So prijateljstva sploh nujna za kvalitetno življenje človeka? (Kolumna: Slaba prijateljica)

V otroških letih sem se kar nekajkrat znašla v situaciji, ko sta dve prijateljici tekmovali za mojo pozornost. Pa naj bo to na način, da sem morala vsaki od njiju na tihem zagotoviti, da je prav ona moja najboljša prijateljica, ker je bila ta oznaka takrat blazno pomembna, ali na način, da je bilo problematično, če sem s katero večkrat preživela novo leto. Ob tem sem se res slabo počutila. Dušila me je potreba po ugajanju obema poloma in nepotrebna skrb za to, da ne bi prišlo do nepotrebnih trenj.

Ne vem točno, zakaj bi si ta dekleta takrat tako strašno želela biti moje prijateljice. Morda, ker sem imela posluh zanje in ker sem bila prilagodljiva. Prilagodljivost, opažam, je tisto, kar ljudem ustreza pri drugih. Dobra prijateljica v pravem pomenu besede nisem bila. Prijateljstvo je bilo zame vedno nekaj samoumevnega. Nekaj, kar sem ustvarila v vsakem novem življenjskem poglavju z namenom kratkočasenja in kvalitetnega preživljanja prostega časa. Ne z namenom večjih pričakovanj ali dolgoročnih odnosov.

Tega, da je za prijateljstvo treba delati, se truditi in žrtvovati, zares nisem vedela do nedavnega.

Doletelo me je, ko sem se nekajkrat počutila kot zares slaba prijateljica. Včasih po pravici, včasih pa zato, ker se nisem želela pustiti izkoristiti. Preden sem spoznala slednje, me je že razžirala slaba vest, za katero nisem znala določiti, ali je izvirala iz empatije do prizadete prijateljice ali lastne sebičnosti in potrebe po tem, da me prijateljica vedno vidi v najboljši luči.

Temu je sledila jeza na dejstvo, da ljudje od mene nekaj pričakujejo: »Saj jaz ničesar takšnega ne pričakujem od nje! Če me ne pokliče dva meseca, ne bom jezna. Če mi v stiski ne bo stala ob strani, ne bom zaradi tega želela prekiniti odnosa. Ničesar takšnega ne pričakujem. Samo to, da mi ne bi želela namenoma škodovati. Kar pričakujem tudi od vseh tujcev na tem planetu. Zakaj ima torej prijateljica pravico več kot to pričakovati od mene?!«

Ko se je razburjenost pomirila, se je usidralo dognanje, da sem morda eden tistih ljudi, ki na prijatelje gledajo kot na občasno zabavno družbo in ne kot na čustvene oporne stebre. Preletela sem odnose s svojimi najbližjimi prijatelji in opazila, da jih ločujem prav po tem ključu – na tiste, ki so takšni kot jaz in ne potrebujejo veliko pozornosti in ustrežljivosti, in tiste, ki so malo zahtevnejši in imajo do mene in drugih prijateljev velika pričakovanja (veliko skupaj preživetega časa, brezpogojna čustvena opora, skladnost osebne rasti ipd.).

Upravičeno ali ne, niti ni pomembno.

Ali je mogoče, da sem besedo prijateljstvo uporabljala v preširokem pomenu? In da prvi – tisti brez pričakovanj – niso zares moji prijatelji in sem v odnosu do tistih, ki od mene pričakujejo pristno prijateljstvo, trud in žrtvovanje, slaba prijateljica? Hitro mi je postalo jasno, zakaj nekateri ljudje nimajo veliko prijateljev ali pa sploh nobenega – ali pričakujejo preveč ali preprosto nimajo želje po pretiranem vložku v odnose.

Priznam, zamikalo me je, da bi živela zgolj s površinskimi prijateljstvi, saj od mene ne zahtevajo veliko. Veliko lažje bi bilo, sploh ker sama ne potrebujem pristnih prijateljstev. Ne, ne delam si utvar. Tudi psihologi namreč pravijo, da prijateljstva sploh niso nujna za kvalitetno življenje človeka. Ampak, če je površinsko prijateljstvo prijateljstvo, kakršnega si želim, zakaj vztrajam v odnosih, ki so ob[1]časno težki in zahtevajo trud? Zakaj se vseeno trudim in prilagajam in opravičujem?

»Prijateljstvo je nepotrebno, kot filozofija, kot umetnost … nima preživetvene vrednosti, a je ena tistih reči, ki daje vrednost življenju,« je zapisal C. S. Lewis.

Verjetno ima prav. Prijateljstvo je življenju to, kar je sol hrani. Življenju daje boljši okus. In za to se je vredno potruditi.

Vir: Anamarija Lukovac, Cvetenje, Mladinska knjiga, 2021

 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol