Orson Welles: Genij, ki ni znal biti zvest

Igralec, režiser, scenarist in producent George Orson Welles, ki je bil dejaven tako v filmskem kot tudi gledališkem in radijskem svetu, se je rodil 6. maja 1915 v mestu Kenosha v ameriški zvezni državi Wisconsin.

Že kot otrok je veljal za izredno nadarjenega, še več, ob njegovem rojstvu so bili ljudje, ki so ga obkrožali, prepričani, da je svet postal bogatejši za genija.

"Besedo genij so mi na uho prišepnili takoj po rojstvu. To je bilo prvo, kar sem slišal, ko sem bil še v zibelki," se je nekoč pošalil zvezdnik, čigar oče Richard Head Welles se je lahko pohvalil s tem, da je izumil takrat zelo priljubljeno luč za kolo.

Orsonova mama Beatrice Ives Welles pa je bila koncertna pianistka, ki si je prizadevala, da bi na sina prenesla ljubezen do umetnosti.

"Njegova mama je bila hladna in egocentrična ženska z izredno nizkim pragom tolerance, ko je šlo za vedenje njenega sina," je nekoč razkrila tesna prijateljica njegove mame.

Nekoč, ko se ji je mali Orson uprl, češ da ne bo hodil na pevski tečaj, in ji zagrozil, da bo skočil z balkona, je dejala: "Če želiš skočiti, pa skoči."

S tem je dokazala, da je dejansko hladna, hkrati pa ga je odvrnila od tega, da bi še kdaj pomislil na samomor.

Njegova starša sta se leta 1919 ločila in preselila v Chicago, že pet pozneje pa je Beatrice, pri kateri je živel, umrla za hepatitisom. Ker je njegov oče postal alkoholik, je skrbništvo nad Orsonom pripadlo njegovemu stricu.

Nadobudni deček je rad obiskoval igralski tečaj, še posebno so ga zanimale drame, najpogosteje pa je bral Shakespearja in sveto pismo, zato ni čudno, da je veliko časa preživljal tudi v cerkvi.

Očetovsko vlogo v njegovem življenju je prevzel Roger Hill, ki je bil kot profesor in ravnatelj dejaven v šoli, ki jo je obiskoval Orson.

Kmalu po dopolnjenem 15. letu mu je umrl še biološki oče, zaradi česar ga je močno pekla vest, saj se je bal, da je tudi sam delno kriv za očetovo smrt. Menil je namreč, da je očeta izdal s tem, da ga - ker je bil alkoholik - ni hotel obiskovati:

"Že kot otrok sem bil prepričan in še zdaj sem prepričan, da sem jaz ubil svojega očeta."

Po očetovi smrti se je odločil, da bo potoval po Evropi. Ko ga je pot zanesla na Irsko, je samozavestno vstopil v neko gledališče in izjavil, da je slavni ameriški igralec. In prav takrat se je začela njegova kariera v gledališču, že pri 17 letih je postal zvezda dublinske gledališke scene.

"Na neki čuden način sem bil razvajen, saj so mi že od trenutka, ko sem spregledal, vsi govorili, da sem veličasten. Dolga leta nisem slišal ničesar, kar bi mi vzelo pogum," je nekoč izjavil Orson, ki se po vrnitvi v Ameriko ni posvečal le gledališkemu ustvarjanju, ampak je veliko energije vložil tudi v svoj angažma na radiu, ki mu je pozneje zagotovil svetovno slavo.

Vodil je dramsko radijsko igro z naslovom Vojna svetov, ki je v obdobju med obema svetovnima vojnama izzvala burne odzive javnosti.

Ko se je s svojo gledališko skupino z Broadwaya preselil v Hollywood, pa je prav tako poskrbel za velik odziv javnosti, in to zelo pozitiven.

Leta 1941 je kot režiser in glavni igralec namreč posnel dramo Državljan Kane, kultni film, ki opisuje življenje Charlesa Fosterja Kana, bogatega in vplivnega lastnika ameriške časopisne mreže, in ki mu je prinesel oskarja za najboljši izvirni scenarij, za prestižni zlati kipec pa je bil nominiran še v kategorijah najboljšega igralca in režiserja.

Šest let po tej fantastični filmski stvaritvi je bil kot režiser in igralec zadolžen še za snemanje kriminalne drame Dama iz Šanghaja, ki je prav tako postala velika uspešnica.

Leta 1949 se je kot igralec izkazal v odličnem trilerju Tretji človek, tri leta pozneje pa je zablestel v romantični drami Othello, ki jo je tudi režiral.

Z naraščanjem popularnosti pa je naraščalo tudi število njegovih ljubimk.

Preden se je leta 1934 oženil z eno leto mlajšo in predvsem bogato igralko Virginio Nicholson, je imel ljubezenske afere z igralskima zvezdnicama Lucille Ball in Mailo Nurmi ter z glasbenico Billie Holiday.

Ženskam pa se ni odrekel niti v zakonu, Virginio je neprestano varal z broadwajskimi balerinami.

Leta 1938 mu je soproga povila hčerko, ki pa ji je - ker je bil prepričan, da bo njegov prvi otrok moškega spola - nadel moško ime Christopher.

"Ti si edina deklica na svetu, ki ji je ime Christopher, in to te dela edinstveno in prelepo," je govoril svoji hčerkici, ki je danes znana kot Christopher Welles Feder.

Njegov prvi zakon se je končal leta 1940, glavni razlog pa je bila njegova nezvestoba. Virginii je dokončno prekipelo, ko ga je nekoč obiskala v New Yorku in v njegovi hotelski sobi našla številna ljubezenska pisma drugih žensk, med katerimi so bila v večini tista s podpisom Geraldine Fitzgerald.

Orson je to dve leti starejšo irsko igralko spoznal, ko sta bila oba še poročena, in ko je Geraldine leta 1940 povila sina Michaela Lindsayja-Hogga, čigar oče je bil uradno njen tedanji soprog Edward Lindsay-Hogg, so se v javnosti začele pojavljati špekulacije, da je dečkov oče v resnici prav Orson, saj naj bi mu bil sumljivo podoben.

"Spominjam se, da nihče ni vedel, ali je Orson dejansko Michaelov oče. Če bi izvedela, da je Michael moj polbrat, bi bila navdušena. Kot otroka sva se redno igrala na plažah Santa Monice. Bil je moj najljubši prijatelj," je nekoč izjavila Christopher.

Pozneje je analiza DNK-pokazala, da je Michael, ki se je podal po očetovih stopinjah in postal ugleden režiser, dejansko Orsonov sin, a razvpiti umetnik očetovske vloge resnici na ljubo nikoli ni znal postaviti na prvo mesto prioritetne lestvice. Bil je namreč obseden s poslom in posledično je zelo malo časa posvečal svoji družini.

"Bil je moški, ki je resnično živel za svojo umetnost. Bilo je zelo težko najti denar za vse njegove projekte. Posvečal se je poslu in ni imel časa za zasebne odnose. Sledil je umetnosti,"

ga je opravičevala njegova hčerka, ki je imela zaradi njegove nekonvencionalne narave v otroštvu zelo neobičajna doživetja.

Na primer, ko je kot še zelo majhna deklica igrala v gledališki predstavi Macbeth, se je oče do nje vedel kot do kogarkoli drugega, ki je bil zaposlen v gledališču.

"Preveč si mehak do nje. Mora biti videti, kot da jo resnično ubijaš," je dejal igralcu, ki je v predstavi igral glavno moško vlogo. Ko mu je ta ugovarjal, češ da ne želi raniti njegovega otroka, pa mu je odvrnil:

"Pozabi na to, da je ona moj otrok, in si zapomni, da si ti morilec. Želim, da tokrat močno udariš Christopher!" Igralec ga je ubogal in deklico silovito udaril v hrbet, a ta udarec zanjo ni bil tako boleč kot spoznanje, da je oče ni pohvalil za dobro odigrano vlogo.

Christopher je v javnosti neredko govorila o svojem odnosu s slavnim očetom in leta 2009 izdala biografijo z naslovom In My Father's Shadow: A Daughter Remembers Orson Welles (V očetovi senci: hčerka se spominja Orsona Wellesa), radovedni predstavniki sedme sile pa so jo zelo radi spraševali, kakšen odnos je imela s svojim očetom, ko je po ločitvi staršev živela z mamo:

"Potem ko sem se odločila, da bom živela z mamo, in ne z njim, se je Orson iz sproščenega in zabavnega očeta spremenil v uradno osebo, ki se z mano pogovarja, kot bi me intervjuvala."

V prid temu, da vendarle ni bilo vse tako zelo črno, pa priča informacija, da se je Orsonova hčerka odlično razumela z njegovo drugo soprogo, slovito igralko Rito Hayworth.

"Rita je bila čudovita do mene. Bila je mila oseba in moja najljubša mačeha," je napisala v svoji knjigi. Romanca med Orsonom in Rito se je začela na zabavi, ki jo je organiziral njun skupni prijatelj, igralec Joseph Cotton.

Orson je bil takrat sicer v razmerju z deset let starejšo igralko Dolores del Río, ki pa jo je po tem, ko se je zaljubil v Rito, zapustil.

Kmalu po začetku razmerja sta začela kovati poročne načrte, za katere je vedelo le nekaj njunih najbližjih prijateljev, in se leta 1943 dejansko sprehodila do oltarja.

"V obdobju, ko ji je dvoril, je še posebno izžarevala lepoto. Ko je zanosila, pa je bila videti kot boginja, kot da bi hodila nad tlemi," je Rito opisal Charles Vidor, režiser romantične glasbene komedije Cover Girl, v kateri je leta 1944 blestela prav ta zvezdnica.

Ob koncu istega leta je luč sveta ugledala njuna hčerka Rebecca Welles Manning, a Orson se tudi v idiličnih družinskih razmerah ni mogel ustaliti in je tudi v drugem zakonu varal soprogo.

Med drugim je čez plot skakal z devet let mlajšo igralko in bogato naslednico Glorio Vanderbilt, s katero je razmerje začel že po ločitvi od Virginie.

Po Rebeccinem rojstvu pa je Rito varal s pevko in igralko Judy Garland. Ena od njegovih ljubic je bila tudi italijanska igralka Lea Padovani ...

... in vse te dame so bile seveda preveč tudi za tolerantno Rito, od katere se je ločil leta 1947 in ki je novinarjem ob ločitvi pojasnila:

"Ne morem več trpeti njegove pameti. Zelo ga občudujem, a preprosto se ne razumeva."

Leta 1955 je še tretjič zaplul v igralske vode, in sicer s 13 let mlajšo italijansko igralko in aristokratinjo Paolo Mori, ki jo je spoznal dve leti prej, in se po hitrem postopku zapletel v vroče razmerje.

Za majsko poroko sta se odločila po tem, ko je Paola zanosila, dobrih šest mesecev po izmenjavi poročnih zaobljub pa je na svet prijokala deklica Beatrice Welles.

Sčasoma je tudi njegov tretji zakon začel počasi razpadati in od sredine šestdesetih let do njegove smrti leta 1985 sta Orson in Paola živela ločeno, čeprav se nikoli nista uradno ločila.

"Zadnjih 15 let mu sploh ni namenjala pozornosti. Orson mi je rekel, da se Paola noče ločiti in da obstajata dva razloga za to. Prvi je ta, da je katoličanka, drugi pa ta, da ji je preprosto ustrezalo biti soproga Orsona Wellesa," je razkril njegov tesni prijatelj in sodelavec Gary Graver. Seveda pa zvezdnik tudi svoji tretji soprogi ni bil zvest.

Tri leta po tem, ko ji je prisegel večno ljubezen, se je v njegovi postelji znašla legendarna nemško-ameriška igralka in pevka Marlene Dietrich, ki je trdila, da je prav on edina ljubezen njenega življenja.

Mimogrede, leta 1958 se je med rjuhami zabaval tudi s slovito italijansko filmsko zvezdnico Gino Lollobrigido.

Naslednja velika ljubezen filmskega junaka pa je leta 1966 postala kar 26 let mlajša hrvaška igralka Oja Kodar, ki jo je štiri leta prej spoznal v Zagrebu, kjer je snemal kriminalno fantazijsko dramo Proces.

Očitno pa tudi tega razmerja ni jemal pretirano resno, saj se je - ko je izvedel, da Paola boleha za rakom - vrnil v njen objem.

V tistem obdobju je nekaj časa živel z Ojo, nekaj časa pa s Paolo in njuno hčerko Beatrice. Sedenje na dveh stolčkih je trajalo do leta 1984, ko je Paola izvedela, da živi dvojno življenje, in ga vrgla iz hiše.

"Razšla sta se, ker je imel drugo dekle. Moja mama je to izvedela in mu rekla, da se takoj, ko bo nehal lagati, lahko vrne domov. V tistem zadnjem letu svojega življenja naju ni obiskoval, sta se pa z mamo vsak dan slišala po telefonu," je razkrila Beatrice.

Orson Welles je za posledicami srčnega infarkta umrl 10. oktobra 1985.

Njegov pogreb bi moral biti skromen dogodek za najbližje družinske člane, ko se je razvedelo, da za seboj ni pustil niti prebite pare, pa se je zadnje slovo prelevilo v žalosten obred v zakotnem delu Los Angelesa.

Vse skupaj je bilo še toliko huje zato, ker je bila Oja, ženska, s katero je Orson preživel zadnjih 20 let življenja, v času pogreba v svoji hiši na Hrvaškem.

Na zadnji poti zvezdnika, čigar truplo so upepelili, čeprav tega nikoli ni želel, so bile tudi njegove tri hčerke, ki pa so se komaj poznale med seboj.

"Odraščale smo z različnimi mamami na različnih koncih sveta. Komaj smo se poznale. Ko se je leta 1944 rodila Becky (Rebecca, op. a.), sem bila tam in kot najstnica preživljala čas z njo. Beatrice pa sem prvič videla, ko je bila stara tri leta, naslednjič pa na očetovem pogrebu, ko je bila v zgodnjih tridesetih. Torej skoraj nisem imela stika z njo. Čudno je, saj si biološko povezan, a se sploh ne poznaš," je odnos med sestrami pojasnila Orsonova najstarejša hčerka Christopher in dodala, da ji je oče v enem zadnjih telefonskih pogovorov sporočil:

"Zdaj mi lahko obrnejo hrbet, a, draga deklica, počakaj malo in boš videla ... Ko bom umrl, me bodo oboževali."

In še kako prav je imel. Danes se ga namreč vsi spominjamo predvsem kot vrhunskega igralca in režiserja, enega od največjih vseh časov.

Resnici na ljubo pa je vse uspehe v večji meri požel v obdobju, ko je bil še mlad. Preostanek življenja je večinoma preživel tako, da je prihranke vlagal v lastne projekte, ki so se končali bolj ali manj neslavno.

Podobno nespretno, kot se je vedel do ljudi, ki so mu bili blizu, je torej pozneje na žalost gradil tudi kariero. In ne nazadnje je to nekoč tudi sam priznal: "Začel sem na vrhu, potem pa sem si prigaral pot navzdol."

Napisal: Tim Jeras (za Story)
Fotografije: Profimedia, Getty Images

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ