To je tako težko brati. 😞 Kaj bi ji pa svetovala ti?
"Rada bi zapustila svojega sina, v življenju me samo ovira.
Zanosila sem pri 19-ih. Želela sem splav, pa mi je fant pridigal, mi vzbujal slabo vest, tako, da se potem nisem odločila zanj. En mesec po tem, ko sem rodila, pa sem izvedela, da se dolgo on naokoli ku*ba.
Med nosečnostjo mi je tudi bil v oporo samo kakšnih 5 mesecev, potem pa vedno manj. Tako, da mislim, da je že takrat imel kakšno drugo. Otroka je obiskoval kakšnih 6 mesecev, največkrat v soboto (ker nisva živela skupaj, pa še narazen sva šla en mesec po porodu). No in potem se je nehalo. Zdaj samo preživnino plačuje, stikov nima več, ker je baje vedno zaseden in vedno ima neke izgovore.
Otrok je star 2 leti. Jaz želim končat še kak študij. Ne mislim vedno bit v gnili trgovini. Nimam nič proti trgovkam, sej so super osebe, ampak jaz nisem za takšno delo. Je pa na žalost samo trgovina, kjer hitro dobiš šiht. Še posebej v trgovini s hrano hitro dobiš, tu pa je tako najslabše.
Največji krivec je on, ker me je na nek način izsiljeval, da naj ne splavim. Ko sva bila pijana, pa nisem želela imet spolnih odnosov, je tudi to nekako iz mene izsilil, spet mi vzbujal slabo vest in takrat parkrat tud kondoma ni hotel.
Nikoli ne želi pazit otroka popoldne, če jaz kaj rabim, magari on dela samo od 6h do 14h.
Moji starši z velikim odporom čuvajo otroka, ko kaj rabim. Drugače živim pri starših, samo vsak je v svojem delu hiše. Oni so spodaj, jaz zgoraj. Še vedno delajo, niso v penziji. Ata rad gre po šihtu še v gostilno, mati pa se ne želi ubadati s čuvanjem … Mislim, sej je vse ok, ampak še, ko kaj nujno rabim za uredit, je vedno velik odpor, tako da raje sploh ne vprašam več.
Oče mojega otroka itak ne želi otroka. Vendar ga tudi jaz ne želim več. S posvojitvijo se itak iz hinavščine ne bi strinjal. Ampak jaz želim, da ga ima on ali pa naj gre v posvojitev.
Celo življenje sem si uničila.
So še kakšni drugi predlogi? Da bi komu dala skrbništvo? Njegovim staršem mogoče? Če jim povem, ali to ali posvojitev, bi potem mogoče oni želeli skrbništvo.
Mi je pa bed, ker bodo ljudje šinfali samo mene, njega pa ne, magari on čisto nič ne preživlja časa z otrokom. Krivec bom samo jaz," je na forumu zapisala obupana slovenska mamica.
"Bi hčerko morala peljati k psihologu? Pravi namreč, da ni ..." (klic na pomoč slovenske mamice)
Tole ji je na srce položila ena izmed uporabnic, ki je šla skozi podobno situacijo:
"To je življenje, kaj češ. Niso samo mavrice in viojlice, temveč še vse kaj drugega. Imam na žalost podobno izkušnjo. Neumna v mladosti, tako da se še sedaj tolčem po glavi. Zdaj pa poslušaj:
1. Otrok ne bo za vedno star dve leti. Počasi bo lažje, verjemi mi. No, po drugi strani bo tudi težje zaradi ostalih zadev pri odraščanju, ampak glede varstva in nebogljenosti bo lažje.
2. Nikakor si ne dodatno zapletaj situacije z novim otrokom. To bo žebelj v krsti tvojega življenja in boš do penzije v trgovini.
3. Čez par let se izredno vpiši na kakšen študij. Bo težko, ampak saj zmoreš."
"Mož mi je pred leti afero oprostil, zdaj pa sem izvedela, da moj bivši ljubimec ..."
(izpoved zlomljene ženske)
Tudi mnogi drugi uporabniki so ji bili v oporo in jo spodbudili s svojimi besedami:
1. "Ne jokaj toliko. Stara si - koliko, 21/22? Cel lajf imaš pred sabo. Bolje, da imaš sedaj otroka kot kasneje. Zdržiš teh nekaj let, se vpišeš na faks, dobiš študentski dom za družine, vrtec, verjetno ti kot 'samohranilki' še kaj pripada. Doštudiraš in delaš na karieri, kolikor lahko, počasi, ker si mlada in v prednosti pred sovrstniki. Otroka sem imela pri 30, mi je žal, da ne prej. Poglej s svetle plati, otroka zagotovo imaš rada. Pojdi na posvet h kakemu psihologu, da te malo usmerja."
2. "Pa ti res nimaš rada svojega otroka? Ga ne bi želela ob sebi, če bi imela boljše pogoje? Je možno, da zameriš vsem po vrsti, vključno sama sebi, za svoje slabe odločitve in si usmerila svoje negativne občutke na otroka, ker je edini tam?
Ok, naredila si nekaj napak, ampak življenja si nisi uničila. Saj še niti nisi prav začela živet. Nehaj se smilit sama sebi in prelagat odgovornost na druge. Tvoje slabe odločitve so samo tvoje. Ti si se odločila za nezaščiten seks, ti si se odločila, da obdržiš otroka. To, da te je fant izsiljeval, vsekakor ni ok, ampak odločitev na koncu je bila tvoja. Nauči se nekaj iz tega in nikoli več ne dovoli, da pride do situacije, ko boš zaradi zunanjih pritiskov ravnala proti sebi. Od zdaj naprej sprejemaj boljše odločitve.
Pišeš, da delaš v veliki trgovini, je delavnik neugoden in ti je težko usklajevat varstvo, delo je naporno … Zakaj ne iščeš dela drugje? Trgovin je kot listja in trave, ni hudič, da ne boš našla v kakšni manjši? Ali pa v proizvodnji. Je naporno, ampak v marsikateri proizvodnji ne delaš fizično težko (recimo sestavljanje kakšnih manjših kosov, pakiranje), delavnik je dosti bolj prijazen, večinoma od ponedeljka do petka, en teden zjutraj, en popoldan. Ponekod celo samo zjutraj. Boš delala od 6-ih do 14-ih in si celo popoldne fraj. Živiš doma, torej nimaš najemnine, daj si vsak mesec nekaj na stran.
Študij ni tako zelo nemogoča misija, kot se ti morda zdi trenutno. Ogromno lahko narediš na daljavo. Fakultete imajo kar posluh za izredne študente, sploh za mamice, ki delajo.
Tebi ne manjka nič drugega kot en fokus, cilj, motivacija. Trenutno samo guraš in si nezadovoljna. Ustavi se, premisli, kaj hočeš spremenit, naredi načrt, kako bi lahko spremenila in se loti dela. Korak po korak. Nehaj se obremenjevat z drugimi, nehaj pričakovat karkoli od drugih, zase in svoje življenje si odgovorna samo ti in nihče drug.
Glede otroka pa je tako, da sem skoraj prepričana, da ti bo nekoč še zelo žal, če ga boš sedaj zapustila. Poišči si pomoč, gotovo obstaja kakšna podporna skupina/telefon za pogovor, najdi en ventil zase in svoj stres. Boš videla, da ni otrok vir tvoje negative … On je samo otrok in ti si njegova mamica, njegov ves svet in te ima najraje, zanj si popolna, on ni sovražnik, ampak tvoj največji zaveznik. Samo pustiti mu moraš blizu in ti bo rešil življenje, ker bo tvoj zagon, motivacija, zanj boš zmogla vse. Premisli …"
3. "Drago dekle, življenje te res hudo preizkuša, ampak ne zato, da te dotolče, ampak okrepi. Spominjam se, da sem bila kot mlada mamica neštetokrat na robu moči in živcev, strahotno utrujena in izčrpana, kljub boljšim razmeram, kot jih navajaš ti. Razumem tvoj obup, pa tudi jezo, ki jo gojiš do vseh tistih, ki so te pustili na cedilu. Praviš, da otroka ne maraš. Tu se pa ne strinjam s tabo. Otroka imaš rada, sovražiš pa situacijo v kateri si pristala zaradi nezaželenega materinstva.
Nikakor ne želim moralizirati, ker je že itak dovolj hudo, menim tudi, da nisi lenoba, ker bi se sicer lahko šlepala na socialnih transferjih, ampak trdo delaš, da vaju preživljaš. Tukaj tudi vidim novo potrditev, da se zelo trudiš in nisi slaba mama. Nekoliko si se zagovornila, zato vem, da ti pri varstvu otroka pomaga nekdo od staršev, torej le niso tako zelo brezsrčni in kruti, prej bi rekla, da so utrujeni in zgarani.
Predlagam ti, da zaprosiš za več pomoč očeta svojega otroka, svoje starše, pa tudi njegove starše z iskrenimi priznanjem, da si na robu zloma in ne zmoreš več. Deček ima mater, očeta, dva dedka in dve babici, če se združijo moči, je lažje. Šele če ne bo primernega odziva, odkorakaj na CSD in iskreno spregovori o svoji stiski. Vsekakor potrebuješ pomoč. Želim ti, da najdeš moč in ljubezen, da prebrodiš to stisko."
Moški zmedeno: "Ne razumem, zakaj Slovenke ne želite živeti s svojo taščo, ki za vas naredijo vse?"
Novo na Metroplay: Razlike med Slovenijo in ZDA ter kako do sanjske službe? | Elvi Rwankuba
