Osvobodite se pasti prijaznosti

Ste vedno na voljo svojim prijateljem, tako podnevi kot ponoči? Ste pravi magnet za ljudi v stiski? Ne znate reči ne? Najverjetneje menite, da je tako zato, ker ste po naravi nadvse prijazna oseba. Najnovejše psihološke raziskave pravijo drugače. Po njihovih izsledkih ste človek, ki se verjetno sploh ne zaveda, v kako velikih težavah je.

Psihologi pravijo, da je vsak peti med nami ujetnik prijaznosti – od te smo namreč lahko celo odvisni. Medtem ko ni prav nič narobe s tem, da svojim prijateljem pozorno prisluhnemo in da smo jim na voljo, ko nas ti zares potrebujejo, resničen problem nastane v trenutku, ko pričnemo njihovim potrebam in željam dajati prednost pred lastnimi.

Odvisne od prijaznosti

Alenka, 27, računalniški tehnik, je bila tak ‘prijaznoholik’ vse svoje življenje. “Nemogoče mi je reči ne,” pravi. “Enostavno ne morem biti nesramna do ljudi, čeprav bi si nekateri – še posebno tisti, ki so me že kdaj izkoristili – to celo zaslužili. Imela sem prijateljico, ki je znala v nedogled govoriti le o svojih dramah v ljubezni. Poslušala sem jo dan za dnem. In ko je nekoč moja babica hudo zbolela in sem jaz potrebovala nekoga, ki bi me poslušal, ona o tem ni hotela slišati niti besede. Počutila sem se, kot da moji problemi sploh niso pravi problemi.”

“Zaradi te svoje naravnanosti sem imela težave tudi v službi,” nadaljuje Alenka: “Ko naj bi nekega dne odpustila nesposobno pomočnico, potem ko je večkrat namerno preslišala opozorila in naredila več hujših napak, sem s tem nerazumno odlašala. Enostavno nisem zmogla! Najbolj me je bilo strah tega, da bi me ta potem zasovražila. Včasih se mi zazdi, da me bo od vsega skupaj kar razneslo, pa vendar si ne morem kaj, da ne bi bila vseeno prijazna!”

Težava je, da si le malo žensk, ki so kot Alenka, zmore priznati, da imajo velik problem, ki bi se ga morale z vso resnostjo lotiti. Medtem ko je to, da se prizadevamo biti prijazni, lastnost, ki je – tudi po mnenju psihologov – družbeno pozitivna in želena, pa težave nastanejo, ko drugače kot na prijazen način sploh ne znamo več reagirati. Takrat smo že odvisniki!

Zdaj je skrajni čas, da si poiščete strokovno pomoč. Tej motnji so psihologi že nadeli tudi delovno ime: submisivna prisilna ustrežljivost kot nasprotje t. i. dominantni prisilni ustrežljivosti.

Pri slednji poskušajo ustrežljivci druge ljudi nadzirati s svojimi nasveti, kako naj kaj naredijo pravilno, ali pa to kar sami naredijo namesto njih. Prvi, torej podredljivi ustrežljivci, pa so v primerjavi z dominantnimi bolj pasivni. Vedno so pripravljeni, in to v nedogled, poslušati in nato prebavljati zgodbe in težave drugih ljudi.

Prisilno prijazne ljudi družita po mnenju psihologov dve vrsti osebnostnih nagnjenj: smisel za skrbništvo – v tem gredo predaleč, tako da ne verjamejo, da bi druga oseba sploh še zmogla življenje brez njih – in sposobnost samozanikanja.

Srž problema je nizko samospoštovanje. Ljudje, ki se ujamejo v pasti prisilne prijaznosti, so po pravilu tisti, ki sebe cenijo le toliko, kolikor jih cenijo drugi. Če jih nekdo potrebuje, to vzamejo kot dokaz, da so nekomu potrebni, da so torej dobri in zato spoštovanja vredni ljudje. Prijazni so torej le zato, da bi končno dobili tako želeno potrditev svoje človeške vrednosti.

Strah pred neprijaznostjo

“Vsakemu sem ustregla v vsem,” priznava danes 30-letna Karin.

“Da bi me le imeli radi. V službi sem si vedno naložila preveč dela, ker sem se bala, da mi nadrejeni ne bi odpustili, če bi se prevzemu kakšnega od projektov, četudi upravičeno, uprla. Če se kdaj zgodi, da moram nekaj odreči kakšnemu prijatelju – če sem na primer pozna ali pa ne morem priti na zabavo, čeprav sem pred tem to obljubila – se počutim tako krivo, da se še dolgo trudim, da jim v vsem ustrežem, samo da bi me spet imeli radi.

Celo ko sem splavila svojega prvega otroka in sem bila v hudi fizični in čustveni stiski, sem preživela ure in ure na telefonu s prijateljico, ki sem ji svetovala glede njenih povsem trivialnih problemov. Obupno sem potrebovala to, da me potrebujejo. Dokler se na koncu nisem zrušila. Povsem izžeta.”

Tisti, ki si dovolijo pasti v past prisilne prijaznosti, se morajo zavedati, da bodo na koncu to drago plačali. Pasivni prijazneži namreč nikoli ničesar ne dobijo v zameno za svoje angažiranje, zato slej ko prej postanejo zamerljivi in čustveno izžeti. Če svoje pasti prepozno ozavestijo, pa se sčasoma lahko zgodi, da bodo trpeli za skoraj identičnimi posledicami kot drugi ‘pravi’ odvisniki – prav kmalu bodo začeli zanemarjati svoje delovne obveznosti, nevarno se bodo skrhali tudi njihovi odnosi z najbližjimi.

Dobra novica je, da je tem odvisnikom mogoče pomagati. Prvi in najpomembnejši korak k ozdravitvi je takojšnje sekanje gordijskega vozla. Tako kot alkoholiki naj bi tudi ti popolnoma prekinili s svojimi uslužnostnimi dejavnostmi. Veliko težje, če že ne nemogoče, je namreč, če le počasi prekinjate s tem škodljivim vedenjem. Enostavno se morate naučiti reči: “Pri tem ti enostavno ne morem pomagati!”

Z grobostjo do prijaznosti

Če veste, da ste preveč prijazni, je skrajni čas, da vam nekdo pove, da s tem, ko pogosteje rečete ne, osebnostno le še pridobivate svojo ceno. To, da ste sposobni nekaj ali nekoga odkloniti, vas dela privlačnejše.

Kompulzivno prijazni nimajo jasno začrtanih osebnih mej. Ne vedo, kje se končajo oni in kje se začne druga oseba. In če naj bi enkrat za vselej zdravo začrtali te meje, se morajo najprej odločiti, da je bilo tega nepotrebnega trpljenja dovolj, enkrat za vselej. Da bi bili zares srečni in spoštovanja vredni, vam ni treba igrati druge Matere Tereze. Dopovejte si: “Od zdaj naprej sem odločen/-a, da mi ni treba živeti življenja živega mučenika. In ne dovolim več, da me drugi tako obravnavajo!”

Nato si pomagajte z eno od naslednjih petih strategij. Če ne deluje prva, poskusite drugo, pa nato tretjo ...

• 1. strategija: Obvestite ljudi, ki so vas najbolj izčrpavali, da boste tu in zdaj končno in potegnili črto. Lahko jim enostavno poveste: “Ni mi vseeno zate, a so najini pogovori postali zame preveč utrujajoči. Odločila sem se, da za poslušanje tvojih težav ne bom več trošila toliko svojega časa kot doslej.” Se sliši kruto? A verjemite, da deluje!
• 2. strategija: Če imate z osebo še vedno težave, jo spomnite na to, kar ste ji že povedali: “Se zavedaš, da me spet posiljuješ, da se ukvarjam s tem?”
• 3. strategija: Če ji tudi to ne pride do živega, ji zagrozite, da boste v primeru, če ne neha, enostavno popolnoma prekinili pogovor. To se običajno zgodi le v zelo skrajnih primerih!
• 4. strategija: Zahtevajte, da preneha!
• 5. strategija: Ne gre drugače! Morali boste oditi ali pač odložiti slušalko.

Na začetku se vam bo vse to zdelo zelo čudno, a se vztrajno opominjajte, da je to, da imate jasne meje, nekaj najbolj normalnega na tem svetu. Ker boste bolj spoštovali sebe, vas bodo bolj spoštovali tudi drugi. Drugi so namreč le ogledalo tega, kar že nosimo v sebi. Če boste svoje meje jasneje postavili, boste v svoje življenje začeli privlačevati zrelejše ljudi, ki so sposobni bolj zdravih odnosov.

Sekanje pri viru

Vzorec prisilne prijaznosti ima svoj izvir v otroštvu.

"Otroci, ki odraščajo pod nadzorom preveč vplivnih ali celo gospodovalnih staršev, se radi prepustijo pasivnosti. Da bi bili ‘pridni’, ohranjajo svoje najljubše zadeve in želje zase ali jih kar potlačijo. Ko se ta vzorec prenese v odraslost, si ti ljudje v vsakem razmerju pretirano prizadevajo, da bi ugajali. Pod prijazno uglajenostjo pa tli zamera. Za ljudi s shemo podrejenosti sta značilni frustriranost in jeza zaradi vklenjenosti in nesamostojnosti." Tara Bennett – Goleman

Nataša Zupanc

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord