Zakaj sem nehala učiti jogo (iskrena izpoved učiteljice joge)

O tem, kako jo je joga povsem prevzela, do trenutka, ko je spoznala, kaj vse ji jemlje, se je iskreno razpisala naša novinarka in učiteljica joge Špela Sila.

Zakaj sem nehala učiti jogo (iskrena izpoved učiteljice joge) (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
10. 6. 2017

Če bi mi pred desetimi leti kdo rekel, da bom jaz nekoč poučevala jogo, bi se mu od srca nasmejala. 

Takrat sem bila namreč prepričana, da bom zaradi hudih težav z bolečinami v križu in kolenih lahko športno aktivna le tako, da bom hodila na kakšne daljše sprehode (in v fitnes, ki mi ga je priporočil ortoped).

Da bom kdaj sedela v meditativnem položaju, pa je bilo za dekle, ki je vedno posegalo po karseda aktivnih in dinamičnih dejavnostih, nepredstavljivo.

Pred jogo sem se namreč intenzivno ukvarjala s plesom, ki me je spremljal že od malih nog. Moj plesni klub je bil ‘moj sveti kraj’, kjer sem se sprostila, razgibala in pletla prijateljske vezi.

Ko so mi tako nekje sredi najstniških let postavili diagnozo, zaradi katere sem morala končati plesno pot, mi je bilo vse prej kot lahko. Takrat se je začelo iskanje. Iskanje novih športnih aktivnosti. Iskanje sebe.

Preizkusila sem najrazličnejše vadbe, toda po vsaki se je oglasila bolečina v križu, nato še bolečina v kolenu. Najprej desnem, sčasoma še v levem. In ko je bilo moje gibanje omejeno malodane samo še na sprehode s psom, sem našla jogo

No, če sem iskrena, je joga našla mene. Približno 100 metrov od mojega doma je namreč vrata odprl jogijski studio in nekega dne sem šla preizkusit to stvar, za katero sem bila prepričana, da “ni zame”.

Oh, kako sem se motila in kakšno zmotno predstavo sem imela o jogi, ki me je s svojimi prijemi osvojila praktično že po prvi praksi. 

Jogi sem tako začela posvečati vedno več pozornosti.

Z redno vadbo so se občutno zmanjšale bolečine v križu in kolenu, izboljšala sem telesno pripravljenost, pridobila več kondicije, prvič sem sploh prisluhnila svojemu telesu, prvič sem zares zadihala, predvsem pa sem v sebi začutila neverjetno moč. Najbolj navdušena pa sem bila (in sem še vedno) nad tem, da se pot odkrivanja neznanega pri jogi pravzaprav nikoli ne konča. 

Z vsem tem zanosom sem po dveh letih prakse nekega dne sklenila, da se vpišem v učiteljski tečaj.

Po letu intenzivnega poglabljanja v jogo je sledilo leto intenzivnega poučevanja. Ob redni službi (od osmih do štirih) sem štirikrat na teden še poučevala jogo.

Če k temu dodam še lastno prakso, si lahko mislite, koliko časa mi je pravzaprav ostalo za karkoli drugega – za partnerja, za prijatelje, za vsakodnevne zadeve, kot so npr. obisk trgovine, pranje perila, pospravljanje stanovanja, da ne govorim o času zase, ki ga tako rekoč ni bilo.

Moj (nori) urnik je bil videti tako, da sem (praktično vsak dan) po koncu službe vzela v roke gradivo z učiteljskega tečaja in sestavljala uro za posamezno skupino. Sledil je odhod od doma (vsaj pol ure pred pričetkom), uro in pol dolga praksa, nato še malo kramljanja in odhod domov.

Po vsem tem sem zvečer prišla domov izžeta. Sicer vesela, da opravljam tako super delo z res lepim poslanstvom, a tako zelo utrujena, da sem samo še padla v posteljo.

Sčasoma sem bila že tako utrujena, da razen službe in poučevanja joge nisem počela skoraj nič drugega.

Ko sem bila namreč končno prosta, sem bila vesela, da sem lahko doma. In ne delam nič. Če sem šla na rojstni dan, sem morala paziti, da ne spijem kakšnega kozarčka preveč, ker me naslednji dan spet čaka naporen jogijski urnik.

Če sem imela uro še isti dan, sem morala paziti, kaj jem, saj s polnim želodcem ne moreš izvajati joge. Mnogih kulturnih dogodkov se nisem uspela udeležiti, saj sem bila prosta šele po osmi uri zvečer.

Zelo kmalu je tako prišel boleč uvid, kaj vse mi poučevanje joge jemlje.

Spoznala sem, kako je tisto, kar govorim, neusklajeno s tistim, kar živim.

Vadečim na jogi sem modrovala, kako si morajo vsak dan vzeti enako količino časa za delo in za počitek ter za stvari, ki jih imajo radi, sama pa sem bila na robu izčrpanosti. 

Tako je prišel nek dan v marcu, ko sem po več letih spet v hudih bolečinah obležala zaradi išiasa. Dan, ko sem si morala (z veliko težavo) priznati, da ne zmorem. Dan, ko sem sklenila, da bom za nekaj časa prenehala poučevati jogo. Dan, ko sem sklenila, da si bom rajši vzela več časa zase, za svoje ljube, za svojo jogijsko prakso, za praznovanje, za dolgočasenje, skratka za stvari, ki so mi močno manjkale.

Želela sem nazaj dneve, ko se s prijatelji dobiš po službi na pivu in se ob zagretih debatah vse skupaj zavleče pozno v noč. Želela sem nazaj dneve, ko te nekdo pokliče in na vprašanje “Kaj počneš danes zvečer?” odgovoriš z “Nič, kam gremo?”.

Tako sem jogo za nekaj časa dala na stran in si vzela čas za razmislek.

Morala sem namreč najti rešitev, kako naprej. Želim še poučevati jogo? Seveda! Lahko živim zgolj od poučevanja? Trenutno zelo težko, pa tudi službo v novinarstvu imam rada. Kako torej naprej?

Sklenila sem kompromis, da bom ob redni službi jogo (zaenkrat) učila dvakrat na teden, konec tedna pa bo prost in namenjen stvarem (in ljudem), ki me veselijo. 

Spoznala sem, kako zelo ‘jogijske’ so stvari, ki jim na prvi pogled te oznake ne bi nikoli pripisali.  

Ljubljenje, iskren pogovor s prijateljem, ples do jutranjih ur, ustvarjanje v kuhinji, obisk babice, božanje kosmatincev, jutranja kava, pisanje, pomoč ljudem v stiski, ležanje v travi, vrtnarjenje, branje najljubše knjige, kozarec vina v super družbi … 

Naj tudi v vašem življenju (vsaj pol!) toliko časa, kolikor ga posvetite obveznostim, zapolnjujejo stvari, ki vas osrečujejo in ob katerih se počutite nadvse prijetno.

In verjemite mi, čisto lahko se zgodi, da bo v vas sčasoma več ‘jogijskega’ kot v nekomu, ki vsak dan stopa na jogijsko blazino.

Napisala: Špela Sila, novinarka, urednica in učiteljica joge 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri