Optimistični ljudje so bolj zdravi in uspešni

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja sta ameriška psihologa Charles Carver in Michael Scheier spremljala bolnice, obolele za rakom na dojki, in bolnike, ki so jim napravili srčni obvod, od dneva prihoda v bolnišnico do nekaj let po prestani operaciji.

Pri optimistih je bilo zaslediti bistveno manj zapletov kot pri pesimistih, hitreje so zapustili bolnišnico in se prej vključili v vsakdanje življenje. Zgolj medicinsko se tako različnih procesov okrevanja ne da razložiti, saj je bilo izhodišče pri vseh raziskovanih bolnikih primerljivo.

Z leti je razlika očitna

Da pozitivna naravnanost optimistov ne izvira preprosto iz dejstva, da so bolj zdravi, je dokazala še ena raziskava ameriških psihologov.

Na podlagi obširnih analiz odprtih vprašalnikov o vojnih izkušnjah, ki so jih leta 1946 izpolnjevali absolventi harvardske univerze, so raziskovalci iz njih skušali razbrati optimistično ali pesimistično naravnanost anketirancev. Zatem so empirično preverili, ali je mogoče na podlagi teh ugotovitev napovedati kasnejše zdravstveno stanje moških, saj je študija vsebovala tudi te podatke. Rezultati so bili presenetljivo podobni temu, kar so intuitivno pričakovali – čeprav so bili na začetku vsi moški približno enako zdravi, so se po 45. letu optimisti znašli v mnogo boljši zdravstveni formi kot pesimisti.

Upajo si tvegati

Da se samozavestni ljudje bolje znajdejo tudi v prelomnih položajih, se je denimo pokazalo leta 1989, ko so nekateri vzhod nonemški državljani prebegnili na veleposlaništva Nemške demokratične republike v Budimpešti in Pragi. Kasnejša raziskava je razkrila, da so bili ti posamezniki ne le nadpovprečno prepričani o svojih sposobnostih – mnogo bolj kot njihovi sodržavljani, ki so ostali doma v Dresdnu ali Leipzigu –, ampak so najsamozavestnejši med njimi, večinoma mladi moški, na Zahodu tudi hitro našli delo in prijatelje.

Morda pa so optimisti že od nekdaj telesno in duševno krepkejši, kar je razlog za njihovo premoč nad pesimisti?

A po vsej verjetnosti zajec ne tiči v tem grmu.

Že omenjeni psiholog Martin Seligman je namreč opravil celo vrsto raziskav skupin posameznikov, katerih sposobnosti so bile na podlagi inteligenčnih in storilnostnih preskusov primerljive. Nato je opazoval, kako so se razvijali optimisti in pesimisti iz skupine.

Samozavestni športniki so po porazu ali poškodbi hitreje spet prišli v vrhunsko formo, pozitivno naravnani zavarovalni agenti so bili pri strankah uspešnejši, optimistični bruci so presegli svoje dotedanje šolske uspehe, pesimisti pa so drug za drugim padli nižje od začetnega potenciala.

“Še pred stoletjem smo govorili, da sta za študijski uspeh potrebna nadarjenost in primernost za akademsko izobrazbo, zdaj pa sem čedalje trdneje prepričan, da je nadarjenost precej nebogljena brez  optimizma in vere vase,” meni Martin Seligman.

V čem je skrivnost?

Ceneni priročniki o sreči svetujejo, naj si ponavljamo ‘ne sekiraj se, bodi srečen’ ali ‘treba je verjeti vase’, a to očitno ni dovolj. Optimizem pokaže blagodejne učinke šele takrat, ko spravi stvari v gibanje, pa naj gre za misli ali dejanja, presnovo ali hormone in tudi celo druge ljudi.

V središču vsega sta vprašanji, kako si razlagamo svoje izkušnje in kaj pričakujemo od prihodnosti.

Martin Seligman opredeljuje optimistični in pesimistični slog, s katerim si ljudje razlagamo dogodke in doživljaje.

Pesimisti radi podcenjujejo svoje uspehe in jih pripisujejo naključju ali nenavadnemu spletu okoliščin. Nasprotno pa imajo vsesplošno uporabno razlago za neuspehe:

“Bedak sem, o ničemer nimam pojma, nič mi ne uspe.”

Optimisti na spodletele poskuse raje gledajo kot na prehodno stanje in iščejo krivdo v začasnih in zunanjih dejavnikih, uspehe pa si razlagajo s svojimi temeljnimi osebnostnimi značilnostmi in sposobnostmi. Tako bistveno laže prestanejo udarce usode in iz uspehov črpajo moč.

Pozitiven notranji dialog

Pri samozavestnih ljudeh so tudi pričakovanja, kaj lahko dosežejo v prihodnosti, ustrezno večja.

To ne pomeni le zavestnih ciljev, ampak predvsem tisti tihi notranji glas, ki nam v kočljivih situacijah bodisi prigovarja “Daj no, to pa že zmoreš!” bodisi šepeta “Itak ti ne bo uspelo ...”. To je vrsta samozaupanja, ki temelji na občutkih o lastnih zmožnostih.

Za ugotavljanje te osebnostne lastnosti uporabljajo psihologi vprašalnik, pri katerem testiranci ocenjujejo, koliko se določena trditev nanaša nanje. Trditev se na primer glasi: “Ko so na obzorju težave, se ne vznemirjam, saj lahko zaupam svojim sposobnostim.” Ali pa: “Ko sem soočen/a s težavo, se zanašam na svoje moči.”

Nemški psiholog Jerusalem je trdno prepričan, da lahko na podlagi človekovih pričakovanj o tem, kaj zmore doseči, najzanesljiveje napovedujemo njegovo vedenje.

“Prepričanje, da lahko stvari povzroči in spravi v tek, sprošča neznanske količine energije v človeku, in to skoraj neodvisno od dejanskih sposobnosti.”

To pojasni tako uspeh samozavestnih študentov kot tudi že omenjenih migrantov. Kot kažejo raziskave, pa je s tem povezano tudi hitrejše okrevanje optimistov po bolezni. Ti so namreč svojega zdravnika vprašali, kako lahko sami prispevajo k svojemu okrevanju, hkrati pa so že delali načrte za čas po operaciji. Nasprotno so pesimisti nemočno čakali, kaj jih bo doletelo, in polni bojazni iskali znake možnih zapletov.

Tudi biološki vzroki

Ni pa le dejavnejši odnos do bolezni tisto, kar dobro vpliva na potek okrevanja.

“Po vsej verjetnosti je pri optimističnih ljudeh odzivanje osi hipotalamus-hipofi za-nadledvična žleza na stres manjše,” domneva psihologinja Shelley Taylor, ki raziskuje vpliv samozavesti na človekovo fiziologijo.

Os hipotalamus-hipofi zanadledvična žleza povezuje živčni sistem s proizvodnjo hormonov v telesu in uravnava izločanje kortizola, stresnega hormona. Videti je, da optimizem varuje pred nevarnimi posledicami stresa, morda pa hkrati aktivira tudi dobrodejne mehanizme, ki jih še ne poznamo.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja