Vedno bom otrok (kolumna Anamarije Lukovac)

Med branjem te kolumne poslušaj When We Were Young, Passenger.

Med pospravljanjem svoje otroške sobe sem naletela na zvezek, ki sva ga s sošolko med poukom v osnovni šoli uporabljali, kot danes na socialnih omrežjih uporabljamo zasebna sporočila. Prebrala sem ga od prve do zadnje pike in vmes našla del, kjer me je ona vprašala, kaj si mislim o njej in najinih sošolkah. Vsi moji odgovori so bili »OK«, »ful kul«, izjemoma eden »tko-tko«. Vsi fantje so bili seveda »bedni«. Ker mi je očitno manjkalo navdiha, sem ji vrnila zastavljeno vprašanje, na katero je ona med drugim odgovorila, da se ji zdim »kul«, samo »včasih otročja«.

V trenutku se mi je vrnil spomin, kjer mi je ta ista sošolka pred šolsko telovadnico nekje okoli leta 2007 očitala prav to. Spomnim se, da me je prizadelo, ker sem predvidevala, da si to mislijo čisto vsi v šoli in da je ona edina, ki si je upala to izreči na glas.

Ja, takrat me je bolelo.

Ta občutek pa se je zavlekel še v gimnazijska leta, ko sem kljub občutku nesprejetosti med nekaterimi vrstniki zavestno vztrajala pri svoji otročjosti. Takrat sem si opazko razlagala kot kritiko na to, da se ne pridružujem podvigom otrok, da bi bili videti odrasli in posledično … »ful kul«. V besedišču najstnikov je bila to slabšalna beseda, a ni pomenila isto, kar odrasli mislijo, ko nekomu očitajo otroškost. Beseda v splošnem pomeni neprilagojenost, nezrelost, nedoraslost in neresnost. Strinjam se, da so lahko otročji odrasli težavni, ampak otročji otroci?

Kako se znebiti klopov na vrtu? Pomagale vam bodo te tri rastline

Danes me ne boli več, ampak zamerim (ne vem, komu), da je bil name ustvarjen pritisk, da čim prej neham biti otrok. Kakšna sreča vendar je bila moja otroškost! Nima vsak otrok privilegija ohraniti nedolžnost in brezskrbnost tako dolgo (ali sploh). Bila je največja sreča in blagoslov, da sem smela in si upala biti otrok tako dolgo in želim si, da bi si upala še dlje.

Zdaj na vsakem koraku igram odraslo osebo.

Resno se pogovarjam z javnimi uslužbenci, pazim, da sem videti zanesljiva in zaupanja vredna, čeprav vem, da sem. Sedim, molčim in se izogibam igri in norčijam v javnosti (no, vsaj dokler me ne premami tista otroška žičnica v Tivoliju). Resno in argumentirano odgovarjam na vprašanja in vse pogosteje posegam po temnih oblačilih. Še sama sebe včasih jemljem ekstremno (pre)resno.

Čeprav sem prilagojena za življenje in odgovornosti odraslih, se še vedno počutim, kot da se igram s punčkami, vsakič ko dam prat perilo ali skuham kosilo. Ko obujem pete, nanesem rdečo šminko in se usedem v avto, razmišljam o tem, da mi je končno to dovoljeno početi zares in ne samo v igri. Hrepenim po otroštvu, pa ne v smislu bega pred odgovornostmi.

Vem, da se moja otroškost izpred trinajstih let odraža v tem, kar sem zdaj. Čeprav sem odgovorna mlada posameznica, okolje, kjer se počutim domače, še vedno izkoristim za to, da otroka v sebi spustim na plan. Včasih se trmasto uprem, postavljam trapasta vprašanja, igram igrice ali koga ugriznem. Hodim s fantom, za katerega si včasih upam reči, da ima sedem let. Človek se vpraša, zakaj bi izbrala njega – zato, ker je šestletnica v meni zelo pogrešala družbo.

Obstaja napačno prepričanje med nami, homo sapiensi, da so naši predniki edini naše vrste, ki so kdaj hodili po planetu. Paleoantropologi so odkrili, da je obstajalo kar 27 različnih človeških vrst. In kljub temu smo mi edini, ki še vedno obstajamo. Zakaj? Ker smo bili edina med vsemi temi vrstami, ki smo razvili podaljšano otroštvo.

V zadnjem milijonu let in pol je sila evolucije v človeško življenje med zgodnje otroštvo in adolescenco vrinila dodatnih šest let. In to je spremenilo vse. Brez otroštva ti in jaz nikoli ne bi dobili priložnosti, da se ločiva od nareka najinih nagonov in razvili talentov, posebnosti in muh, ki nas delajo neverjetno očarljive, prilagodljive in raznolike posameznike.

Znanstveniki so dokazali, kako pomembna je igra za človeka, saj izboljšuje socialne kompetence in inteligenco kasneje v življenju. Zato je pomembno, da se otrokom čim dlje dovoli biti otrok in da se radovednost in igrivost zavleče tudi v odraslost.

Brez dolgega otroštva ne bi bili tukaj kot zadnje živeče človeške opice. Bomo lahko tu ostali še dolgo? Morda. Jaz računam na otroke v nas. Na dele naših osebnosti, ki se radi igrajo, neustrašno podajo v temačno ulico, se sprašujejo, zakaj, in spogledujejo z nemogočim. Skrivnost genialnosti je morda ravno v tem, da znaš otroški duh prenesti v starost in nikoli ne izgubiš entuziazma.