Vivien Leigh: Zaznamovana s psihično boleznijo

Angleška gledališka in filmska igralka Vivien Leigh, zvezdnica kultnega filma V vrtincu, ki jo nekateri še danes opisujejo kot najlepšo žensko z Otoka, je na žalost bolehala za bipolarno motnjo, zaradi katere je ostala brez številnih velikih projektov, prijateljev, dostojanstva in celo ljubezni svojega življenja.

Vivien Leigh: Zaznamovana s psihično boleznijo (foto: Profimedia) Profimedia
12. 6. 2015

Vivien Mary Hartley se je Ernestu Richardu Hartleyju, angleškemu mešetarju in oficirju v indijski konjenici, in Gertrude Mary Frances Yackjee, Irki armenskega porekla, ki se je amatersko ukvarjala z igralstvom in uporabljala tudi priimek Robinson, rodila 5. novembra 1913 v Darjeelingu v Britanski Indiji. Ker je bila edinka, je imela popolno podporo staršev.

Ernest, ki se je pri 22 letih v želji po pustolovščinah in uspešni karieri iz Yorkshira preselil v Indijo, in Gertrude, temnolasa lepotica z modrimi očmi, po kateri je Vivien podedovala lepoto, sta hčerko, ki se je v gledališču prvič pojavila že pri treh letih, ko je v mamini amaterski igralski skupini recitirala neko otroško pesmico, že leta 1920 poslala na šolanje v neki angleški samostan.

Gertrude je poskušala v hčerkici že od njenih malih nog vzbuditi ljubezen do književnosti, zato jo je spoznavala z deli številnih književnikov.

Poleg tega, da se je zanimala za književnost, je plesala balet, igrala čelo v šolskem orkestru, blestela je tudi za klavirjem ter se aktivno učila več tujih jezikov. Nadobudna deklica je v Indiji živela do šestega leta, potem pa se je tričlanska družinica preselila na Otok, kjer je Vivien do 15. leta bivala v dekliškem internatu. Šolanje je nadaljevala v tujini, med drugim v San Remu in Parizu, ker je želela predavati francoski jezik in literaturo.

Kot dijakinja, ki je tekoče govorila italijansko in francosko, je nastopala v šolskih predstavah in imela pri delu, povezanem z dikcijo in igralstvom, vso podporo svoje profesorice.

Pomoč, ki jo je dobivala, je vplivala na to, da se je začela zanimati za gledališko umetnost. Vsestranska nadarjenost ji je v kombinaciji s pomočjo vplivnega očeta pomagala, da je pri 18 letih dobila mesto na sloviti Kraljevi akademiji dramske umetnosti v Londonu.

Šolanja pa sprva ni dokončala, saj je ob koncu leta 1931, ko je šla obiskat teto, spoznala Herberta Leigha Holmana, 13 let starejšega odvetnika, ki jo je očaral s šarmom in inteligenco.

Z usodnim moškim se je 20. decembra 1932 poročila, študij obesila na klin in 10. oktobra 1933 povila hčerko Suzanne Farrington, ki je, mimogrede, prav tako zaplavala v igralske vode, 1. marca letos pa umrla.

Leigh

Vsi ti nepričakovani dogodki in spremembe pa niso ovirale njenih igralskih načrtov. Kmalu po porodu se je namreč vrnila k študiju igralstva, ki ga je končala v rekordnem roku.

Filmski prvenec je leta 1935 doživela v komediji The Village Squire, v kateri ji je pripadla manjša vloga, takoj zatem pa je angažirala agenta Johna Gliddona, ki je menil, da ime Vivien Holman ni dovolj atraktivno za igralko, zato je postala Vivien Leigh.

Po vlogi v predstavi The Mask of Virtue je leta 1935 dobila sijajne kritike, sledili so številni intervjuji in časopisni članki.

Leigh

Z vlogo v tej predstavi je očarala tudi Laurencea Olivierja, šest let starejšega poročenega igralca, ki je zahvaljujoč lepoti in talentu žel uspehe na londonski gledališki sceni.

Vivien je že v času, ko je bila še (srečno) poročena, torej še preden ga je sploh spoznala, govorila, da bo postala njegova soproga, saj ga je večkrat gledala v predstavi Theatre Royal, v kateri sta jo očarala tako njegova igra kot videz.

Leigh

In res, ko sta v romantični zgodovinski pustolovščini Požar nad Anglijo igrala ljubimca, se je med njima razvila simpatija, po koncu snemanja pa sta se zapletla v razmerje in po mnenju številnih sestavljala takrat najlepši in najbolj zaljubljen par.

Ravno v tistem obdobju je Vivien prebrala roman Margaret Mitchell z naslovom V vrtincu in svojemu agentu naročila, naj jo predlaga za vlogo v filmski verziji te knjige. To je pozneje tudi priznala in pogosto poudarjala: "Sama sem se angažirala za vlogo Scarlett O'Hara."

Leigh

O tej danes kultni romantični vojni drami se je že pred začetkom snemanja toliko govorilo, da je vprašanje izbire igralcev postalo že skoraj vsesplošno družbeno pomembno.

Na avdiciji je zablestela prav Vivien, ki se je na vlogo pripravljala tako, da je več ur stala pred ogledalom in vneto ponavljala besedilo. Po premieri filma, ki je bil pravi hit, so jo oponašale številne ženske, kritiki in režiserji so bili navdušeni nad njo, nekateri so jo celo naslavljali s Scarlett, med desetimi oskarji, ki jih je osvojil film, je bil tudi zlati kipec za najboljšo igralko, ki ga je osvojila Vivien ... Skratka, prav zaradi te vloge je igralka postala mit.

Ker je njen dragi v istem obdobju blestel v uspešni romantični drami Viharni vrh, ni čudno, da sta kot par vladala igralskemu svetu.

V štiridesetih letih prejšnjega stoletja pa so se začele dogajati stvari, ki so slabo vplivale na njeno duševno zdravje. Pogosto je spreminjala razpoloženje in si po hitrem postopku pridobila sloves težke in nerazumne osebe.

Za to je bil med drugim kriv tudi slab odnos s soprogom, ki ni hotel privoliti v ločitev. V tistem črnem obdobju je menila, da nikoli ne bo mogla povsem, s polnimi pljuči uživati v svoji sreči, zgrajeni na dveh tujih nesrečah (ko sta se Vivien in Laurence zaljubila, sta oba zapustila svoja zakonska partnerja).

Kljub vsemu ji je Laurence ves čas stal ob strani, saj ji je hotel dokazati, da se je - ne glede na vse - vredno boriti za svojo srečo. Igralca sta svoj zakon gradila tudi zahvaljujoč vzornemu vedenju njene hčerke in njegovega sina, ki sta mačeho oziroma očima sprejela kot svoja prava starša.

Čeprav njen soprog in njegova soproga, igralka Jill Esmond, nista privolila v ločitev, sta zvezdnika zaživela pod isto streho. Sčasoma je Vivien vendarle rešila nesoglasja s soprogom, ki mu je pogosto pisala iz Amerike. "Preziram Hollywood, nikoli se ne bom navadila na to, sovražim filmsko igro ..."

Njena pisma so bila polna takšnih in podobnih stavkov, kar sploh ni čudno, saj je ženska, ki ji je film V vrtincu prinesel svetovno slavo, ves čas trdila:

"Nisem filmska zvezda, sem igralka. Biti filmska zvezda, samo filmska zvezda, je tako zelo lažno življenje, ki ga vodijo lažne vrednote in publiciteta. Igralke pa dolgo trajajo in zanje se vedno najdejo čudovite vloge."

Februarja 1940 se je Esmondova končno ločila od Laurencea, papirje o sporazumni ločitvi od Vivien pa je podpisal tudi Holman. Po uradnih ločitvah sta oba izgubila skrbništvo nad svojima otrokoma, on nad sinom Tarquinom, ona pa seveda nad hčerko Suzanne, ki je o svojem odnosu z mamo pozneje povedala: "Moja mama je imela številne talente, a materinstvo nikakor ni bilo eden od njih."

Že 31. avgusta 1940 sta se poročila na ranču San Ysidro v kalifornijski Santa Barbari, na svečanosti pa so bili prisotni samo njuna gostitelja, igralec Ronald Colman in njegova soproga Benita, ter poročni priči, igralka Katharine Hepburn in scenarist ter režiser Garson Kanin.

V letih, ki so sledila, sta se zakonca redno udeleževala avdicij, na katerih je Laurence dobival vloge, Vivien pa so vztrajno zavračali, zato je bila depresivna, nezadovoljna, agresivna in besna.

Znaki bipolarne motnje, ki so ji jo diagnosticirali na začetku kariere, so postajali čedalje očitnejši, osrečila pa je nista niti drama 21 Days niti romantična zgodovinska drama Lady Hamilton, v katerih je zaigrala s svojim soprogom.

Da bi jo opogumil in ji dvignil samozavest, se je Laurence odločil za skupni projekt - na Broadwayu sta uprizorila gledališko predstavo Romeo in Julija, v katero sta vložila vse svoje prihranke, zato je neuspeh, ki je sledil, povzročil pravo finančno katastrofo. Razočarana sta se vrnila v Anglijo in Vivien se je leta 1943 podala na popotovanje po severni Afriki, kjer je nastopala za vojake.

Po nekaj mesecih na črni celini je zaradi gromozanskih fizičnih naporov, ki jih je vlagala z namenom, da bi zaslužila čim več denarja, oslabela in zbolela za tuberkulozo.

A tudi bolezen je ni ustavila ali vsaj umirila, nasprotno, začela je snemati biografsko komično dramo Cezar in Kleopatra.

Takrat je tudi izvedela, da je noseča, a je na žalost kmalu doživela spontani splav. Izguba nerojenega otročka jo je pahnila v globoko depresijo, saj si je menda goreče želela otroka s svojim soprogom, čeprav tega nikoli ni priznala.

Živčni zlomi, ki so jih psihologi pozneje definirali kot posledico bipolarne motnje, so se kar vrstili, pogosto je menjavala razpoloženje, mučila jo je nespečnost, pestili so jo napadi panike, večkrat je bila zelo groba do bližnjih, ki jih je zmerjala in celo fizično napadala, potem pa se jim pokorno opravičevala s pošiljanjem daril, pisem in cvetja.

Dogajalo se ji je celo, da je imela spolne odnose s popolnimi tujci, ljudmi, ki jih je dobesedno pobrala z ulice, neustrezno zdravljenje - pogosto so jo na silo zdravili z elektrošoki ali pa z velikimi količinami pomirjeval - pa je situacijo le še poslabšalo.

Občudovanja vredno pa je bilo to, da je celo po takšnih terapijah prišla na sceno in po svojih najboljših močeh odigrala določeno vlogo.

Njen mož je povedal, da je bila včasih v tako slabem stanju, da so jo obsedali liki, ki jih je upodabljala, še posebno to velja za vlogo Blanche DuBois, ki jo je najprej igrala v gledališki verziji kultne drame Tennesseeja Williamsa z naslovom Tramvaj Poželenje, po 326 nastopih na deskah, ki pomenijo življenje, pa so jo angažirali še v filmski verziji.

Leigh

"V gledališču sem bila devet mesecev Blanche DuBois. Zdaj me ona upravlja," je izjavila za časnik Los Angeles Times. Ta vloga ji je prinesla drugega oskarja za najboljšo igralko, pozneje pa je poudarjala, da jo je upodabljanje Blanche pahnilo v norost, od katere si ni nikoli več opomogla.

Mimogrede, med snemanjem tega filma so se širile vroče govorice, da se je zapletla v skrivno razmerje s soigralcem Marlonom Brandom.

Leigh

Potem ko je igralec David Niven izjavil, da je videl Marlona in Laurencea, kako se poljubljata v bazenu družinske hiše, pa se je začelo govoriti, da sta slovita igralca v homoseksualnem razmerju, za katero naj bi Vivien celo vedela, a je raje molčala.

Očitno pa mu domnevnega razmerja z moškim ni pretirano zamerila, saj se je kmalu zatem, ko je Laurence postal član sveta režiserjev gledališča The Old Vic, z njim napotila na turnejo po Avstraliji in Novi Zelandiji, na kateri sta zbirala sredstva za omenjeno gledališče. Člani igralske zasedbe so se pozneje spominjali nekaterih prepirov med slavnima zakoncema.

Najbolj dramatičen je bil tisti, ki se je razvnel zato, ker Vivien ni hotela iti na oder, zato jo je Laurence udaril, ona pa mu je udarec vrnila in ga opsovala, nato pa vendarle odšla na sceno in opravila svoje delo.

Ob koncu turneje sta bila oba izčrpana in bolna, kar potrjujejo tudi besede, ki jih je igralec namenil novinarjem: "Morda ne veste, a pogovarjate se s parom hodečih trupel."

Pozneje je povedal, da je prav v Avstraliji izgubil Vivien, ki je januarja 1953 s Petrom Finchem začela snemati dramo Elephant Walk, a je kmalu doživela živčni zlom, zato jo je nadomestila Elizabeth Taylor. Ko se je vrnila v Anglijo, pa je svojemu soprogu priznala afero s Finchem.

Leigh

"Zaljubila sem se vanj," je dejala prevaranemu možu, ki se je kljub prizadetemu egu odločil, da bo ostal z njo in ji pomagal okrevati. Okrevanje je trajalo več mesecev, številni skupni prijatelji so izvedeli za težave, ki so jo pestile, in sčasoma tudi Laurence ni več zmogel ...

Zaželel si je potegniti črto pod njun zakon, ki je bil vse prej kot normalen. Preprosto ni več mogel prenašati samega sebe, kadar je bil ob njej, bitke s psihično boleznijo svoje drage in sporov s prijatelji, ki so ga obsojali, ker je vse to prenašal. Kljub vsemu pa je vendarle ni mogel zapustiti, odločil se je, da ostane, a samo še tokrat.

Kmalu je Vivien še drugič zanosila, a se je žalostni scenarij ponovil - doživela je spontani splav in zapadla v depresijo, ki je trajala več mesecev. Ko je okrevala, se je pridružila svojemu dragemu na evropski turneji, ki pa je bila zaradi njenih pogostih besnih izpadov prekinjena.

To je bila za Laurencea kapljica čez rob in slovita igralska romanca se je končala. Ko se je vrnila v London, jo je poskušal umiriti njen prvi soprog Herbert, ki je imel še vedno velik vpliv nanjo, a mu to ni uspelo.

Čeprav je bila uradno še poročena, je leta 1958 začela razmerje z gledališkim igralcem Johnom Merivalom, ki je vedel za njeno težko zdravstveno stanje in Laurenceu obljubil, da bo lepo skrbel zanjo, dve leti pozneje pa se je tudi uradno ločila od svojega drugega soproga.

Leigh

Ta se je nato oženil z 22 let mlajšo igralko Joan Plowright, ki mu je povila tri sinove in s katero je živel mirno življenje, a Joan se preprosto ni mogla meriti z Vivien, kaj šele, da bi jo lahko nadomestila. Menda je bila preveč preprosta zanj. Tudi Vivien pa ni pozabila svojega Larryja, kot je klicala Laurencea.

"Raje bi preživela kratko življenje z Larryjem, kot pa se spopadla z dolgim brez njega," je nekoč izjavila 'najlepša Britanka', kot jo pogosto označujejo novinarji, ki je vse do smrti s seboj nosila sliko iz mladosti svojega drugega soproga.

Maja 1967, ko se je pripravljala na vlogo v gledališki predstavi A Delicate Balance, se je njeno zdravstveno stanje začelo drastično slabšati, saj se ji je ponovno pojavila tuberkuloza. V noči na 8. julij jo je John - kot že tolikokrat do tedaj - pustil doma in odšel na nastop, ko se je okoli polnoči vrnil, pa je že spala.

Vse se je zdelo normalno, ko se je pol ure pozneje vrnil v spalnico, pa je mrtva ležala na tleh ob zakonski postelji.

Izkazalo se je, da je vstala in poskušala priti do kopalnice, a so bila njena pljuča polna tekočine, zato se je zgrudila in zadušila.

John je takoj poklical Laurencea, ki je - čeprav je v tistem obdobju zaradi raka na prostati prestajal naporno terapijo in bil temu primerno slaboten - nemudoma prihitel v rezidenco svoje nekdanje soproge.

"Dolgo sem stal in molil za odpuščanje zaradi vsega hudega, kar je bilo med nama," je tragični dogodek pozneje opisal v avtobiografiji.

O tem, kako zelo je bila Vivien priljubljena, priča tudi podatek, da so ob novici o njeni smrti za eno uro simbolično ugasnili vse luči v gledališčih v središču Londona.

Igralsko divo so kremirali, njen pepel pa - v skladu z njeno željo - posuli po jezeru ob njeni počitniški hiši v vzhodnem Sussexu, v kateri je preživljala poletja.

Laurence je živel še skoraj natančno 22 let po njeni smrti, kar pa ni bilo dovolj, da bi jo pozabil in prebolel, tudi njeni prijatelji pa so zatrjevali, da ga je ljubila do smrti.

Ko je leta 1987 družinski prijatelj zasačil Laurencea, ki je gledal neki stari film z Vivien in jokal, mu je zvezdnik v solzah rekel: "To je bilo tisto pravo. To je bila ljubezen." Njuna ljubezen je bila torej usodna ... in na neki način tudi večna.

Napisal: Tim Jeras za Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri