Peter Bogdanovich: Kriv za umor in samomor

Ameriški režiser srbskih korenin Peter Bogdanovich, ki je v minuli torek na rojstnodnevni torti upihnil 74 svečk, je navdih za svoje delo vedno našel v  ženskah in zabavi. Najpomembnejše za njegov uspeh pa je bilo to, da je vedno ostal dosleden sebi, celo takrat, ko je ljubosumni soprog ubil njegovo muzo.

Do danes je napisal že 13 knjig, odigral več kot 40 vlog in režiral več kot 30 filmov. (foto: Profimedia) Profimedia
5. 8. 2013

Peter Bogdanovich, čigar pravo ime je Petar Bogdanović, se je rodil 30. julija 1939 v Kingstonu v ameriški zvezni državi New York, kamor sta se njegova starša, ki sta bežala pred nacisti, preselila neposredno pred njegovim rojstvom. Njegov oče Borislav Bogdanović je bil Srb, mama Herma Robinson pa je izvirala iz avstrijsko-judovske družine. Kot priseljenca nista govorila jezika dežele, v katero sta prišla, zato ju je angleščine naučil njun sin, ko je odrasel.

''Vpliv mojih staršev je bil zelo močan. Oče je bil dober slikar in glasbenik, naučil me je veliko stvari, a bolj s svojim zgledom kot z besedami. Pokazal mi je, da sta delo in način, na katerega živiš, odločilna. Mama je razumela in čutila umetnost, s čimer je po eni strani mojemu očetu olajšala situacijo in mu omogočala, da je počel tisto, kar je imel rad, po drugi strani pa je tudi pri meni razvijala takšno potrebo. Imela sta odločilen vpliv na izbiro moje življenjske opredelitve in mislim, da tudi na izoblikovanje nekega mojega, recimo temu, rokopisa,'' pravi Peter.

Kariero je začel kot igralec

Igralske veščine je usvajal pri sloviti Stelli Adler, katere igralsko akademijo je obiskovalo mnogo hollywoodskih zvezd. V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil znan kot programer v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, kjer se je tudi začela njegova profesionalna poklicna pot. V muzeju se je okoli razstavljenih del zbirala tedanja newyorška mladina, ki je s svojim delom obeležila čas, ki je prihajal. Peter si je tudi s pomočjo bleščeče inteligence, ki ga krasi, po hitrem postopku priboril naklonjenost tistih, ki so določali, kdo in kako bo plasiran v družbi.

Kot mladenič je bil obseden s kinom, na leto si je ogledal okoli 400 filmov! Še posebej intenzivno je spremljal delo režiserjev Orsona Wellesa in Johna Forda, o katerih je pozneje napisal knjigo. Bil je pod vplivom francoskih kritikov, ki so pisali za vplivni strokovni časnik Cahiers du cinéma, še posebej pa ga je navdušilo razmišljanje francoskega filmskega režiserja Françoisa Truffauta. Po vzoru francoskih kritikov se je tudi sam kmalu lotil pisanja. Še preden je svojo pot našel pod okriljem režije, si je ustvaril resno novinarsko kariero pri cenjeni svetovni reviji Esquire.

V tem obdobju je spoznal pesnico Polly Platt, ki je kmalu postala njegova soproga. Poročila sta se leta 1962, pozneje pa sta pojasnjevala, da sta bila noro zaljubljena in povsem obsedena drug z drugim. Po poročni ceremoniji, na kateri sta si izmenjala obljube o zvestobi in brezpogojni ljubezni do konca življenja, sta spakirala kovčke in se napotila na drugi konec obljubljene dežele, v Los Angeles. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki, Alexandra-Sashy in Antonia, ki se danes prav tako ukvarjata z igralstvom. Peter ni potreboval dolgo, da si je utrl pot v svet režije.

Obstaja celo dobro ohranjena fotografija iz obdobja pred njegovim prvim filmom, na kateri gleda neko stvaritev, za njim pa sedi režiser in scenarist Roger Corman. Prav takrat sta navezala stike in Corman mu je ponudil posel, ki ga je takoj sprejel. Leta 1968 je pod psevdonimom Derek Thomas posnel znanstvenofantastični film Voyage to the Planet of Prehistoric Women. ''To je bila izkušnja 22 tednov napornega dela. Predprodukcija, rezanje, postprodukcija ... Toda moram priznati, da se nisem naučil nič posebnega,'' se spominja.

Orson Welles - prijatelj za vse življenje

Kmalu se je odločil, da se bo vrnil k novinarstvu, in prav zaradi te odločitve je spoznal prijatelja za vse življenje. Ko je delal intervju z Orsonom Wellesom, je namreč dobil idejo, da bi napisal roman o njem. Toda knjigo z naslovom This is Orson Welles je objavil šele leta 1992. Po intervjuju sta se začela družiti. Welles mu je na široko odprl vrata v svet umetnosti in v marsikaterem pogledu vplival na njegovo oblikovanje v režiserja.

V začetku sedemdesetih je imel Orson finančne težave in takrat ga je Peter kot milijonar povabil, naj pride živet k njemu v razkošno vilo na Bel Airu. Prav to vabilo še najbolj zgovorno priča o tem, kako zelo blizu sta si bila. Leta 1970 so Petra poklicali iz Ameriškega filmskega inštituta in mu ponudili, da bi režiral dokumentarni film o Johnu Fordu. In takšne ponudbe se seveda ne zavrne. Nekako je bil to tudi njegov pravi začetek. Podobno kot Welles je imel tudi Ford zanj le pohvalne besede, imel ga je za prijatelja.

''V vsakem od mojih filmov je nekaj, kar imam izredno rad, a mislim, da je pomembno, da povem, da je občinstvo tisto, ki da končno oceno. In čeprav se me občinstvo v glavnem spominja po filmih Zadnja predstava, Papirnati mesec, Zakaj te očka pušča samo? in Maska, ki so poželi uspeh, preživeli čas in še vedno trajajo, obstajajo še drugi filmi, ki sem jih delal in za katere mislim, da so enako dobri. Toda niso bili distribuirani na pravi način ali pa nekaj ni bilo v redu s produkcijo, zato niso bili predstavljeni občinstvu, kakor bi morali biti,'' je prepričan Peter.

Eden od najpomembnej­ših predstavnikov novega Hollywooda

V svetovno antologijo se je uvrstil kot eden od najpomembnej­ših predstavnikov tako imenovanega novega Hollywooda, in sicer ob slovitih režiserjih, kot so Woody Allen, Francis Ford Coppola, Brian De Palma, Stanley Kubrick, Martin Scorsese in drugi. Njegovi filmi, ki so bili zelo dobičkonosni, so mu prinesli veliko denarja, bili so cenjeni v očeh kritikov, a nikoli niso zapustili okvirjev umetnosti.

Režiser namreč ni želel ustvarjati komercialnih filmov in ravno zato je zavrnil snemanja projektov, ki danes veljajo za kultne. Med njimi sta tudi Boter in Tolpe New Yorka. ''Denar pride in gre, denar nima zveze s tem, kar pomeni umetnost. Ko so mi ponudili Botra, se nisem hotel ukvarjati s temami, ki spremljajo mafijo, v filmu Tolpe New Yorka pa nisem videl ničesar umetniškega,'' pojasnjuje.

Hkrati s poslovnim uspehom pa je prišlo tudi vse tisto, kar pač slava prinaša s seboj. Mnogo žensk, pijače in drugih opiatov. Vse to ni bilo prav nič všeč njegovi soprogi, ki je po devetih letih zakona zahtevala ločitev. Za njeno odločitev je bila kriva igralka Cybill Shepherd, ki se je v začetku leta 1971 zapletla v romantično razmerje s Petrom.

Prvih nekaj tednov je bil njun odnos neformalen, saj jima je poleg Petrovega zakona oviro predstavljala tudi njena zveza z Elvisom Presleyjem. Njeno ljubezensko razmerje s kraljem rokenrola pa resnici na ljubo tako in tako ni bilo pretirano močno, saj je njegova odvisnost od mamil in alkohola igralko spravljala ob živce. Pri Petru pa ji ista odvisnost ni predstavljala nobene težave. Skupaj sta preživela turbulentnih sedem let, v katerih sta se prepirala, razhajala, krpala razmerje in po trditvah nekaterih celo pretepala.

Ženske, ženske in še enkrat ženske

Obstaja antologijska zgodba o tem, da je Cybill z namenom, da bi Petra naredila ljubosumnega, noč preživela z Jackom Nicholsonom. Ko je legendarni igralec pozneje izvedel, da je bil izkoriščen kot sredstvo obračuna ženske s partnerjem, je povsem izgubil razum. Ko jo je naslednjič srečal, ji je pred nabito polno restavracijo v obraz povedal vse, kar si misli o njej, in tako Jack in Cybill vse do danes nista več spregovorila niti besedice. Po drugi strani pa je Nicholson z Bogdanovichem ostal v korektnih odnosih.

Peter je nekdanjo soprogo torej zapustil zaradi privlačne igralke, ki pa jo je pozneje doletela enaka usoda, saj jo je zamenjal z mlajšo in še privlačnejšo Playboyevo zajčico. Cybill je po koncu razmerja zapadla v hudo depresijo in začela celo eksperimentirati z lastno seksualnostjo. Na vprašanje, ali jo bolj privlačijo moški ali ženske, še do danes nismo dobili natančnega odgovora.

Po drugi strani pa Petrova seksualnost ni bila nikoli pod vprašajem, saj je - kot pravi legenda - spal z več ženskami, kot so jih nekateri moški vse življenje videli. V začetku osemdesetih so mu vsi zavidali, ker je ljubil Playboyevo zajčico Dorothy Stratten, ki je v dveh letih kar trikrat krasila razvpito duplerico v reviji Hugha Hefnerja.

Ker je bil tudi gospod Hefner navdušen nad čari razkošne svetlolaske, so se pojavile špekulacije, da sta nekaj noči preživela v njegovi vili. Zaradi Petra je seks bomba z začetka osemdesetih zelo pogosto zapuščala dom, ki si ga je delila s soprogom in menedžerjem Paulom Sniderjem. Ker se mu je ženina odsotnost zazdela zelo sumljiva, je Paul najel zasebnega detektiva. Kmalu je dobil fotografije, ki so razkrivale, da ga žena vara s Petrom.

Dolga leta se je boril z depresijo

Ko je svoji nezvesti srčni izbranki predložil dokaze, je zahtevala ločitev. Prizadeti in skrušeni Paul je kljub temu upal, da si bo Dorothy premislila glede ločitve, da bo torej preprosto pozabila na Bogdanovichevo usodno privlačnost in se vrnila v njegovo naročje. Kmalu je dojel, da so to le prazne sanje, ki nimajo prav nobene zveze z resničnim življenjem. Usodno spoznanje ga je pripeljalo do tega, da je z izgovorom, da se želi še zadnjič pogovoriti z njo, 14. avgusta 1980 prišel v njen dom.

Dorothy ni ničesar posumila, čez nekaj ur pa so oba našli mrtva. Ljubosumni soprog je namreč ubil svojo nezvesto ženo, potem pa si je sodil še sam. Ta tragična novica je Petra močno prizadela, saj se je krivil za vse, kar se je zgodilo Dorothy, in zapadel v resno depresijo, proti kateri se je boril dolga leta. O usodni ljubezni in življenju lepe dame je štiri leta pozneje objavil knjigo z naslovom The Killing Of The Unicorn -  Dorothy Stratten 1960-1980.

Nekateri posamezniki ta dogodek navajajo kot prelomnico v njegovem življenju in delu. O ljubezenskih aferah, o katerih se je šepetalo že več kot desetletje pred strašnim zločinom pa vse do leta 1988, se ničesar ni vedelo. Bil je sam in užaloščen. Leta 1988 pa je ponovno šokiral javnost.

Še drugič se je sprehodil do oltarja, in sicer s kar 29 let mlajšo punco. Tistega leta je dopolnila komaj 20 let in ... bila je sestra njegove brutalno umorjene muze! Peter je trdil, da je ob Louise Stratten našel nujen mir. Čeprav je bil marsikdo prepričan, da je njun zakon farsa, sta ostala skupaj vse do leta 2001.

Veljala sta za zelo skladen par, ki se ni ravno pogosto izpostavljal v javnosti. Louise se je - kljub trditvam poznavalca sedme umetnosti, da je pred njo bleščeča prihodnost - celo odrekla igralski karieri.

V zadnjih desetih letih se Bogdanovich posveča predvsem predavanjem in delu s študenti, občasno pa tudi igra. Igralske veščine je pokazal v več priljubljenih serijah, kot so Sopranovi, Zakon in red: Zločinski naklep, Kako sem spoznal vajino mamo, in tudi v filmih, na primer v akcijskih kriminalkah Ubila bom Billa 1 in Ubila bom Billa 2. Do danes je napisal že 13 knjig, odigral več kot 40 vlog in režiral več kot 30 filmov. Njegovo ime je že zdaj z zlatimi črkami vpisano v zgodovino svetovne kinematografije.

Tim Jeras za revijo Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri