Liam Neeson: "Imel sem neverjetno življenje"

Irski zvezdnik slovitih filmov, kot so Schindlerjev seznam, Rob Roy, Michael Collins, Spopad titanov, Vzpon Viteza teme in Ugrabljena, je prehodil dolgo in mukotrpno pot od revnega severnoirskega mesta Ballymena, v katerem je rojen, do newyorškega penthousa s pogledom na Centralni park, v katerem živi zadnjih nekaj desetletij, odkar se je prebil med najbolj cenjene in plačane hollywoodske igralce.

Med kariernim vzponom je skakal iz enega ljubezenskega razmerja v drugega, zato so ga v začetku devetdesetih nekateri kritiki porogljivo označevali za irskega žigola.

Posteljo so mu grele Helen Mirren, Julia Roberts, Barbra Streisand, Brooke Shields, Jennifer Grey, Sinéad O'Connor in številne druge igralke ter pevke, ustalil pa se je šele ob žal že pokojni igralki Natashi Richardson, ki je prav zaradi njega po dveh letih zakona zapustila prvega soproga, producenta Roberta Foxa, in ki mu je v zakonu povila dva sinova, danes 19-letnega Micheála Richarda Antonia in 18-letnega Daniela Jacka.

"Obožujem ženske in sem čistokrvni heteroseksualec. Igralke razumem, ker smo v istem poslu, so edine ženske, ki jih srečujem in s katerimi se družim. Ne vabijo me ravno na čebelarske konvencije. Čeprav bi se, morda, tudi tam z veseljem pojavil ..." je govoril v intervjujih, preden se je prvič in za zdaj tudi zadnjič poročil.

Tudi njegova pojava se je izvrstno ujemala z njegovim tedanjim imidžem neukrotljivega alfa samca - visok 193 centimetrov, mišičast, močan, s sivkasto modrimi očmi, širokimi rameni, ogromnimi dlanmi in prsti, debelimi kot prave kubanske cigare ... K še večji robatosti prispeva tudi nos, rahlo pomaknjen v levo, kar je posledica zloma na boksarskem dvoboju, ko je bil star 15 let. Ta nezgoda pa ga ni ustavila in v naslednjih treh letih je trikrat osvojil naslov mladinskega boksarskega prvaka Severne Irske v različnih kategorijah.

"Ženske obkroža skrivnostnost, ki je moški nimajo. Če bi se znova rodil, bi si želel biti ženska. V tem primeru bi bil verjetno lezbijka," se glasi legendarna izjava postavnega igralca.

Žensko dušo vzljubil že kot deček

Liam John Neeson, ki se je 7. junija 1952 rodil kot sin kuharice Katherine 'Kitty' Brown in šolskega hišnika Bernarda 'Barneyja' Neesona, je žensko dušo spoznal in vzljubil že kot deček. Odraščal je namreč v družbi sester Elizabeth, Bernardette in Rosaline ter njihovih prijateljic, ki so ga stalno vabile k sebi, tako da otroštvo danes opisuje kot neprestano obrekovanje.

Prav zahvaljujoč sestram in njihovim prijateljicam je dobil vpogled v svet ženskih skrivnosti in pridobil dragoceno samozavest v odnosu do pripadnic nasprotnega spola. V Ballymeni se še danes govori o dogodivščini, ki jo je doživel, ko je kot 14-letni fant duhovniku razkril, da se nikakor ne more upreti samozadovoljevanju.

Ko mu je besni dušni pastir začel glasno pridigati, da mu bo razsipanje semena izsušilo telo, da bo izgubil življenjsko energijo in da si po tem nikoli več ne bo opomogel, če ne bo takoj nehal grešiti, ga je Liam le mirno poslušal, nato pa z dvignjeno glavo odšel iz cerkve, ki je bila zaradi večerne maše že polna vernikov.

Njegovo neverjetno naklonjenost do nežnejšega spola dokazuje tudi to, da sta s prijateljem iz otroštva Donaldom McLauglinom včasih prepešačila tudi več kot 15 kilometrov, da sta šla na ples v sosednje mestece Carnlough, kjer so bila dekleta bolj svobodomiselna in dostopnejša kot v Ballymeni.

Tam sta ob koncu šestdesetih let prvič videla bosonoge hipijevke, ki so dokazovale, da se je ideja svobodne ljubezni prebila tudi v najkonservativnejše dele britanske družbe. Poleg deklet in plesa pa je Liam kot najstnik gojil še dve strasti - boks in igralstvo.

Boks, fizika, igralstvo ...

V ring je prvič stopil kot devetletnik in dobro izkoristil svoji glavni prednosti, višino in dolžino rok, res pa je, da nikoli ni razvil tistega, čemur trenerji pravijo ubijalski instinkt.

"Po nekem dvoboju, ki sem ga dobil, je k meni prišel oče in me nagovoril. Razumel nisem niti besedice. Zaradi udarcev v glavo, ki sem jih utrpel, očitno nekaj minut nisem bil pri sebi, čeprav nisem izgubil zavesti. Ustrašil sem se in se vprašal, kaj neki bo šele z mano čez pet ali deset let, če bom še boksal. To je bilo odločilno, da sem čez noč obesil rokavice na klin," se spominja Liam, ki je takrat začel igrati v šolski dramski sekciji.

Preden je življenje posvetil igralstvu, pa je dve leti študiral fiziko in računalništvo na univerzi v Belfastu, na kateri je leta 2009 prejel častni doktorat. Da si je lahko plačeval študij, je opravljal najrazličnejša dela, med drugim je vozil tovornjak in delal kot viličarist v pivovarni Guinness:

"Delo je bilo enolično, a sem bil zadovoljen. Niti pomislil nisem, da bi kaj spremenil, dokler me nekega dne ni ogovoril molčeči starejši kolega, s katerim do tedaj nisem spregovoril niti besede. Rekel mi je, naj hitro zbežim od tam, če si nočem uničiti življenja. To me je predramilo."

Kruh si je služil tudi kot učitelj fizike, a je moral ta posel opustiti, ker ni vpisal tretjega letnika študija. Takrat se je zaposlil kot pomočnik risarja v arhitekturnem biroju, medtem pa se pridno javljal na oglase za gledališke avdicije, ki jih je našel v krajevnem časopisju, in čakal na priložnost. In prvo je leta 1976 dobil v gledališču The Lyric v Belfastu, v katerem je preživel dve sezoni, nato pa je odšel v znano dublinsko gledališče Abbey.

Prelomnica je bila nedvomno predstava Of Mice and Men avtorja Johna Steinbecka, saj si jo je ogledal filmski režiser John Boorman, ki je v njej iskal primernega igralca, ki bi mu dodelil vlogo Gawaina v avanturistični fantazijski drami Excalibur - meč kralja Arturja.

"Želel sem, da bi Gawain v fizičnem smislu znatno presegal Lancelota, ki ga je igral pokojni Nicholas Clay. To je bil glavni razlog, da je Liam dobil vlogo," je pozneje pojasnil Boorman.

Debitantska filmska vloga mu je prinesla dostojen honorar in razmerje s sedem let starejšo kolegico Helen Mirren, soigralko iz tega filma, ki jo je spremljal sloves 'požiralke' mlajših kolegov. Štiri leta sta skupaj živela v njenem stanovanju v Londonu in v tem času ga je uvedla v svet filmskih ustvarjalcev ter spoznala z intelektualno kremo angleške prestolnice. Naučila ga je tudi lepih manir, prav z njo je prvič obiskal kitajsko in japonsko restavracijo ter poskusil francosko in italijansko kuhinjo.

Priskrbela mu je številne vloge v serijah in filmih, v katerih je igrala tudi sama. V razmerju z njo se mu je torej dobro godilo, a po štirih letih je uvidel, da so prav vsi ljudje, s katerimi se druži, pravzaprav prijatelji njegove partnerice, ne pa njegovi. Takrat si je zaželel, da bi se postavil na lastne noge, in to je pomenilo konec njunega razmerja.

Hollywoodska tovarna sanj

V Ameriki je prvič snemal leta 1985, ko je tri tedne preživel na Floridi, saj je dobil vlogo v prvi epizodi tretje sezone serije Miami Vice. Ko je prišel v hotelski apartma, ga je čakalo lepo presenečenje. Na televiziji je namreč zagledal svojo podobo, saj so v Ameriki takrat predvajali zgodovinsko mini serijo Ellis Island, v kateri je prvič nastopil skupaj s svojo bodočo soprogo Natasho.

Ko se je vrnil v domovino, pa ni dolgo zdržal - že decembra 1987 se je odločil, da bo poskusil srečo v hollywoodski tovarni sanj:

"Bil je december, mračen, hladen, težak in depresiven dan, eden od tistih, ko se v Londonu že ob dveh popoldne zmrači. Dojel sem, da je čas za spremembo, in se odločil, da grem na vse ali nič. Odšel sem v banko, izpraznil račun in izračunal, da imam dovolj za letalsko vozovnico in šest tednov bivanja v Los Angelesu. Poklical sem ameriškega agenta in mu rekel, da pridem naslednji dan."

Tistih šest tednov je mrzlično iskal kakršnokoli delo, večino časa pa je preživljal v zadušljivih in prenatrpanih prostorih, v katerih je na različnih avdicijah čakal na vrsto. Ko se je že zdelo, da upanja zanj ni več, pa se mu je končno nasmehnila sreča. Dobil je vlogo v nekem manjšem televizijskem filmu in že čez tri dni je moral biti na snemanju v Vancouvru.

Honorar je zadostoval za še štiri tedne bivanja v Los Angelesu: "V tistem mesecu so začeli posli kar deževati."

Večina filmov, v katerih je takrat nastopal, resnici na ljubo ni bila ravno kakovostna, kar dokazuje tudi to, da številni sploh niso prišli v kina, a kljub temu se je nenadoma znašel v središču dogajanja. Čutil je, da je le še vprašanje časa, kdaj se mu bo ponudila prava priložnost. Ko je leta 1990 dobil glavno vlogo v kriminalni športni drami The Big Man, ki je bila zamišljena kot visokoproračunski britanski odgovor Hollywoodu, se je zdelo, da je zadel na lotu.

Toda zgodba o škotskem rudarju Dannyju Scoularju, ki se reši iz krempljev mafije in postane boksarska zvezda, je v kinematografih doživela pravi polom, popljuvali pa so jo tudi kritiki. Film je v ameriških kinih zaslužil le 60 tisoč dolarjev, kritik dnevnika The Daily Telegraph pa ga je posmehljivo označil za potencialni hit v Romuniji.

"Te besede me še danes bolijo, ker so neupravičene. Prepričan sem, da smo naredili čudovito epsko zgodbo o bitki malega človeka za preživetje in posneli enega od najboljših prikazov kar 12 minut trajajočega boksarskega dvoboja v filmski industriji," meni Liam, ki je svojih pet minut dočakal še istega leta.

Akcijska fantazijska kriminalka Darkman, v kateri je bil zamaskiran do neprepoznavnosti, kar sploh ni čudno, saj je v 15 tednih, kolikor je trajalo snemanje, vsak dan po pet ur preživel pri vizažistki, je v kinematografske blagajne namreč prinesla 48 milijonov dolarjev, kar je šestkrat več od vloženega.

"Takoj ko sem ga opazil na avdiciji, sem bil prepričan, da je sodobna verzija Garyja Cooperja. In nisem se zmotil," je dejal režiser tega filma Sam Raimi.

Predstava, ki mu je spremenila življenje

Liam je imel takrat za seboj med drugim že razmerji s top modelom Janice Dickinson in takrat še ne tako zelo znano Julio Roberts, ki jo je spoznal na snemanju romantične glasbene komedije Punce s kitaro. Julia je ena od redkih žensk, ki so ga zapustile. Po letu dni razmerja se je namreč vrnila v naročje svojega nekdanjega fanta Dylana McDermotta. Liam pa je igralko v tistem burnem obdobju svojega življenja, ki je bilo bogato tako v ustvarjalnem kot tudi v ljubezenskem smislu, s precejšnjo lahkoto prebolel.

Zahvaljujoč angažiranju Diane Keaton je dobil vlogo v romantični komični drami Možje in žene, ki jo je režiral njen nekdanji partner Woody Allen, zanj pa se je zavzela tudi igralka Kate Capshaw, ki je svojega soproga Stevena Spielberga nagovorila, da mu pošlje vabilo na avdicijo za biografsko zgodovinsko dramo Schindlerjev seznam, saj ji je v oko padel v broadwayski predstavi Anna Christie.

Za vlogo Mata Burkeja je Natasha Richardson, producentka in glavna igralka v predstavi, iskala alfa samca mehkega srca, ki bi si ga sicer želela vsaka ženska na svetu, a ki bi lahko iskreno ljubil samo eno. Prav ta predstava mu je življenje obrnila na glavo!

Poleg tega, da se je surova strast med njim in Natasho z odra preselila v resničnost, je bil nominiran za tonyja, gledališko verzijo oskarja, in prav zahvaljujoč predstavi je dobil tudi vlogo v filmu Schindlerjev seznam.

"Všeč so mi filmi, ki utelešajo visoke moralne vrednote. Čeprav se včasih zdi, da posameznik ne more ničesar spremeniti, sem se iz zgodbe Oskarja Schindlerja naučil, da to ni res. Vsaka naša odločitev nas odreja," je takrat dejal zvezdnik, čigar sloves nenasitnega ljubimca je 11 let mlajšo Natasho pošteno prestrašil. Vanj se je sicer zaljubila do ušes, a je bila previdna, ker je iz medijev prav vsak dan izvedela nove podrobnosti njegovih ljubezenskih podvigov.

Življenje z Natasho in šok ob njeni smrti

"Zapeljal me je, ker je bil nežen in zabaven, hkrati pa je bil esenca surove energije, s kakršno se še nisem srečala. Sloves, ki ga je spremljal, pa je bil katastrofalen. Barbra Streisand, Brooke Shields, Julia Roberts ... Vprašala sem se, ali sem tudi jaz zanj le še ena črtica v nizu, čeprav sem čutila, da sva rojena drug za drugega," je razkrila Natasha, katere stara starša, sir Michael Redgrave in Rachel Kempson, sta v obdobju največje slave živela v dvorcu ob reki Temzi, v katerem sta imela niz služabnikov, sobaric, vrtnarjev, kuharjev in voznikov rolsrojsov.

Njena mama je igralka Vanessa Redgrave, oče režiser in producent Tony Richardson, teta igralka Lynn Redgrave, sestra igralka Joely Richardson, očim pa italijanski igralec Franco Nero, ki jo je tudi pospremil do matičarja na poroki z Liamom. Ta se je zgodila 3. julija 1994 na njunem posestvu v Millbrooku, približno uro in pol vožnje oddaljenem od New Yorka.

"Natasha je čudovita oseba, zrela igralka in odlična kuharica. Prepričan sem, da je zakon z njo prvi in zadnji v mojem življenju," je izjavil po poroki, neizmerno ljubezen do nje pa je med drugim dokazal tudi s tem, da je iz solidarnosti nehal kaditi v trenutku, ko je zanosila.

In ko se je ravno zdelo, da vstopa v zlato obdobje, v katerem je lahko izbiral med mastno plačanimi vlogami v visokoproračunskih spektaklih in vlogami v neodvisnih produkcijah z visoko umetniško vrednostjo, je sledil šok.

Njegova ljubljena Natasha je 18. marca 2009, pri komaj 45 letih, umrla za posledicami epiduralnega hematoma, ki ga je dva dneva prej staknila po na videz povsem nedolžnem padcu na smučarski stezi za začetnike v kanadskem Quebecu. Da je soproga v kritičnem stanju, so ga obvestili po telefonu, saj je takrat v Torontu snemal triler Chloe.

Takoj je prihitel na oddelek intenzivne nege newyorške bolnišnice Lennox Hill in bil ob njej, ko je umirala. Po pogrebu se je ravno tako hitro vrnil na prizorišče snemanja omenjenega filma, ker je - kot je pozneje pojasnil v enem od redkih intervjujev, v katerih je spregovoril o najtežjem obdobju svojega življenja - moral z nečim pozabavati misli.

Rešilo ga je delo

"Delo me je rešilo, sicer bi ponorel od žalosti. Zaradi tega še danes delam kot nor. Toda tudi takrat, ko se mi zazdi, da sem si povsem opomogel od izgube Natashe, me nenadoma ponovno zadene bolečina - v grlu me stisne in začne me dušiti v prsih," pravi igralec, ki je tolažbo našel v britanski podjetnici Freyi St. Johnston, 23 let mlajši mami dveh otrok iz Londona.

"Mama me je vedno učila, da se ne smem predajati. Če je videla, da sem žalosten, me je poslala nasekat drva. In imela je prav, saj življenje vedno prinese rešitev, če ne dopustimo, da nas premagajo žalost, bes in druga negativna čustva. Vsakič, ko pomislim, da mi je težko, se spomnim starejše sestre Bernadette, ki je ob šestih otrocih služila s prepevanjem v pubih in poučevanjem kreativnega pisanja ter stalno širila radost. Od kod potem meni pravica, da tarnam?"

Napisal: Tim Jeras za revijo Story