Neizmerna moč optimizma

In celo če ne teče vse kot po maslu oziroma še zlasti takrat, imajo ljudje, ki z zaupanjem zrejo v življenje, v rokavu najpomembnejši adut. Ali se je tega mogoče naučiti?

Zaupanje vase

Saj poznate rek o rožnatih očalih? Kdor jih nosi, vidi vse v pozitivni luči. Svojo prihodnost, samega sebe, ima se za privlačnejšega, uspešnejšega, bolj zdravega od drugih. Gre zgolj za utvaro? Zagotovo, vsaj deloma. A presenetljivo je, da pogled skozi rožnata očala naredi mnogo več, kot le pobarva resničnost v lepe odtenke – tudi spreminja jo.

‘Rožnata očala’ so le eden od trikov iz čarodejne skrinjice evolucije. Nekaterim so položena v zibelko, drugi si jih pridobijo postopoma. Nekateri jih nosijo nenehno, drugi le občasno. Ne vidi se jih, lahko pa se jih začuti. Pravimo jim tudi vera vase.

Človeštvo že od pradavnine slavi zaupanje v lastne sposobnosti kot gonilno silo življenja. Učijo ga starši, učitelji in filozofi ter tudi duhovniki, politiki in ekonomisti. Brez zaupanja vase bi človek le stežka zjutraj vstal, se kadarkoli podal v neznano, premogel izumiteljski zanos, verjel v prijetno onostranstvo. V svetu, kjer na nas prežijo nevarnosti in katastrofe, nam vera vase pogosto milostno zamegli pogled na resničnost, da ne izgubimo poguma in ohranimo v sebi vsaj košček sanj.

Kako pravzaprav deluje ta varljiva utvara? Kje se skrivajo viri samozavesti in kje so njene meje?

Čeprav gre za tako mogočno silo, se izmika laboratorijskim raziskavam in se ne razkrije rada v pikolovskih analizah dohodkov, zakonskega stanu ali videza, prav tako se je ne da prijeti na primer za roge z vprašanjem o črni prihodnosti nogometnega moštva ali o tem, ali se človeku podnebne spremembe zdijo grozeče. Izraža se z zelo splošnimi stališči, na primer: “Tudi v negotovih časih navadno upam na najboljše.” Ali pa: “Pri meni je tako, da če se mi nekaj lahko ponesreči, se mi tudi bo.”

Zveni poenostavljeno, vendar pa so takšne samoocene z empiričnimi dokazi neverjetno tesno povezane z zdravjem in s srečo, z uspešnostjo in življenjsko dobo. Psihologi so se dolgo ukvarjali predvsem s temačnimi platmi človekove duševnosti, z depresijami, nevrozami, anksioznostjo in agresivnostjo. Skušali so razumeti in zdraviti mučne duševne motnje, medtem ko je ‘zdrav optimizem’ ostajal neraziskana in nepreverjena kmečka modrost. Šele pred približno 20 leti se je znanost začela zanimati za svetlejšo plat osebnosti, predvsem pri iskanju možnih razlag za to, da nekateri ljudje kljub najbolj neugodnim življenjskim okoliščinam nikoli ne postanejo depresivni.

V zadnjih nekaj letih pa je samozaupanje postalo predmet številnih znanstvenih raziskav, predvsem v okviru razmaha nove psihološke veje – tako imenovane pozitivne psihologije, ki jo je utemeljil Američan Martin Seligman leta 1998 ...

Selektivna osredotočenost

Dobrim stvarem pripisati večjo težo, tako se glasi glavno načelo samozaupanja. Kajti negativne stvari v življenju samodejno pustijo globok vtis. Katastrofe, nasilje in druge nesreče pritegnejo našo pozornost bolj kot dobre novice, naši možgani zaznajo nevarnost mnogo hitreje kot dobro priložnost in se močneje odzivajo na neprijetne dražljaje kot na prijetne. Strah in previdnost sta naša redna spremljevalca, saj nam pomagata preživeti. Nasprotno pa nenehno stanje strahu in preplašenosti povsem ohromi našo sposobnost ukrepanja. Kako se torej ljudje sploh znajdemo? Številni si okrepijo pozitivne moči z neke vrste samoutvaro.

Pozitivne iluzije, pretiran optimizem, optimistično samozavajanje ali nerealistični optimizem so oznake, ki jih temu stanju pripisujejo psihologi. Že neštetokrat so dokazali, da na stvari pogosto gledamo bistveno bolj pozitivno, kot bi to dovoljevala realistična ocena okoliščin. In prav to je spretnost, ki lahko dobro vpliva na naše življenje.

“Radi imamo dvojna merila,” pravi raziskovalec sreče Daniel Nettle. “Naš rožnato obarvani pogled predvsem občuduje nas same, medtem ko o preostalem svetu zlahka izražamo kritična ali pesimistična mnenja.”Nad tem psihološkim pojavom nimamo zavestnega nadzora. Mirno verjamemo, da bo bolezen doletela druge, ne nas, da se ločitve, prometne nesreče, nasilna dejanja dogajajo nekje drugje. Prepričani smo, da imamo vajeti svojega življenja trdno v rokah, kar je sicer zelo varljiv občutek, a neprecenljive vrednosti za naše življenjsko zadovoljstvo v nepredvidljivem in nevarnem svetu. Dolgoročna študija, ki je zajela več kot 15 tisoč Britancev, je pokazala, da je občutek nadzora nad svojimi dejanji 20-krat boljši pokazatelj sreče kot osebni dohodek.

In celo če se optimist zave katere od svojih številnih utvar, to še zdaleč ne pomeni, da se bo iz tega kaj naučil. “Na milijone ljudi si vsak dan naredi seznam stvari, ki bi jih radi tisti dan opravili,” razlaga psihologinja Shelley Taylor s kalifornijske univerze, “in prav vsak dan si naložijo preveč – čeprav vsak večer črno na belem vidijo dokaze za to.” Res pa je, da takšne trdovratne iluzije niso prav nič škodljive. “Kdor si na seznam napiše devet stvari, jih bo bolj verjetno opravil vsaj sedem, kot pa če bi si jih že na začetku napisal le sedem.”

Nepoboljšljiv optimizem je očitno mila oblika megalomanije. Brez njega se namreč številnih projektov sploh ne bi lotili, imeli bi bistveno manjšo motivacijo za tvegana in ustvarjalna dejanja. Določena mera samoprecenjevanja nam pomaga pri razvoju in nas žene naprej. Za dosego cilja napnemo vse moči in se vanj tako vživimo, da damo od sebe res najboljše.

Vir notranje moči

Vera vase daje krila in nas okrepi – in sicer na številne načine. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja sta ameriška psihologa Charles Carver in Michael Scheier spremljala bolnice, obolele za rakom na dojki, in bolnike, ki so jim napravili srčni obvod, od dneva prihoda v bolnišnico do nekaj let po prestani operaciji. Pri optimistih je bilo zaslediti bistveno manj zapletov kot pri pesimistih, hitreje so zapustili bolnišnico in se prej vključili v vsakdanje življenje. Zgolj medicinsko se tako različnih procesov okrevanja ne da razložiti, saj je bilo izhodišče pri vseh raziskovanih bolnikih primerljivo.

Da pozitivna naravnanost optimistov ne izvira preprosto iz dejstva, da so bolj zdravi, je dokazala še ena raziskava ameriških psihologov. Na podlagi obširnih analiz odprtih vprašalnikov o vojnih izkušnjah, ki so jih leta 1946 izpolnjevali absolventi harvardske univerze, so raziskovalci iz njih skušali razbrati optimistično ali pesimistično naravnanost anketirancev. Zatem so empirično preverili, ali je mogoče na podlagi teh ugotovitev napovedati kasnejše zdravstveno stanje moških, saj je študija vsebovala tudi te podatke. Rezultati so bili presenetljivo podobni temu, kar so intuitivno pričakovali – čeprav so bili na začetku vsi moški približno enako zdravi, so se po 45. letu optimisti znašli v mnogo boljši zdravstveni formi kot pesimisti.

Da se samozavestni ljudje bolje znajdejo tudi v prelomnih položajih, se je denimo pokazalo leta 1989, ko so nekateri vzhodnonemški državljani prebegnili na veleposlaništva Nemške demokratične republike v Budimpešti in Pragi. Kasnejša raziskava je razkrila, da so bili ti posamezniki ne le nadpovprečno prepričani o svojih sposobnostih – mnogo bolj kot njihovi sodržavljani, ki so ostali doma v Dresdnu ali Leipzigu –, ampak so najsamozavestnejši med njimi, večinoma mladi moški, na Zahodu tudi hitro našli delo in prijatelje.

Morda pa so optimisti že od nekdaj telesno in duševno krepkejši, kar je razlog za njihovo premoč nad pesimisti? A po vsej verjetnosti zajec ne tiči v tem grmu. Že omenjeni psiholog Martin Seligman je namreč opravil celo vrsto raziskav skupin posameznikov, katerih sposobnosti so bile na podlagi inteligenčnih in storilnostnih preskusov primerljive. Nato je opazoval, kako so se razvijali optimisti in pesimisti iz skupine. Samozavestni športniki so po porazu ali poškodbi hitreje spet prišli v vrhunsko formo, pozitivno naravnani zavarovalni agenti so bili pri strankah uspešnejši, optimistični bruci so presegli svoje dotedanje šolske uspehe, pesimisti pa so drug za drugim padli nižje od začetnega potenciala. “Še pred stoletjem smo govorili, da sta za študijski uspeh potrebna nadarjenost in primernost za akademsko izobrazbo, zdaj pa sem čedalje trdneje prepričan, da je nadarjenost precej nebogljena brez optimizma in vere vase,” meni Martin Seligman.

Vrojeno ali naučeno?

Kaj je skrivnost ljudi, ki verjamejo vase, in s čim je mogoče razložiti uspešnost njihovega življenjskega stališča? Ceneni priročniki o sreči svetujejo, naj si ponavljamo “ne sekiraj se, bodi srečen” ali “treba je verjeti vase”, a to očitno ni dovolj. Optimizem pokaže blagodejne učinke šele takrat, ko spravi stvari v gibanje, pa naj gre za misli ali dejanja, presnovo ali hormone in tudi celo druge ljudi. V središču vsega sta vprašanji, kako si razlagamo svoje izkušnje in kaj pričakujemo od prihodnosti.

Martin Seligman opredeljuje optimistični in pesimistični slog, s katerim si ljudje razlagamo dogodke in doživljaje. Pesimisti radi podcenjujejo svoje uspehe in jih pripisujejo naključju ali nenavadnemu spletu okoliščin. Nasprotno pa imajo vsesplošno uporabno razlago za neuspehe: “Bedak sem, o ničemer nimam pojma, nič mi ne uspe.” Optimisti na spodletele poskuse raje gledajo kot na prehodno stanje in iščejo krivdo v začasnih in zunanjih dejavnikih, uspehe pa si razlagajo s svojimi temeljnimi osebnostnimi značilnostmi in sposobnostmi. Tako bistveno laže prestanejo udarce usode in iz uspehov črpajo moč.

Pri samozavestnih ljudeh so tudi pričakovanja, kaj lahko dosežejo v prihodnosti, ustrezno večja. To ne pomeni le zavestnih ciljev, ampak predvsem tisti tihi notranji glas, ki nam v kočljivih situacijah bodisi prigovarja “Daj no, to pa že zmoreš!” bodisi šepeta “Itak ti ne bo uspelo ...”. To je vrsta samozaupanja, ki temelji na občutkih o lastnih zmožnostih.

Za ugotavljanje te osebnostne lastnosti uporabljajo psihologi vprašalnik, pri katerem testiranci ocenjujejo, koliko se določena trditev nanaša nanje. Trditev se na primer glasi: “Ko so na obzorju težave, se ne vznemirjam, saj lahko zaupam svojim sposobnostim.” Ali pa: “Ko sem soočen/a s težavo, se zanašam na svoje moči.” Nemški psiholog Jerusalem je trdno prepričan, da lahko na podlagi človekovih pričakovanj o tem, kaj zmore doseči, najzanesljiveje napovedujemo njegovo vedenje. “Prepričanje, da lahko stvari povzroči in spravi v tek, sprošča neznanske količine energije v človeku, in to skoraj neodvisno od dejanskih sposobnosti.” To pojasni tako uspeh samozavestnih študentov kot tudi že omenjenih migrantov. Kot kažejo raziskave, pa je s tem povezano tudi hitrejše okrevanje optimistov po bolezni. Ti so namreč svojega zdravnika vprašali, kako lahko sami prispevajo k svojemu okrevanju, hkrati pa so že delali načrte za čas po operaciji. Nasprotno so pesimisti nemočno čakali, kaj jih bo doletelo, in polni bojazni iskali znake možnih zapletov.

Ni pa le dejavnejši odnos do bolezni tisto, kar dobro vpliva na potek okrevanja. “Po vsej verjetnosti je pri optimističnih ljudeh odzivanje osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza na stres manjše,” domneva psihologinja Shelley Taylor, ki raziskuje vpliv samozavesti na človekovo fiziologijo. Os hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza povezuje živčni sistem s proizvodnjo hormonov v telesu in uravnava izločanje kortizola, stresnega hormona. Videti je, da optimizem varuje pred nevarnimi posledicami stresa, morda pa hkrati aktivira tudi dobrodejne mehanizme, ki jih še ne poznamo.

In koga vera vase ščiti pred stresom oziroma ga podžiga k vrhunskim dosežkom? Kdo pa so tisti, ki jih žarek samozaupanja le redko obsije in njegovih blagodejnih učinkov ne občutijo? Že dojenčki se različno odzivajo na dražljaje – nekateri so bolj plašni, živčni ali čemerni od drugih in kažejo vedenjske znake, ki jim raziskovalci osebnosti s skupnim imenom pravijo nevroticizem. Pri optimistih so te lastnosti manj izražene, že v otroštvu je pri njih opaziti večjo uravnoteženost in pozornost. Njihova pozitivna življenjska naravnanost je domnevno do 25-odstotno prirojena, preostali del je priučen, in sicer po različnih poteh:

• z lastnimi izkušnjami uspehov in porazov ter njihovo interpretacijo,

• s posnemanjem vlog, po načelu “kar zmore moja prijateljica ali moj prijatelj, zmorem tudi jaz”,

• s prepričevanjem, saj če drugi rečejo: “Vem, da zmoreš!”, njihova pričakovanja prenesemo nase. Pozitivno potrjevanje pa ne pomeni zasipavanja s hvalo – tudi kritika je lahko močan motivacijski dejavnik: “Vem, da zmoreš tudi bolje!” Če pa nekoga za povprečen dosežek neizmerno hvalimo, je lahko sporočilo razumljeno narobe, razumljeno je kot: “Več ti niti ne bi prisodil!”,

• s sporočili, ki nam jih daje telo; adrenalinski sunek nas lahko spodbudi, prestrašeno razbijanje srca, tresavica in potoki znoja pa hromijo. Tudi intenzivnost fiziološkega odzivanja na stres je deloma določena že ob rojstvu in se precej razlikuje od posameznika do posameznika, precej pa nanjo vplivajo izkušnje.

Proti sredini ali koncu mladostniške dobe se pričakovanja o učinkih lastnih dejanj ustalijo kot osebnostna lastnost. Zaupanje vase začne upadati šele v pozni starosti, se pravi takrat, ko so naše sposobnosti neizogibno že vsaj nekoliko omejene. “Tovrstna empirična spoznanja ne držijo nujno za vsakega posameznika,” priznava psiholog Jerusalem, “a navadno se izkušnje, ki jih pridobivamo v dobi pred odraslostjo, tako močno vtisnejo v nas, da iz njih črpamo pričakovanja vse življenje.” Mar so pesimisti potemtakem do groba obsojeni na nesrečo? Ali se je optimizma mogoče naučiti tudi kasneje? Ralf Schwarzer, prav tako psiholog, meni, da je to do določene mere mogoče. Tudi kasnejše uspešne izkušnje in potrditve lahko okrepijo zaupanje v lastne sposobnosti.

Univerzalni zakoni

Vse našteto so univerzalni zakoni optimizma, ki so v časih Leonarda da Vincija veljali enako kot danes. Enaki mehanizmi veljajo za ljudi, ki živijo v Avstriji in za tiste v Zambiji. Pa vendar je pri razširjenosti samozaupanja opaziti ne le biografske razlike, ampak tudi zgodovinske in geografske. Nanj ne vplivajo le dobri starši, ampak tudi dobri časi, tako v smislu političnega sistema kot kulture.

Na ravni države se optimizem širi tudi z obetavnimi gospodarskimi napovedmi, ki jih spremljajo podjetniška drznost, potrošniška strast in veselje do vlaganj. Za merjenje teh smernic obstajajo različni barometri družbene naravnanosti, medtem ko velja za najobjektivnejše merilo gospodarska rast. Raziskave o dejavnikih človeške sreče potrjujejo, kar je že leta 1776 napisal britanski ekonomist Adam Smith v svoji knjigi The Wealth of Nations (Blagostanje narodov): “Napredek je dejansko za vse družbene razrede stanje vedrine in veselja. Stagnacija deluje hromeče, nazadovanje pa sproža brezup.”

Naše zadovoljstvo z življenjem je manj odvisno od našega absolutnega življenjskega standarda kot od tega, ali ta pada ali raste. Za primerjavo nam služi dvoje, in sicer na eni strani naše dotedanje življenje, pri čemer se bolj osredotočamo na nedavno preteklost kot na stanje pred desetletji, in na drugi strani življenje drugih ljudi. Naprej nas žene želja, da bi v primerjavi s prej ali z drugimi napredovali, ne glede na to, koliko že imamo oziroma kako živimo.

Če gre nam osebno iz leta v leto bolje, nas ne zanima prav dosti, ali imajo drugi še več. Kadar pa v svojem življenju ne opažamo sprememb na bolje, postane primerjava z drugimi neizbežno pomembna, razlaga harvardski ekonomist Benjamin Friedman v svoji knjigi The Moral Consequences of Economic Growth (Moralne posledice gospodarske rasti). To načelo pride zelo do izraza v gospodarstvu, ki stagnira – dobički drugih se razlagajo kot lastne izgube.

Pa je zaupanje v svoje sposobnosti odvisno tudi od družbenega okvira? Empirične raziskave o tem vprašanju je težko izvajati, saj so metode vprašljive. Pa vendar študije, ki so jih izvedli v Rusiji, na Poljskem, v Nemčiji, na Češkem in v ZDA, raziskovalce vodijo k sklepu, da je osebni optimizem najbolj izrazit v deželah, kjer kot družbeni vrednoti že dolgo prevladujeta individualizem in politični liberalizem, se pravi predvsem v ZDA.

“Če pogledamo pozitivne iluzije, z odločno prednostjo vodijo Američani,” pravi Shelley Taylor. Morda pri tem ni odločilna le kultura, ampak tudi genetska selekcija: “Izseljenci, ki so se s trebuhom za kruhom odpravili v Ameriko, so imeli povečini velika pričakovanja in so bili izredno motivirani za preizkušanje novega.”

Z glavo med oblaki

Brezmejno zaupanje lahko podžiga cele narode, da zberejo pogum za – na primer – pristanek na Luni pa tudi vojno v Iraku. Optimizem seveda ni čudežno zdravilo brez tveganj in neželenih učinkov. Kdor rad lebdi na rožnatih oblakih sanj o prihodnosti, ne pride prav zlahka do cilja. Visokošolski diplomanti, ki so si skok v poklicno življenje predstavljali preveč poenostavljeno in so se manj prijavljali na razpise, so dobili tudi manj ponudb in posledično tudi manj denarja kot njihovi bolj skeptični kolegi. Tudi pri drugih ciljih, kot so vroče zaželeno ljubezensko razmerje, akademski uspeh ali hitro okrevanje po bolezni, je pasivno sanjarjenje prej ovira kot prednost. Kdor podleže skušnjavi in si v mislih slika zlate gradove, se vede, kot da je že na cilju.

Ne trudi se več tako kot prej, manj načrtuje in ima zatorej pripravljenih manj strategij, kako se upreti motečim dejavnikom in premagati ovire. Dejstvo, da približno 80 odstotkov novoustanovljenih podjetij nikdar ne doseže zastavljenih ciljev in da se približno tri četrtine prevzemov naložbeno nikdar ne povrne, je tesno povezano z nerealističnim optimizmom, meni ameriški psiholog Daniel Kahneman. Ta prodorni znanstvenik je svojo stroko povezal z ekonomijo in mlado raziskovalno vejo vedenjskih financ, za kar je leta 2002 prejel tudi Nobelovo nagrado za gospodarstvo.

Razkril je, da se za tako imenovanim Homo oeconomicusom, ki se odloča na podlagi dobro pretehtanih, sistematičnih premislekov, skriva povsem običajni Homo sapiens, ki poleg svojih drugih človeških lastnosti tudi prav rad nosi rožnata očala. To še posebno velja za menedžerje, saj močno izražena samozavest sodi k vodstvenim osebnostim, poleg tega pa so menedžerji pogosto prisiljeni poudarjati pozitivne stvari. Pretirano optimistične napovedi zato niso nič nenavadnega, tem pa se pridruži še podcenjevanje tekmecev in pozabljanje na nepredvidena tveganja. Po Kahnemanovem prepričanju to precej poveča možnosti za neuspeh.

Neomejena samozavest pa tudi na drugih področjih ni vselej zagotovilo uspeha. Kdor se ne obremenjuje preveč s stvarmi, ki prinašajo zdravstveno tveganje, se vede lahkomiselno, morda z užitkom kadi ali se veselo predaja nezaščitenim spolnim odnosom. Zdravstveni psihologi si že dolgo zastavljajo vprašanje, kako ukrepati proti pretirani brezskrbnosti življenja za ta trenutek, saj iz nje izhajajo življenjski slogi, proti katerim bi želeli preventivno delovati.

Mladostniku, ki si prižiga cigareto, je težko pojasniti, da bo na stara leta morda prav zato zbolel za rakom ali imel težave z visokim krvnim tlakom in njegovimi zdravstvenimi posledicami. Vse to je zanj še predaleč, s takimi opozorili ne sprožimo pri njem nobenega čustvenega odziva. Poleg tega so le redki kadilci odločeni, da bodo kadili do konca življenja. Prepričanje, da bodo nekega dne prenehali, je trdno usidrano v njihovo samozaupanje.

Da začnemo zares ukrepati, morajo biti tveganja oprijemljivo blizu. In v teh primerih so prav preverjeni optimisti tisti, ki nevarnost ocenijo objektivno, ravnajo ustrezno in trdno verjamejo, da bodo imeli prej ali slej vajeti spet v svojih rokah. Optimizem je namreč večinoma zelo prilagodljiv, nikakor se ne zadovolji z grobim poenostavljanjem, ampak se prilagaja zahtevam in potrebam danih okoliščin. Rožnata barva, ki nam jo pričarajo očala, je včasih bolj, včasih manj intenzivna. Uživajmo v njej, a za vsak primer s korekcijskimi stekli.

Iz arhivov Gea

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja