Kako prerasti vzgojo svojih staršev?

Poznaš prijateljico, ki se nenehno pritožuje, kaj vse drugi imajo in česa vsega ji njeni starši (ki bi ji vendar morali) niso nudili? Ni mogla hoditi k baletu in h klavirju kot vse njene sošolke, zato se ji danes, ko je stara 18 let, prav gotovo pozna, da ni dovolj izobražena in se ne more enakopravno kosati z vrstniki.

Potem pa najbrž poznaš tudi fanta, ki izhaja iz – milo rečeno – razrahljane družine, pa je pri trinajstih začel popravljati kolesa in ima pri dvajsetih lastno delavnico, uspešno posluje in se nikoli ni vprašal, česa v svojem življenju ni bil deležen.

Seveda je najlažje za vse svoje frustracije, neuspehe in zavožene priložnosti okriviti starše in njihovo vzgojo, ki je zagotovo prispevala k temu, da smo takšni, kakršni pač smo. Vendar nenehno obtoževanje in kujanje ne vodi nikamor. V življenju moraš priti do točke, ko prevzameš odgovornost za lastno srečo v svoje roke.

1. Reši se, kdor se more

Družina je tisti najintimnejši prostor, v katerem naj bi imeli možnost izražati svoja najgloblja čustva pripadnosti, ljubezni in medsebojne povezanosti. Zato je seveda zelo pomembno, v kolikšni meri so člani te družine v resnici lahko izražali celo pa­le­to svojih čustev. V družini se naučimo, kaj pomeni biti ženska in kaj pomeni biti moški.

To vedenje, ki ga pridobiš v zgodnji mladosti, potem udejanjaš v lastnem življenju. Vemo pa, da je danes vse manj tradicionalnih družin, da je vedno več ločenih in družin z enim roditeljem. Družine so danes drugačne, spremenili so se vedenjski vzorci, mogoče je mama tista, ki ima bolj zahtevno službo in oče postori več družinskega dela.

Gabi Čačinovič Vogrinčič, družinska terapevtka, pravi, da danes govorimo o raznolikosti družinskih praks. To pomeni, da ljudje živimo tako dobro kot slabo v zelo različnih družinskih oblikah. Pomembno ni to, kako je družina oblikovana, temveč, ali ti omogoča zadovoljiv učni prostor. Iz družine potrebujemo pozitivno izkušnjo za občutek lastne vrednosti, dovolj možnosti, da nas vidijo in slišijo, ter pravico do izražanja lastnih misli in čustev.

Te izkušnje potrebujemo za to, da smemo biti posebni, edinstveni, neodvisni in hkrati povezani v ljubezni in odvisnosti. Povedano drugače – naučiti se moramo usklajevati dve nasprotujoči se potrebi: skrb zase in skrb za druge. A pred družinami je danes nova naloga: bolj kot kdaj koli doslej jo soustvarjamo sami. Stari vzorci in formule ne držijo več, poiska­ti moramo nove. Najprej poglejmo, kako lahko sta­nje v družini vpliva nate.

2. Preveč zaščitniški starši

“Starši so bili vedno zelo strogi in zaščitniški do mene, nikamor nisem smela. Ko so se moje prijateljice zabavale v diskotekah in spoznavale nove prijatelje, sem morala biti jaz doma. Šele pri sedemnajstih sem šla lahko ven, pa še to le do polnoči,” nam je povedala Mojca, 28. “Potem se mi je pa ‘utrgalo’, začela sem se besno zabavati, faks sem delala natanko deset let, imela sem sama priložnostna dela, nikjer nisem imela obstanka. Šele zdaj sem se umirila in ugotovila, da mi ni treba ‘divjati’, da bi imela svoje življenje pod kontrolo.”

Komentar psihologinje

Sklepa­mo lahko, da starši in hči niso skupaj raziskovali, kako spreminjati meje, odpirati prostor za nove izkušnje, tako da bi se starši učili slediti odraščanju in hči ravnanju s svobodo. Ker dela niso opravili skupaj, ga je morala narediti sama, a k sreči je dobila od staršev dovolj dobre ‘opreme’, da je našla pot k sebi.

3. Obremenjevali so te s svojimi težavami

“Že kot majhna sem se počutila zelo odraslo. Mama je vedno potrebovala mojo pomoč, saj je sama vzgajala mene in mojo sestro. Ko sem bila stara 20 let, sem dojela, da sem popolnoma nespontana, da moram imeti vse organizirano in da sploh ne vem, kako je biti mlad in brezskrben. Na faksu se mi je zataknilo, vsega sem imela dovolj, zelo dolgo sem potrebovala, da sem dojela, da v bistvu s tem bojkotiram samo sebe,” priznava Ana, 26.

Komentar psihologinje

Mama, ki se obrača na hčerko po pomoč, ji iz svoje nuje omogoča, da dekle razvije eno pomembno plat osebnosti – skrb za druge, solidarnost. Če pa je to edina in osrednja naloga otroka, je breme preveliko in ne pridobi izkušnje, s katero bi znala poskrbeti zase – v tem primeru gre za brezskrbnost edinstvenega otroka. Dobro bi bilo in želim ji, da bi se v življenju obkrožila z ljudmi, s katerimi bo lahko raziskovala tisto plat, ki je še ni razvila, da bi se lahko učila in se veselila novega v sebi.

4. Niso imeli časa zate

“Moja starša sta zdravnika in nikoli nista imela časa zame. Kadar koli sem hotela govoriti z njima, nikoli ni bil ‘pravi čas’. Težava je, da se mi zdi, da se vzorec ponavlja, vedno se zapletem z moškimi, ki so tako zaposleni, da sploh ne najdejo časa zame,” pravi Milena, 27.

Komentar psihologinje

Mislim, da Milena potrebuje najprej dobre izkušnje, ‘dopolnilni pouk’ za to, da razišče in va­ruje čas, ki je namenjen samo njej, saj bo šele potem lahko soustvarila odnos, v ka­terem se bo počutila varno.

5. Do tebe so se obnašali drugače kot do sorojencev

“Sem najstarejša v naši družini in starši so vedno zahtevali veliko več od mene kot od mojih mlajših bratov in sester. Še danes imam občutek, da moram imeti najboljšo službo, da moram preseči vse standarde in biti vedno najboljša. To je res prevelik pritisk,” pravi Janja, 28. “Seveda sem jim hvaležna, saj sem bila vedno zelo pridna, dokončala sem fakulteto in imam dobro službo, vendar se včasih počutim kot stroj. Rada bi, da bi lahko samo v miru živela in se ne bi obremenjevala z uspehom,” nam je zaupala svoje izkušnje Ksenija, 29.

Komentar psihologinje

Janja in Ksenija pravilno ugotavljata, da so jima starši dali nekaj pomembnega, sposobnosti, ki so zagotovo velikanski temelj za uspeh. A to je samo en del življenja in zdaj jima manjka drugi: stik same s seboj, pravica do resnično­sti v njej, občutek lastne vrednosti, ki ne temelji na uspehu, kot ga določijo drugi. A to je naloga odrasle mlade žen­ske in na vrsti je, da jo opravi – v sedanjosti in skupaj s tistimi, ki ji lahko pri tem soustvarjanju pomagajo.

6. Prvi korak

Vsi vemo, da so lahko starši prava nadloga, vendar so taki, kakršni so, in najverjetneje se ne bodo spremenili. Zagotovo pa se bodo spremenili, če jim boš ti pomagala. Mateja, 32, nam je povedala: “Z mamo vso puberteto nisva imeli pravega stika, najin odnos je bil nekako oddaljen. Ko sem bila stara okoli 25 let, je mami umrl partner, s katerim sta se zelo dobro razumela.

Zelo jo je prizadelo in včasih se je obnašala samodestruktivno in napadalno tudi do brata in mene. Enkrat se je nekaj zganilo v meni, šla sem do nje in jo objela. Popolnoma jo je sesulo in neutolažljivo je jokala, kot majhen otrok. Od takrat sva tako povezani, kot nisva bili še nikoli. Ugotovila sem, da se zelo odziva name, vendar sama tega koraka do mene ni zmogla storiti. Tako je, kot bi na novo odkrila svojo mamo.”

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, družinska terapevtka in izredna profesorica na Fakulteti za socialno delo, poudarja, da v svoji dolgoletni praksi še ni srečala staršev, ki svojim otrokom ne bi želeli le najboljše. Starši želijo, da bi bili njihovi otroci srečni, uspešni, samostoj­ni in zadovoljni.

7. Trdno stoj na svojih nogah

“Mladi so tisi, ki lahko naredijo korak proti svojim staršem,” pravi Vogrinčičeva. Oni so takšni, kot so, in težko se bodo spremenili, še posebej ne morejo spremeniti preteklo­sti. Spoznati moraš, da moraš pustiti stvari, ki so bolele v preteklosti, se pomiriti z njimi in jih ne smeš ‘vlačiti’ s seboj.”

Odraslost pomeni, da si hvaležna za svoje življenje in da se odpoveduješ temu, da bi bolje vedela od svojih staršev. Tvoja naloga je, da se osamo­svojiš, trdno stojiš na svojih nogah in počneš stvari, ki te osrečujejo. Ugotoviti moraš, kaj te veseli, v čem si dobra, in si tako pridobivaš občutek lastne vrednosti, ki ga vsak človek potrebuje.

Poiskati moraš svoje vire moči, ki delajo tvoje življenje polno. To so lahko služba, konjički, prijateljstva, velikokrat je tudi partnerski odnos tisti, v katerem lahko najbolj rasteš. Najlepše pri vsem skupaj je, da veš, da si sama odgovorna za svoje korake v življenju. Pravzaprav gre za odgovornost in svobodo. Hodita z roko v roki. Za nekaj se boš v življenju odločila in potem boš za temi odločitvami stala. Tega ti nihče ne more vzeti.

8. Podaljšana vrvica

Vogrinčičeva poudarja, da povezanosti z družino ni mogoče prekiniti in da tudi ni nikakršne potrebe po tem. Mogoče si včasih misliš: “Sedaj bom pa enkrat dokončno prekinila s svojimi starši. Dovolj jih imam, prese­lila se bom v Kanado.”

Naj­verjetneje bi se v Kanadi še vedno jezila na očeta, ker misliš, da je on kriv in ti ni vlil dovolj samozavesti, ko te bo strah iti na razgovor za službo, mati pa tako in tako ni imela nikakršnega občutka za modo, zato se oblačiš kot strašilo. Torej, počakaj še malo s selitvijo in se vprašaj, kaj lahko storiš zase.

Vogrinčičeva pravi, da niti ni nikakršne potrebe po tem, da bi prekinila povezanost s svojo družino. Uporablja zelo zanimiv izraz – podaljšana vrvica. “Ne gre za to, da vso energijo usmeriš v rezanje te vrvice, ki te povezuje s starši, tvoja naloga je, da to vrvico podaljšaš. Podaljšuješ jo v neodvisnost in avtonomijo, ko v življenju iščeš ljubezen do sebe in občutek lastne vrednosti.”

Celo življenje imamo čas, da poiščemo, v čem smo dobri in kaj nas osrečuje. Vogrinčičeva pravi, da imamo vedno možnost za ‘dopolnilni pouk’ – šola, fakulteta, delovno mesto – vse to so področja, v katerih se lahko najdemo. To je tvoja naloga. Takoj se loti dela.

Nataša Pevec

Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži