Hugh Laurie alias Gregory House: Nikoli zadovoljen depresivnež!

“Vsaka podobnost z osebami iz resničnega življenja je naključna in nenamerna,” se glasi ‘opomnik’, ki ga lahko vidimo na malih zaslonih po koncu vsake epizode zelo popularne serije Zdravnikova vest, ki je leta 2005 med zvezde na hollywoodskem nebu izstrelila nadarjenega britanskega igralca Hugha Laurieja.

V njegovem primeru pa vsaka podobnost s čudaškim in modrim doktorjem Gregoryjem Housom ni niti najmanj naključna.

Mnogo črtic iz življenja tega vsestranskega umetnika, igralca, komika, športnika, glasbenika in pisatelja dokazuje, da je lahko vlogo mračnjaškega in nikoli zadovoljnega polboga v belem lahko odigral samo gospod Laurie, ki mu čudaške in predvsem nagle spremembe razpoloženja in zdravniški poklic niso prav nič tuji. Nekoč je tudi sam izjavil, da mu lik zdravnika Housa služi predvsem za to, da z njim nahrani svojo nikoli ozdravljeno depresijo. Močan vpliv njegovih staršev, sicer pravih posebnežev, je že v zgodnjem otroštvu zapečatil danes kompleksen značaj britanskega igralca, ki ga je njegova tesna prijateljica opisala kot osebo z dvema obrazoma.

“En del njega vedno veselo skače naokoli in si izmišljuje šale, medtem ko je drugi del izmučen in zelo mračnjaški,” je o njem povedala angleška igralka Joely Richardson po snemanju skupnega filma Punčka, mogoče pa bo iz leta 2000.

Najmlajši od svojih sorojencev

James Hugh Calum Laurie meni, da je imel veliko smolo, da se je rodil kot zadnji od štirih otrok Patricie Laidlaw in Williama Georgea Ranalda Mundella Laurieja, krajše Rana, ki imata škotske korenine in sta svojega četrtega otroka dočakala 11. junija 1959 v Oxfordu.

To je bilo šest let po rojstvu njunega sina Charlesa, ki je postal zaščitnik svojega mlajšega brata in - v nasprotju z dvema starejšima sestrama - ni bil prav nič ljubosumen na veliko pozornost, ki je je bil mali Hugh od nekdaj dobival od svoje mame.

Z očetom, ki je bil priljubljeni zdravnik malega angleškega mesta in zelo uspešen veslač z osvojeno zlato olimpijsko medaljo iz leta 1948, je imel vedno pozitiven odnos, poln razumevanja, medtem ko je imela stroga, čudaška in zahtevna mama velika pričakovanja, povezana s svojim ljubljenčkom, ki pa razvajenemu fantičku niso bila prav nič všeč. S svojim težavnim značajem je že v zgodnjem otroštvu načela že tako krhko samozavest najmlajšega otroka, frustracije zaradi svojega življenja (razočarane) gospodinje pa je zdravila s pisanjem esejev, ki so bili med drugim objavljeni tudi v slovitem The Timesu.

“Oče je bil najčudovitejše bitje na planetu, zelo skromen, nežen, a patološko sramežljiv. Svojim otrokom se nikoli ni pohvalil z zlato olimpijsko medaljo. No, zato pa je bila mama veliko kompleksnejša oseba, čvrstejša in strožja, vedno z nečim nezadovoljna, še posebej je bila nezadovoljna z mano, ker sem bil zelo naporen otrok in sem stalno sitnaril. Imel sem dve sestri in brata, a vedno sem se počutil osamljenega. Vrlina, ki jo je mama najbolj občudovala, je bila ponižnost, medtem ko je za udobnost menila, da izvira od samega hudiča. Mojo neposlušnost je zdravila s klofutami, oče pa me ni niti enkrat udaril. Ko sem bil star 29 let, je zaradi nevrološke bolezni umrla paralizirana v velikih bolečinah. Po njeni smrti mi je sestra priznala, da sem bil punčica maminega očesa, njen zlati deček, ki bo ‘nasledil’ očetov zdravniški poklic. Na žalost pa se ji želja ni izpolnila,” se otroških let spominja igralec, ki pravi, da ga še danes spremlja senca njegove mame, ki od njega pričakuje več, kot ji lahko da.

Vzgajan v duhu stroge discipline in prezbiterijanske cerkve je mali Hugh redko prišel v stik s televizijo in filmi, a je v prestižni osnovni šoli Dragon School leta 1968 kljub temu prejel prvo nagrado dramske skupine.

Čeprav se mama sploh ni menila za fantičev najljubši konjiček, je Hugh zahvaljujoč veliki finančni žrtvi svojih staršev obiskoval elitni Elton, potem pa še Selwyn College v Cambridgeu, kjer je s precej velikim nezanimanjem študiral arheologijo in socialno antropologijo.

Ker je podedoval očetov športni duh, je več let uspešno treniral veslanje, samozavest zmedenega mladeniča pa je narasla leta 1977, ko je kot član veslaške ekipe osvojil naslov državnega mladinskega prvaka, istega leta pa je tekmoval tudi na svetovnem mladinskem prvenstvu. Izgubljena tekma na tekmovanju Oxford in Cambridge Boat Race je leta 1980 pustila grenak priokus v ustih ambicioznega športnika, ki ga je na koncu mononukleoza oddaljila od veslanja.

Od veslanja k igranju

Pozneje se je pridružil amaterskemu gledališkemu klubu Cambridge Footlights, ki je bil odskočna deska za mnogo uspešnih britanskih komikov. Prav v tem klubu je spoznal svojo prvo veliko ljubezen, danes slavno igralko Emmo Thompson, in Stephena Fryja, najboljšega prijatelja ter bodočega partnerja v angleških komedijah.

“V dneh najine romance je bil Hugh dvakrat debelejši, kot je zdaj, bil je pravi velikan. Vsak dan je goltal po šest zrezkov zaradi proteinov, ki so bili zanj kot športnika zelo pomembni. V nasprotju s svojim videzom pa je bil zelo nežen in pozoren. Za najino zvezo je bila usodna njegova neprestana utrujenost. Kadar sva se dobila, je bil zaradi napornih vsakodnevnih treningov vedno zaspan. Pogosto mi je zaspal v objemu na nogah. Za to je bil še posebej nadarjen,” nekoliko v šali pojasnjuje Emma, ki je s Hughom tudi po ljubezenskem brodolomu ostala v dobrih odnosih, kar med drugim dokazuje tudi to, da ga je leta 1995 angažirala v svojem filmu Razsodnost in rahločutnost.

Njegova odskočna deska v televizijski karieri je bila vloga v priljubljeni humoristični seriji Črni gad, po kateri je sledila serija Jeeves and Wooster, v kateri je z vlogo Bertieja Woosterja odkril svoj nesporni talent pianista in pevca z izpiljenim glasom. Da je zaljubljen v glasbo, ni pokazal le s strastnim igranjem klavirja za svojo dušo, ampak tudi s sodelovanjem v glasbenih spotih Walking on Broken Glass Annie Lennox in Experiment IV Kate Bush, prav nobena skrivnost pa ni, da v prostem času rad ustvarja glasbo s svojo skupino Poor White Trash in je član losangeleškega dobrodelnega benda Band From TV, v katerih igra klaviature. Prav letos pa je posnel svoj prvi bluzovski album z naslovom Let Them Talk, ki ga je premierno predstavil občinstvu v Angliji, in sicer na festivalu Cheltenham Jazz.

Sledila je evropska turneja, ki je obsegala Nemčijo, Veliko Britanijo in Francijo.

Vsestranski in nemirni umetnik pa se ni dokazal le v igranju in skladanju, ampak tudi kot odličen pisatelj, čigar prvi roman z naslovom The Gun Seller, ki je luč sveta ugledal leta 1996, je v Veliki Britaniji postal prodajna uspešnica. Njegov drugi roman Paper Soldiers, ki so ga v Ameriki naslovili The Papier Soldier, bi moral iziti že septembra 2009, a se do danes to še ni zgodilo.

“Hugh je najbolj briljantna in najbolj modra oseba, ki sem jo spoznal. Težko je dojeti, zakaj je tako bolestno samokritičen. Še nikoli nisem slišal, da bi bil zadovoljen z nečim, kar je naredil. Brez soproge in otrok, ki so njegova svetloba na koncu predora, bi težko obstal v takšnem svetu,” je svojega zvestega prijatelja opisal Stephen Fry.

Prav Stephen je bil njegova priča na poroki leta 1989, ko je igralec prisegel večno zvestobo gledališki administratorki Jo Green.

Hughu in Jo so se v zakonu rodili trije otroci, danes 18-letna Rebecca Augusta, 20-letni William Albert ‘Bill’ in Charles Archibald ‘Charlie’, ki bo novembra dopolnil 23 let. Skladno družinsko življenje že več kot 22 let ni omajala niti ena afera, ampak samo Hughova depresija, ki ima korenine že v rani mladosti. Igralec pa se je svojega slabega psihičnega stanja začel zavedati šele leta 1996, ko je sodeloval na kaskaderski tekmi.

Ko se je vozil med avtomobili, ki so se obračali in eksplodirali, je prišel do zaključka, da ga takšni prizori ne vznemirjajo in ne navdušujejo, ampak se mu zdijo preprosto dolgočasni.

Najbolj od vseh so zaradi bolezni seveda trpeli družinski člani, ki so ga pregovorili, da je obiskal psihoterapevta.

Depresija, sebičnost, kriza srednjih let

“Bil sem depresiven in sebičen revež, ki je mislil le nase, letargični idiot, ki zjutraj ni hotel vstati iz postelje in ki je več ur buljil v eno točko. Zelo sem prizadel svojo družino in pahnil zakon v krizo, a danes smo močnejši kot kdaj prej. Na žalost še vedno 98 odstotkov časa mislim le nase, preostala dva odstotka pa sta posvečena mojim otrokom, ki me vztrajno učijo, kako se ozdraviti egoizma. Zdi se mi, da sem že na pol poti,” iskreno priznava zvezdnik, ki je pred dvema letoma izjavil, da je skoraj znorel, ko je v 90. letih igral v predstavi Gasping v londonskem West Endu, zato si je obljubil, da nikoli več ne bo igral na gledaliških deskah.

Ker je v omenjeni predstavi večer za večerom ponavljal isto besedilo, se je odločil, da te izkušnje ne bo več ponovil.

“Tega preprosto nisem več zmogel. Začenjal sem doživljati zunajtelesne izkušnje, kar je postalo zastrašujoče. Kot bi moje telo lebdelo nad odrom, v nekem trenutku poiskalo prostor med občinstvom in ob slanih prigrizkih gledalo predstavo. To je bilo zares nenavadno. Pravzaprav zastrašujoče! Pomislil sem, da izgubljam razum. V tistem trenutku sem celo pomislil, da tako dejansko funkcionirajo gledališki igralci,” je svojo izkušnjo opisal Hugh, ki si je zaradi snemanj serije Zdravnikova vest dom ustvaril v Los Angelesu, kjer si je omislil 2,4 milijona evrov vredno vilo s telovadnico, bazenom in hišo za goste.

Sicer pa se je v Hollywoodu pred nekaj leti veliko šušljalo o tem, da je zvezdnik zapadel v nekakšno krizo srednjih let.

To naj bi med drugim dokazoval tudi nakup starega modela oranžnega porscheja 911, splošno znano pa je tudi, da je Hugh zagrizen motorist, ki v slogu kultnega filma Goli v sedlu ‘jezdi’ motocikel triumph bonneville. S slednjim se včasih vozi tudi na sestanke.

Eden od znakov krize srednjih let pa naj bi bil tudi ta, da se je pri 48 letih z namenom vzdrževanja dobre telesne forme in lepe postave posvetil boksu! Postal je najstarejši član skupine dvanajstih rekreativnih boksarjev, tečaja boksa pa se je menda udeleževal najmanj enkrat na teden.

Napisal Tim Jeras za revjo Story

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord