Kolumna - Te peče vest zaradi ekologije? (piše Cosmo kolumnistka Anamarija Lukovac)

Zadnjih nekaj mesecev sem živela v Turčiji v stanovanju s tremi turškimi cimri in razmeroma tipičnim turškim gospodinjstvom. Ko sem si v naši kuhinji prvič nekaj skuhala, sem opazila samo en koš za smeti. V njem je žalostno ležalo nekaj plastenk z napol privitimi zamaški, cigaretni ogorki in prazna konzerva.

Processed with VSCO with a6 preset (foto: Osebni Arhiv) Osebni Arhiv
2. 9. 2019

Nikjer ni bilo ne duha ne sluha o vrečki za organske odpadke, kamor bi lahko zavrgla olupke česna in nagnite liste solate. Zmedeno me je v kuhinji ujel cimer in mi samozavestno naznanil, naj se ne trudim, saj oni pač ne reciklirajo. Z 'oni' je mislil vse sodržavljane, vseh 80 milijonov njih.

Nato se je zasmejal nad konceptom reciklaže in me pustil samo z neprijetno odločitvijo. Nekaj časa sem butasto strmela v smeti, nato pa z nožem vso zelenjavo postrgala z deščice naravnost na plastiko in pločevino. Kar zmrazilo me je.

Čeprav me je vest pekla še nekaj tednov pozneje, ker sem nemarno metala vse odpadke v en koš in vsak dan kupovala vodo v plastenkah, ker v mestu (se sploh čudim?) ni pitne vode, sem se bila prisiljena sprijazniti s tem, da jaz s svojim ekscesnim trudom za ohranitev planeta ne bom spremenila prav ničesar, pa če si še tako močno govorim, da lahko posamezniki delajo velike spremembe.

Tu ni samo Turčija, ampak tudi vse prestale države tretjega sveta, ki smo jim iz zahoda poslali svojo plastiko, a jim nismo posredovali koncepta koša za smeti.

Indijci, ne da bi pomislili dvakrat, vso svojo kramo zabrišejo v morje, v Afriki se po tleh kot kače plazijo plastične vrečke. Njih globalno segrevanje in prekomerno onesnaževanje planeta ne skrbi, oni imajo bolj pereče neposredne skrbi.

In tako sem, kot mi je v navadi, za tri mesece malomarno dvignila roke nad majhnimi dejanji v prid naši Zemlji, saj tako nisem imela druge izbire, in v zameno vzela slabo vest, ki se pojavi prav vsakič, ko pomislim na to, kako zelo nam voda teče v grlo in kako malo k spremembam na bolje pripomorem sama. Slaba vest, krivda, nemoč in jeza … to je tisto, kar nas večino druži, ko pride do ekologije. Zakaj sploh moramo vedeti za to, v kakšni godlji smo, če ničesar ne spremenimo in nas samo nenehno peče vest?

Pravim si, da mi je prav. Da si slabo vest zaslužim, ker sem tako šibka in razvajena in nič konkretno ne spremenim. Da ugasnem luč, ko grem iz sobe, zapiram vodo med prhanjem, ločujem, rečem ne plastični slamici ali stvari iz trgovine namesto v vrečki nosim stisnjene med stegni ... in nič kaj dosti več.

Po drugi strani pa je slaba vest res prav en velik nič. Morda bi jo morala zamenjati za jezo.

Tako hudo jezo, da bi se razpočila na dvoje. Dejstvo je, da spremembe potrebujemo takoj. Naše počasno privajanje k ločevanju smeti in porabi ekoloških modrčkov pa ni prav nič hitro.

Nedvomno super za planet in za nas same, a bolj primerno za čas pred 30 leti, ko bi te počasne individualne reforme lahko še kaj spremenile. Vse je bolj malo smiselno, če pomislimo, da velika večina sveta niti slučajno ne razmišlja o ekologiji, ampak se nad plastiko šele navdušuje. Res je tudi, da bomo čez nekaj deset let izgubili koralne grebene, severne medvede in migrirali od doma, če se čim prej vse države in podjetja na svetu ne odločijo drastično zasukati svojih vrednot.

Seveda velike korporacije rade krivdo valijo na ramena posameznikov, kot sva jaz in ti. Z zelenimi iniciativami, ki ciljajo na potrošnike, preusmerjajo pozornost od sebe drugam. Medtem ko mi pobiramo smeti s plaže (kar je zares lepo in dobro), oni nadaljujejo svoje običajno poslovanje. Raziskave celo kažejo, da individualne ekološke akcije sploh ne pomagajo planetu. Ko nekdo naredi korak v smer dobrobiti narave, se počuti, kot da je svojo nalogo opravil. Energije namreč nimamo na pretek in na neki način je lažje papir vreči v drugo vrečko kot celofan, kakor pa aktivno vplivati na politiko.

Zato je čas za agresivno jezo, ker nam obljube o 20-letnih načrtih podjetij prav nič ne koristijo. Te spremembe bomo na žalost lahko dosegli samo s politiko, čeprav se sliši izjemno neprivlačno. Z izbiro pravih ljudi, ki bodo uvedli zakone, ki ne bodo v prid trenutnim interesom največjim onesnaževalcem sveta. Priznam, na tej točki bi sama volila tudi Stalina, če bi obljubil ohranitev planeta.

Zato se ne počuti krivo, ker nam grozi klimatska kriza. Nisi kriva (samo) ti. Zahtevaj pravice zase in za svoj dom, za svoje potomce. Ljudem, ki imajo moč spremeniti te stvari, dajejo moč njihovi podporniki. Postani tako jezna, da jih bo postalo strah tebe, če jih že ni strah propada človeške vrste.

Piše: Anamarija Lukovac, @Lunaticpoetry,

Fotografija: Osebni Arhiv

Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne odraža nujno stališča uredništva.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri