S svojimi prihranki od rojstnih dni, ki jih v nasprotju z večino otrok nisem porabila za sladkarije in igrače, sem morala pokriti stroške renovacije premočenih tal in prispevati za nov sod vina. Moj oče, ki je sicer po poklicu finančnik, je takrat nedvomno pretiraval z vzgojnimi ukrepi, a danes lahko rečem, da so bili ta in še nekaj podobnih, krivi za to, da sem danes precej spretna s svojimi financami.

Pa to ne pomeni nujno, da znam denar pričarati iz nič, ga v hipu zaslužiti ali premišljeno naložiti, ampak mi ga nikoli ne manjka.

Pred pisanjem o tem imam nekaj zadržkov, ker je denar, čeprav se vse vrti okoli njega, v naši družbi še vedno tabu tema. Poleg tega ne želim zveneti kot tisti samooklicani guruji, ki prodajajo knjige, polne življenje spreminjajočih nasvetov, ki bodo vsakemu posamezniku v najkrajšem času pomagali postati milijonar. Ne vem veliko o financah, investicijah, poslovnem mišljenju in monetarni politiki, a mi je do tega dne vedno uspelo imeti dovolj denarja za vse, kar sem v tistem trenutku potrebovala.

Preden ti zaupam edini nasvet, ki ga imam za to, da še nikoli nisem zabredla v limit na bančnem računu, da imam v vsakem trenutku na zalogi dovolj za pobeg na drugi konec sveta in da si lahko privoščim tudi male dnevne sladkosti, moram omeniti svojo privilegirano situacijo.

Rodila sem se med najbogatejših pet odstotkov ljudi na svetu, v otroštvu so me finančno podpirali starši, ki so mi še vedno pripravljeni kriti hrbet, nimam nobenih dolgov in za zdaj skrbim samo zase. Tako sem privilegirana, da bi bilo skoraj čudno, če denarja za svoje potrebe in užitke ne bi imela. A vendar ni tako samoumevno. Zdrav odnos z denarjem je v kapitalizmu prava redkost.

Če že v otroštvu ne bi dobila občutka vrednosti denarja, bi me materializem in kapitalizem morda zavedla, tako pa mi je jasno, da me vedno nove bleščeče stvari postavljajo pred izziv. Ali se jim bom zmogla upreti ali bodo bitko dobili lastniki megakorporacij, ki ciljajo na mojo šibkost in želijo, da zaslužek od svojega trdega dela položim njim v roke. Zelo preprosto je: zasluži in ne potroši. Denar moraš od nekod dobiti, najboljši način za to pa je, da ga zaslužiš. Kdor za denar pošteno in trdo dela, ima do njega spoštljiv odnos. Prijateljem tožiti, da si brez ficka, in zapravljati tuj denar pač že dolgo ni več kul. Tako kot tudi živeti za delo in zaslužek ne.

Ko denar imaš, ga ne zapravi. Preprosto, kajne?

Ne zapravi več, kot zaslužiš. V bistvu, ne zapravi večine od tega, kar zaslužiš. Jaz si ne privoščim vsak drugi dan tortice ob kavi, najdražjega hipsterskega veganskega burita za kosilo, novega zimskega plašča vsako sezono, štirih kosov kopalk z interneta, katerih velikost me bo ob prihodu v moj poštni nabiralnik presenetila. Ne kadim, saj mi je izpod časti plačevati nekomu, da me zastruplja. Nimam avta, ker moja potreba po njem ne pretehta stroškov in onesnaževanja. Ne kupujem veliko več kot potrebujem, in vem, da potrebujem manj, kot mislim, da potrebujem. Seveda se zgodi, da si včasih pogledam skozi prste in včasih izpadem škrta pred prijatelji, ki so si pripravljeni privoščiti vse to. A prav te majhne stvari so tiste, ki skupaj sestavijo morda dve potovanji na leto, morda stanovanje čez deset let.

Raje izbiram tisto, v kar lahko svoj denar investiram, namesto da ga potrošim. Investiram vase, v izkušnje, spomine, novo znanje, širša obzorja, srečo in mentalno zdravje, v občutek bogastva kljub razmeroma prazni denarnici. Investicije namreč vloženi denar na tak ali drugačen način povrnejo, nakupi bolj redko.

Srečni smo lahko, da živimo v tako privilegiranem svetu, kjer imamo priložnost vplivati na svojo usodo, kjer lahko delamo in za delo prejmemo plačilo, kjer je šolanje brezplačno in nas država ne sili postati njen suženj takoj po vstopu v odraslost. Srečni smo lahko, ker smo sposobni dati in ker se smemo sami odločiti, kam bomo vlagali in čemu namenjali svoj denar, torej svojo moč. Samo odločitev je tista, ki nas dela revne ali bogate. Bomo sužnji materializma in tržnih interesov ali bomo vlagali vase in dajali pomoči potrebnim? Bomo verjeli, da nimamo dovolj, ali sprejeli, da imamo še veliko preveč? Bomo izbrali dolg, da bi imeli nekaj, česar si ne moremo privoščiti, ali se bomo raje potrudili in kreativno razmislili, da si bomo želeno stvar lahko pošteno privoščili. In če si je nikoli ne bomo, si bomo zaradi tega res dovolili počutiti se manjvredno?

Napisala: Anamarija Lukovac

Kolumne Anamarije Lukovac lahko vsak mesec prebiraš v reviji Cosmoplitan Slovenija

Novo na Metroplay: Življenje pod in izven soja žarometov | Maja Bulc