Carey Mulligan: Starši niso hoteli, da bi bila igralka

"Kaj bi rad postal, ko boš velik?" je eno izmed najljubših in najpogostejših vprašanj, ki jih odrasli postavljajo otrokom. Za Carey Mulligan je bil odgovor na to vprašanje kmalu povsem jasen. Ne, ni si želela postati princeska ali misica kot večina deklic, ampak igralka.

Ko je pri šestih letih gledala svojega starejšega brata Owaina na odru, in sicer v neki šolski predstavi, se je namreč trdno odločila, da si želi to početi tudi ona. Prav zato je tudi tako dolgo jokala, dokler ji niso dovolili, da gre na oder. To je bil prvi majhen korak na njeni strmi karierni poti, a popotovanje do njenega sanjskega poklica še zdaleč ni bilo lahko.

Odraščanje v dragih hotelskih sobah

Carey Hannah Mulligan se je družini srednjega razreda rodila 28. maja 1985 v londonski četrti Westminster. Njen oče Stephen se je sicer rodil v Liverpoolu, a njegove korenine segajo na Irsko, njena mama Nano Booth pa je luč sveta ugledala v zahodnem Walesu. Stephen je po poklicu hotelski menedžer, Nano pa je kot profesorica zaposlena na kolidžu.

Carey ima še starejšega brata, Owaina, ki si kruh služi kot poveljnik v britanski vojski, nekaj časa je celo delal v Iraku in Afganistanu. Ko je bila stara tri leta, se je njena družina zaradi poklica očeta, ki je takrat vodil evropsko vejo velike hotelske verige, preselila v Nemčijo, kjer sta bodoča igralka in njen brat odraščala v dragih hotelskih sobah in obiskovala mednarodno šolo v Düsseldorfu. Po petih letih življenja v tujini se je družina vrnila v Anglijo, kjer je Carey seveda nadaljevala redno šolanje in se razvila v zelo prizadevno, a sramežljivo dekle.

Za igralstvo se je začela zanimati že kot šestletna deklica. Ko je gledala svojega brata, ki je nastopal v šolski predstavi, je bila namreč navdušena, in takrat se je v njej prebudila želja, da bi bila del projekta. Čeprav je mesto dobila le v zboru, je ponudbo sprejela, kar je bila odločitev, ki je močno vplivala na njeno nadaljnjo življenjsko pot. Takoj po vrnitvi v domovino je postala članica dramske šole, v kateri se je tako dobro izkazala, da se je kmalu dokopala do mesta ene izmed vodilnih študentk.

Pri 16 letih dobila tudi prvi večji posel

Pripravljala je delavnice za mlajše študente in pomagala pri produkciji gledaliških predstav, s čimer si je nabirala svoje prve resnejše izkušnje. Pri 16 letih je dobila tudi prvi večji posel. Sodelovala je namreč pri produkciji gledališke predstave Henry V., v kateri je glavno vlogo igral že takrat sloviti britanski igralec Kenneth Branagh. Prav njegov nastop v tej predstavi jo je še dodatno opogumil in okrepil njeno prepričanje, da si želi svojo kariero nadaljevati v igralskih vodah.

Na krilih navdušenosti nad igralskim poklicem je omenjenemu slavnemu igralcu poslala pismo, v katerem ga je prosila za nasvet in mu pojasnila, da čuti, da je igralstvo - kljub temu da so njeni starši proti - njeno pravo življenjsko poslanstvo. Carey je celo dobila odgovor, ki pa ga ni poslal Branagh, ampak njegova sestra: "Kenneth pravi, da morate postati igralka, če res čutite tako močno potrebo po tem, da bi bili igralka." Sreča, ki jo je občutila, ko je prebrala te besede, je bila na njeno žalost le kratkega veka, saj njeni starši niso popuščali, poleg tega pa njene tri prijave, ki jih je kot prava upornica na skrivaj pošiljala dramskim šolam v Londonu, niso bile sprejete. Sama pravi, da prav to izkušnjo še danes šteje za najhujšo v svojem življenju.

Usodni scenarist

Po treh zavrnitvah se je nejevoljno vpisala na kolidž Woldingham, in ko je že ravno pomislila, da ne bo uresničila svojih sanj, je - v njenem zadnjem letu študija - na kolidž prišel predavat igralec in scenarist Julian Fellowes, kar je bilo usodno. Čeprav prvi pogovor z njim ni bil ravno najuspešnejši, je nekaj tednov pozneje od njega in njegove soproge dobila povabilo, da se jima pridruži na večeru za mlade in ambiciozne igralce.

Carey je prav ob tej priložnosti uspelo navezati stik z agentom, ki ji je priskrbel avdicijo za vlogo v filmu Prevzetnost in pristranost. Po treh avdicijah je v tej romantični drami iz leta 2005 dejansko dobila svojo prvo filmsko vlogo, in sicer kot Kitty Bennet, ena izmed sester. Družbo ji je med drugim delala takrat veliko bolj znana kolegica Keira Knightley.

Svoj profesionalni prvenec na gledaliških deskah je doživela leta 2004, ko je bila stara 19 let. Takrat je v predstavi Forty Winks v londonskem gledališču Royal Court odigrala vlogo Hermie. Leto dni pozneje je sledil filmski prvenec v prej omenjeni filmski predelavi slovitega romana Jane Austen, za katero je poskrbel angleški režiser Joe Wright. Kmalu zatem je sledil še televizijski prvenec, saj je dobila vlogo v BBC-jevi mini seriji Pusta hiša, predelavi istoimenskega romana Charlesa Dickensa, ki je bila nagrajena z BAFTO.

V naslednjih nekaj letih je Carey delala večinoma v Angliji, kjer je v glavnem snemala serije in televizijske filme. Med opaznejše projekte iz tega obdobja vsekakor sodita serija Doctor Who, za katero je bila prvič tudi nagrajena, in drama Moj sin Jack, v kateri je igrala sestro glavnega junaka, ki ga je tolmačil 'Harry Potter' Daniel Radcliffe. Takrat se je identificirala z vlogo Elsie Kipling, ki je glasno nasprotovala odhodu svojega brata v vojno. Prav zaradi podobnih okoliščin v zasebnem življenju, ki jih je imela priložnost doživeti, je to vlogo dočarala najbolje mogoče.

Po približno desetih televizijskih in filmskih projektih se je mlada in obetavna igralka vrnila na 'deske, ki pomenijo življenje'. V gledališki predelavi Antona Pavloviča Čehova z naslovom The Seagull se je leta 2007 pojavila v londonskem gledališču Royal Court, leto dni pozneje pa je z isto predstavo debitirala še na Broadwayu. Kritike so bile izrazito pozitivne in številni strokovnjaki so se strinjali, da se mlada zvezda lahko pohvali s 'precej neverjetnim izžarevanjem'.

Za vlogo v tej predstavi je osvojila nekaj pomembnih priznanj, bila pa je nominirana tudi za nekatere od najprestižnejših gledaliških nagrad v Ameriki. Po tej pomembni igralski izkušnji je dobila priložnost, da se je v bolj epizodnih vlogah pojavila v dveh ameriških filmih, v vojni drami Brata in v kriminalni drami Državni sovražniki.

Prva glavna vloga na velikem platnu

Poleg tega, da je v teh dveh filmih sodelovala s številnimi slavnimi kolegi, kot so Johnny Depp, Natalie Portman in Christian Bale, jo je nekoliko bolje spoznalo tudi svetovno občinstvo, s čimer si je odprla pot proti ameriškemu trgu. Kljub temu pa se je odločilni trenutek v njeni karieri zgodil leta 2009, ko so med stotinami deklet, ki so obiskale avdicijo, prav njo izbrali za glavno junakinjo romantične drame Šola za življenje, ki je nastala pod taktirko danskega režiserja Loneja Scherfiga.

Vesela pa ni bila le zato, ker je bila to njena prva glavna vloga na velikem platnu, ampak tudi zato, ker sta tako film kot njena izvedba dobila odlične kritike. Pri sloviti modni reviji Variety so šli celo tako daleč, da so jo primerjali z legendarno Audrey Hepburn, prestižni reviji Rolling Stone in The Times pa sta njeno vlogo opisali z besedami 'senzacionalno čudovita' in 'ena od najboljših letos'.

Po vsem tem sploh ne preseneča, da je osvojila številne nagrade, med drugim tudi največjo britansko nagrado BAFTA, nominirana pa je bila za najbolj cenjene filmske nagrade na svetu, tudi za oskarja in zlati globus. Tudi leto 2010 je bilo zanjo zelo uspešno. Potem ko je postala članica AMPAS, akademije za film, umetnost in znanost, je posnela dva filma, britansko dramo Ne zapusti me nikdar in nadaljevanje filmske uspešnice Wall Street iz leta 1987, dramo Wall Street: Denar nikoli ne spi.

Igra na najvišjem nivoju

Leta 2011 je igrala v predstavi Through a Glass Darkly, v kateri je upodabljala duševno nestabilno žensko, in znova dobila pohvale kritikov. "Igra na najvišjem nivoju', 'izredna predstava' in 'ena od najboljših igralk svoje generacije' so le nekateri od številnih pozitivnih komentarjev, ki so prihajali na račun te nadarjene dame. Istega leta je posnela dva izredna, avtorska filma.

Prvi je kriminalna drama Vožnja, ki jo je režiral Danec Nicolas Winding Refn, v kateri ji je družbo delal hollywoodski žrebec Ryan Gosling in za katero je bila še enkrat nominirana za BAFTO. Drugi pa je drama Sramota, delo angleškega režiserja Steva McQueena, v kateri je bil njen soigralec Michael Fassbender. Obe filmski stvaritvi sta bili zelo opaženi na različnih filmskih festivalih, poleg tega pa sta dobili odlične kritike.

Sprehod do oltarja

Sledil je enoletni premor, ki ga je Carey med drugim izkoristila tudi za to, da je svoje zasebno življenje spravila v red in se ... poročila. Preden je našla pravega srčnega izbranca, s katerim se je sprehodila do oltarja, pa je preteklo kar nekaj vode. Na snemanju omenjene drame Wall Street: Denar nikoli ne spi se je zaljubila v soigralca Shio LaBeoufa, s katerim se je zapletla v razmerje, ki je trajalo leto in pol. Oktobra 2010 jo je Shia zapustil, kar je storil zaradi njunih različnih pogledov na življenje.

Carey je namreč hotela poroko in otroke, Shia pa še ni bil pripravljen na ta korak. Igralka po razpadu razmerja s priljubljenim stanovskim kolegom ni ravno dolgo 'žalovala', saj je že čez nekaj mesecev tolažbo našla v objemu prijatelja, čednega angleškega igralca, pevca in modela Eddieja Redmayna, ki ga je po posredovanju skupnega prijatelja Roberta Pattinsona spoznala na podelitvi nagrad BAFTA leta 2009.

Čeprav so zaljubljenca redno videvali med romantičnimi sprehodi v središču New Yorka in čeprav se je govorilo, da simpatična Angležinja svojega novega fanta niti za sekundo ne spusti iz rok, tudi iz te moke ni bilo kruha. Nato pa je na koncertu v Nashvillu po dolgem času spet srečala usodnega moškega, Marcusa Mumforda. Gre za pevca britanske folk-rok skupine Mumford & Sons, s katerim je prijateljevala že v otroštvu, a sta nato izgubila stike.

Avgusta 2011 sta se po petih mesecih zveze zaročila, 21. aprila lani pa sta na farmi v jugozahodni Angliji, ki je v lasti Marcusovega očeta, po poklicu vikarja, zaplavala v zakonske vode. Med svati so bili številni Careyjini igralski kolegi, med njimi tudi Sienna Miller, Jake Gyllenhaal in Colin Firth. Poročne načrte sta sicer tajila, a so ameriški mediji kljub temu izvedeli, kaj naklepata. Prijatelji novopečenih zakoncev so bili po njuni poroki prepričani, da sta zvezdnika nekoliko preveč pohitela z zakonom, a zaljubljena golobčka se za komentarje najbližjih nista menila.

Carey je le povedala, da je končno našla moškega, ki jo povsem in resnično razume. In to je ne nazadnje tudi najpomembneje ... Ko se je po premoru vrnila v 'službo', je nadaljevala v svojem dobrem starem slogu in posnela dva odlična filma, ki so ju predstavili tudi na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu. Seveda gre za romantično dramo Veliki Gatsby, s katero so uradno odprli sloviti festival, in glasbeno dramo O Llewynu Davisu, ki je nastala pod režijsko taktirko razvpitih bratov Ethana in Joela Coena. Ne smemo pa pozabiti niti na dramo Far from the Madding Crowd, ki je trenutno v fazi predprodukcije.

Že zdaj je ikona

Carey Mulligan je ena izmed redkih igralk, ki ima za seboj že neverjetne stvaritve, tako na filmskem področju kot tudi na področju televizije in gledališča. Čeprav je stara komaj 28 let, je posnela nekaj največjih filmov današnjega časa, kar je rezultat njene velikanske nadarjenosti in nesebičnosti, zaradi katere svoje igralske umetnije brez težav deli z drugimi.

S prefinjenostjo, nežnim videzom in neverjetno zmogljivostjo transformacije v najrazličnejše vloge je pritegnila pozornost svetovne javnosti in vsem pokazala, da le prave zvezde in ikone puščajo sled za seboj. Sodeč po vsem prikazanem in tistem, kar bo prav gotovo še sledilo, je Carey za nas že zdaj prava ikona!

Tim Jeras za revijo Story

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord