Kako dolg je seznam tvojih starih prijateljev, ki se to poletje niso poročili ali sporočili novice, da pričakujejo naraščaj? Moj je čedalje krajši.
Zdi se, kot da je največji strah in trepet (samskih) deklet med 20. in 30. letom slišati za poroko še enega sošolca iz srednje šole ali novico o naraščaju veliko mlajše sosede. Sploh če se zdi, da je tvoje življenje v nekem paralelnem svetu, v katerem si vsi tvoji vrstniki gradijo družine in sprejemajo odgovornost za več kot samo to, da se bodo vsak dan potrudil trikrat nahraniti ubogo sobno rastlino in ji privoščiti vsaj nekaj mesecev življenja.
Priznam, da me vsakič malo šokira vest o še eni poroki, otroku, celo skupni selitvi.
In včasih tako kot mnogo mojih prijateljic čutim potrebo, da ob tem nemudoma nekomu pojasnim, da se sama še ne mislim poročiti ali bog ne daj imeti otrok. Čeprav me nihče ni niti vprašal.
Čutiti je namreč pritisk, da vsi skupaj hodimo po isti poti, na kateri nas čakajo enake prelomnice, in to na približno enakih delih te poti. Vsi smo šli namreč hkrati v osnovno šolo, hkrati so nam začeli odpadati mlečni zobje, razmeroma istočasno smo doživeli prve poljube in se v istem letu vpisali na faks.
V istem obdobju smo doživeli tudi svojo prvo, drugo in celo tretjo krizo identitete, dobili prvo prekariatsko službo in se morda odselili od doma. In zdaj, kar na lepem, ne da bi jim kdo dovolil, se nekateri pomikajo dalje po lestvici velikih življenjskih dosežkov in sprememb.
Zaročajo se, poročajo, rojevajo otroke. Ves svet se veseli z njimi in mi, ki še nismo pripravljeni kupiti vozovnice za ta vlak … se počutimo, kot da se podobno pričakuje tudi od nas. In to čim prej.
Verjetno je, da je to pričakovanje fiktivno, saj so se tete že naveličale spraševati: “Kdaj pa se bosta vzela ti in tvoj, kaj je že …?” Normalno, saj smo jih vedno zasule s kupom agresivno nastrojenih razlogov za to, da smo čisto srečne brez prstana na roki in jokajočega mulca, ki bi nam kratil spanec.
Te pa smo kot prave karieristične feministke opremile z dejstvom, da vendar živimo v 21. stoletju in da je institucija zakona in družine že tako ali tako pasé.
In čeprav smo 'totalno okej' s tem, da nismo v čevljih poročenih sošolcev, imamo potrebo, da s prav tako svobodno samsko (in seveda sanjsko) prijateljico ob kavi in ob novici o tem, da se je poročil celo bivši, druga drugi vnovič potrdimo, kako zelo v redu se počutimo ob tem in kako ne 'štekamo' teh, ki se jim pri 28 letih kar naenkrat nekam mudi, saj si me tega sploh še ne želimo.
Nato pa pogovor hitro preusmerimo na vprašanje, ali bomo res umrle same. Druga drugi zagotovimo, da ne, in seanso zaključimo z obljubo, da se bomo pri šestdesetih, če ne bomo še imele moža in otrok, skupaj preselile v kulsko varovano sosesko za starejše občane.
Čuden je ta pritisk sovrstnikov, ki nas je pri šestnajstih silil kaditi, danes pa nas sili nositi belo obleko in ustvarjati naraščaj. Čuden, ker nas kar na lepem preseneti in nas sili premisliti svojo celotno življenjsko situacijo, želje, načrte, vizije in jih braniti pred ... kaj vem, čim.
Si želim vsega tega? Sem pripravljena? Je to sploh zame? In če ja – s kom?
Zoprno se je primerjati in se opominjati, da si se znašla v času najpomembnejših življenjskih odločitev, a to še ne pomeni, da karkoli zamujaš ali na kakršenkoli način kje zaostajaš. Premikaš se s svojim tempom proti svojim ciljem, ki so prioriteta v danem trenutku in se zdijo naravni in prijetni.
Če se odločitev za večno skupno življenje še vedno sliši strašljivo, pomeni, da čas še ni pravi. Če pa misliš, da si pripravljena, a iz katerega drugega razloga ne moreš stopiti tem ciljem naproti, moraš razumeti, da si na potezi – narediti boš morala nekaj odločitev in sprememb.
Pomembno je, da razmišljamo o sebi in svojih željah, poslušamo lastno intuicijo in se v ničemer ne prenaglimo. Hkrati pa z odločitvijo ne odlašamo predolgo, saj je življenje kratko. Izberemo a ali b in gremo dalje. Smo na točki v življenju, ko so velike življenjske odločitve nujne.
Ne glede na to, kako bodo oblikovale našo prihodnost. Ta pa ni tako postranskega pomena. Razumem torej in razumejo vsi drugi (tvoji mami je najbrž malo žal), da se še ne misliš poročiti in da "ah, otroci, ah", ampak … Kaj pa boš naredila? Kam greš in kakšno odločitev sprejemaš? Se vrtiš v krogu, čakaš znamenje, životariš, odlašaš? Odgovori sebi, drugim računov ni treba polagati.
Piše: Anamarija Lukovac @Lunaticpoetry
Fotografije: Osebni arhiv
Preberi še: "Nikoli več brez keša" (piše Cosmo kolumnistka Anamarija Lukovac)
Priporočamo tudi: Kolumna - Te peče vest zaradi ekologije? (piše Cosmo kolumnistka Anamarija Lukovac)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
){kind=link}