"Sem slaba mati, ker sem hčerki pustila, da ..." (zapis Slovenke, ki ti bo dal misliti, če imaš doma najstnike)

Ta mama je hčerki dovolila nekaj, česar večina staršev ne bi. Pa ti, se strinjaš z njeno odločitvijo?

"Sem slaba mati, ker sem hčerki pustila nekaj, česar večina staršev ne bi? Zanima me, kaj porečete ljudje, ki me ne poznate, ki ne veste, kakšna mama sem, na to, da sem hčerki omogočila, da si vzame čas zase, da se umiri in naredi plan, kako naprej.

Hčerka je korona čas drago plačala. Mentalno, čustveno in telesno.

Takrat še ne polnoletna je hudo zbolela, korona, komaj je preživela. Sveže zaljubljena, prva ljubezen, katere ne moreš negovati in ji dajati kril zaradi bolezni, zaradi omejitev, ki so vladale takrat, zaradi razdalje. Ljubezen razpade takrat, ko bi morala biti na vrhuncu. Mlada dva nista zmogla vseh bremen. Šolanje na daljavo, vmes bolezen, ki je pustila posledice, moje drago dekle ni zmoglo biti kos vsemu. Vsega je bilo preveč za mlado in občutljivo dušo.

Prosila je za razumevanje in podporo pri njeni odločitvi, da do nadaljnjega prekine šolanje, tretji letnik srednje, da se spravi v red, da razmisli, kaj sploh bi rada počela v življenju. Brez premisleka jo oba z bivšim podpreva. Naj se najde, naj ugotovi kaj si želi. Potem pa naju preseneti z idejo, da bi odšla v tujino. Tja kjer smo bili kot družina leta in leta najsrečnejši. Daleč je ta tujina, drugačna kultura, drugačni ljudje, ona pa tako mlada in neizkušena.

Preprosti in naravni triki, da bo stanovanje dišalo po čistem in svežem

Poslušam svoje srce in jo tudi pri tej odločitvi podprem, oba jo in ona odide. Pred dnevi smo se vrnili z obiska pri njej. Razcvetela se je. Kot bi bile vse rane zaceljene, vse slabo pozabljeno. Polna je idej za prihodnost.

Vsi smo srečni z njo in zaradi nje. Izgleda drugače, razmišlja drugače. Življenjska šola je bila zanjo pomembnejša od srednje. Nisem se še čisto sprijaznila z vsemi obtožujočimi pogledi doma, opravljanji, lažmi, pač tipična slovenska folklora. Kar naprej sem na tnalu, da sem slaba mama, da sem otroka poslala stran, na drugi konec sveta, namesto, da bi jo rajši spravili k psihologu, ker bi za nas bilo to prevelika sramota.

Nisem čisto nedovzetna za vsa obrekovanja in lažne govorice. Nanje se ne odzivam, čeprav sem težko tiho. Resnično me zanima, bi vi podprli otroka v primeru kot je naš ali bi ga zaredi nekih norm, ki veljajo pri nas, raje vkalupili, ne glede na ceno? Moram povedati, da težko razumem ljudi, ki to mislijo, zato ker sem podprla hčerko pri njeni odločitvi, da prekine šolanje in odide po nove moči na drug konec sveta. Mar bi ji raje dali na tablete ali pa jo gledali trpeti zaprto za štirimi stenami? Kaj bi vi storili v mojem primeru? Resnično me zanima!" je na forumu povprašala neka slovenska mama.

Ne spreglej:

Nekateri člani so bili ostro proti temu, da bi šel njihov otrok v tujino, ne da bi prej dokončal srednjo šolo, pa vendar se je presenetljivo veliko število staršev strinjalo, da je mama pravilno ravnala.

Nekaj odgovorov delimo s teboj spodaj:

- "Kot prvo bi rekla to, da starši najbolje poznamo svoje otroke in svoje odločitve sprejemamo na podlagi tega poznavanja. Nihče drug jih ne pozna tako dobro, zato nima dovolj info, da sodi o tem. Lahko sodi le zase. Kar se vprašanja tiče, kaj bi naredila – o tem sem se spraševala tudi jaz. Ne vem, če bi bila lahko tako močna, da bi pustila otroka pri takih letih samega v širni svet. Je pa res, da so moji mlajši. Sigurno pa vem, da tablete ne bi bile rešitev. Imam par let mlajše otroke in na mlajšega je zapiranje v času covida slabo vplivalo. Zato razumem dobro, kaj ste preživljali. Razumem tvojo hči. Mi smo situacijo reševali na podoben način, odsotnost iz šole par tednov pred počitnicami. In smo šli v kraj, kjer nam je lepo. V bistvu sem lani skoraj 3 mesece preživela tam skupaj z otroci. Veliko smo se pogovarjali, družili in hodili med ljudi. Počasi smo se vračali v normalo. Upala sem, da bo tako ostalo tudi, ko se vrnemo. In nekako je. Ampak zdaj smo bolj povezani in prej zaznamo, kdaj se je stres nakopičil in ukrepamo. Avtorica, kot se je izkazalo, je bila vaša odločitev prava. Ne poslušaj drugih, zaupaj sebi in svoji deklici."

- "Poslušaj ti, mama. TI imaš srečnega otroka. Kaj bi ji pomagalo pet magisterijev, če je lupina človeka. Verjamem, da je varna, kjer je. In tudi to, da se bo vrnila in dokončala šolo."

- "Dobra mati si, pustila si otroku, da dobi krila. Saj vidiš, da se je mala razcvetela, tu si dobila potrditev, da si ravnala pravilno. Ne obremenjuj se z drugimi, ne živiš za njih …"

- "Pozdravljena, za to, kar ste naredili, ste morali biti kot mama čustveno in psihično zelo močna. Lahko vam samo čestitam. V kolikor bi moja mama, ko sem bila v mladih letih, bila pol tolko pametna kot vi, bi še imeli odnos. Pa ne bi zdaj o sebi. Lahko vam samo čestitam in sploh ne morem verjet, da takšne mame obstajajo. Ne ozirajte se, kaj vam kdo govori, mislim, da ko ste videli svojega otroka, je to največja potrditev, da ste naredili prav, ne glede na vse hudobne jezike in faušijo ter ozkoglednost Slovencev. Čestitam."

- "Čestitam vama, da sta jo podprla na njeni poti – očitno je med vami zaupanje oz. vajinega zaupanja še ni zapravila. Kaj bi si pa starš želel za svojega otroka drugega kot to, da je srečen. Lahko vama rečem samo, da sta se super odločila. Opomogla si je brez zdravil in zdaj cveti. Srčno upam, da uspe in da je srečna v življenju. Okolica ima vedno veliko za povedat, sicer pa, kaj bi dodajala, saj vidite posamezne komentarje. Vse dobro!"