Po vstopu v leto 2017 so v mojih ušesih še dolgo odzvanjale lepe želje, ki so si jih ljudje izrekali ob prestopu v novo leto.
Ogromno nekih želja po sreči, zraven pa še veliko zdravja, ki so ga predvsem starejši radi kar dvakrat podčrtali.
Uspeha. Ker, saj veste, če ni tega, potem glede na vse obrazce in zakone tudi zadovoljstva ne more biti.
Četrti po vrsti je bil mir – letos verjetno zaradi turbulentnega preteklega leta, zelo popularna dobrina, čeprav kot želja na žalost izrečen večinoma samo po kakšni praznični maši.
Ubogo peto mesto je po moji osebni statistiki zasedla ljubezen.
Opažam, da ljubezen ni več v trendu.
Malo je obrabljena pa ne preveč originalna, predvsem pa čisto preveč osebna, morda bolj primerna za kak prijateljičin rojstni dan kot za novo leto.
Vsako željo z veseljem sprejmem. Iz vaših ust v božja ušesa!
Dobre misli po mojem mnenju niso zgolj larifari. In ker nam ni v navadi, da bi kar tako brez pravega razloga delili želje s soljudmi, se mi zdi, da ni nič narobe s tem, da se za tistih nekaj priložnosti na leto malo potrudimo in svoje prijatelje miselno obdarujemo in oborožimo s samimi dobrimi upi.
Ker navadno ni časa za cel seznam želja in mi je preveč nerodno dolgoveziti z nečim, kar je številnim le rutina, sem svoje želje skrčila na tole: poguma, upanja in ljubezni. Predvsem pa poguma.
S tem stavim na orodje, in ne na pogoje.
Seveda ti želim popolne, idealne pogoje v naslednjem letu življenja ali pa v naslednjem potovanju okoli sonca.
Ne samo to, želim ti jih za vse življenje, ampak če kaj poznam življenje, vem, da mu včasih spodleti biti idealno.
Včasih te sreča zapusti, zdravje zataji, mir se razblini, uspeha ni od nikoder, za ljubezen pa se je treba truditi. In komu se še vedno ljubi truditi zanjo?
Za tak primer si želim, da bi imeli pogum.
Da bi imeli edino orodje, ki nam lahko pomaga, ko gre vse narobe.
Ne želim ti, da te ne bi bilo strah, ker ravno strah potrebuješ, da si lahko pogumna.
Si ne želiš imeti moč vstati, ko padeš? Oh, jaz bi tako rada bila pogumna!
To bi bil moj nepremagljivi oklep.
Če bi lahko nekje na spletu naročila pogum in ga zapakirala v škatlo, bi ga kupila vsem.
V drugo škatlo bi dala ljubezen, da bi obdarovanci lahko oboje zmešali skupaj in potem bi vsi delali sama herojska dejanja ljubezni.
Ljubezen pravzaprav ni stanje, čeprav pogosto mislimo, da je. Tudi ljubezen je orodje. Še posebno prav pride, ko je treba sprejeti odločitev.
Kaj storiti?
Pravi odgovor: to, kar je v znamenju ljubezni. Če jo uporabljamo kot orodje svojega delovanja, nobena odločitev več ne bo slaba.
Če bi ji vsi dali malo več priložnosti in pomena, se nehali obnašati, kot da smo postali malo preveč novodobni zanjo, in jo zavestno postavili za svojo najvišjo vrednoto, kamor ubožica tudi spada, potem bi, mogoče, prihodnje leto vsi skupaj čisto malo manj prestrašeno vstopili v novo.
No, vsaj upam ... Ker na koncu je vse, kar mi preostane, samo upanje. In vera v to upanje. Če ga ne bi bilo, bi bilo stopanje naprej brez pomena.
In ker stopaš naprej, iz leta v leto in iz dneva v dan, vem, da ga imaš.
Še celo več – noro verjameš! Ni res?
Reci strahu in dvomom, da se za trenutek umaknejo na stran pa ga boš našla – povsod eno samo upanje. Želim si samo, da te ta vera in upanje ne bosta zapustila tudi v najtežjih trenutkih.
Imej torej čudovit čas, ki je pred tabo. Ko se bo zataknilo, pa si želim, da bi premogla dovolj poguma, da boš v prvi vrsti ljubila in šele v drugi razmišljala ter da ti upanja nikoli ne bo pošlo.
Poleg tega pa še veliko ustvarjalnosti, samosvojosti, smeha, napak, čudenja, vprašanj, ljudi in živali in rek, dobrotljivosti, potrpežljivosti ...
In ker ni novo leto in zelo verjetno nimaš rojstnega dne, naj bo to kar tako. Brezplačno.
Napisala: Anamarija Lukovac
Preberi še: Močna sporočila 35-letne Slovenke vsem ženskam sveta ali pa preizkusi zdravo različico recepta za legendarne čokoladne praline Ferrero Rocher (brez peke)!
){kind=link}