Osamljenost - prekletstvo ali blagoslov?

Znanost se ni še nikoli tako intenzivno ukvarjala z osamljenostjo. S stanjem, ki ga sicer dobro poznamo, a je vendarle težko oprijemljivo, ker se ga ne da preprosto izmeriti. Z občutkom, ki ga številni članki označujejo za usodo milijonov posameznikov. S simptomom individualizirane družbe.

Več kot deset priznanih znanstvenikov čikaške univerze od leta 2001 sodeluje pri projektu Socialna izolacija, osamljenost, zdravje in proces staranja. Tamkajšnji državni Inštitut za staranje je za projekt prispeval 7,5 milijona dolarjev. Na podlagi povezave poskusov na živalih, natančnega opazovanja 240 starejših ljudi in analize obsežnih socialno-demografskih podatkov nastaja v Čikagu diferencirana slika osamljenosti, pogojene z genetsko zasnovo, vlogo družine in družbenimi dejavniki. Kakšno vlogo ima življenjski položaj in kakšno človekova osebnost? Kako občutek zleze pod kožo in spremeni hormonski, živčni in imunski sistem?

Mnogi živijo sami

V osrednjem računalniku se zbirajo vsi podatki, poleg njih pa še letno zbrani demografski podatki 3500 Američanov – skupno milijon megabajtov informacij. Raziskovalce vznemirjajo napovedi obdelovalcev statističnih podatkov. Leta 2010 naj bi samih živelo v ZDA 40 odstotkov več ljudi kot leta 1980, med njimi predvsem starejši. V zahodni Evropi je ta kazalnik še večji – v nekaterih državah se je število enočlanskih gospodinjstev v zadnjih 30 letih povečalo za več kot 50 odstotkov. Iz epidemiologije je znano, da imajo ljudje, ki živijo sami, tisti, ki nimajo sorodnikov, in tisti s šibkejšo socialno mrežo pogostejše zdravstvene težave in da dočakajo nižjo starost kot drugi. “Domnevamo, da ima osamljenost pri tem veliko vlogo,” pravi vodja projekta John Cacioppo in si drzne izjaviti nekaj definiciji podobnega: “Osamljenost odseva, kako posameznik zaznava svoj socialni položaj – počuti se izoliranega ali notranje ločenega od sveta.”

Osamljenost kot človekova nadloga, ki se jo analizira v sterilnosti sodobnih laboratorijev in opisuje na podlagi kompleksnih metod opazovanja? Strokovnjakom minulih obdobij bi se to zdelo izredno nenavadno. Ne le zato, ker so eksistencialne občutke vselej obravnavali s filozofskimi in pesniškimi sredstvi, ampak večinoma tudi z naklonjenostjo, saj naj bi šlo za ustvarjalno moč, pot k samospoznanju, za življenje v dvoje z bogom.

Ljudje so z osamljenostjo dolgo povezovali pozitivne plati, na primer herojsko veličino, moč in iskanje samega sebe. Toda tudi iz kinematografov počasi izginjajo osamljeni junaki, tisti moški, ki so se vedno sami bojevali proti zlu. Namesto tega živijo zasebno življenje kot skrbni družinski očetje – ali kot zapletene samske osebnosti, ki jih zaznamujeta frustracija in avtsajderstvo. Samotar je izgubil svetniški sij.

Danes večina ljudi povezuje osamljenost s hrepenenjem po drugem človeku, pobitostjo, strahom in zapuščenostjo. Pri tem znajo natančno ločiti med “počutiti se sam” in “biti sam”. Zdi se, da je pozitivna stran osamljenosti skoraj izginila iz besedišča – ne pa tudi iz naših želja. Osamljeni otoki, odročne gorske kolibe in samotne puščave so kraji, po katerih hrepeni veliko ljudi. To so svetovi, nasprotni vsakdanu, ki ga na omejenem prostoru preživljajo z drugimi – v blokovskih naseljih, pisarnah, prometnih zamaških in urejeni naravi. Vedno več ljudi si zavestno vzame čas, da za konec tedna izklopi mobilni telefon, načrtuje počitnice za dobro počutje ali dopust preživi v samostanu. Zanje je osamljenost razkošje. Niso izločenci, ampak samotarji za kratek čas.

„Počutim se osamljeno.”

Da bi to kdo priznal, slišimo le redko. O denarnih skrbeh, seksu ali težavah v razmerju se govori laže kot o sobotnem večeru, ki si ga pred televizijskim sprejemnikom preživel sam. Telefon ostane nem. Hrepeniš po varnosti. Ukvarjaš se s strahom, da boš dolgočasil druge ali da te bodo zavrnili.

Osamljenost je vir sramu, pogleda vstran, zatajevanja, izraz socialne in osebne neuspešnosti, ugotavljajo psihologi. Prikriti se jo trudijo predvsem moški. Več študij je pokazalo, da moški zavrnitev predvsem s strani ženski, občutijo močneje. Ker so obremenjeni z madežem nepotrebnega, izločenega in neljubljenega, lahko od osamljenih pričakujemo manj “uspeha”, pravijo znanstveniki. Prav tako naj bi pri drugih vzbujali bojazen pred lastno osamljenostjo.

V anonimni anketi v več evropskih državah se je skoraj osem odstotkov žensk in trije odstotki moških opredelilo za “pogosto osamljene”. “Včasih osamljena” je vsaka četrta ženska in vsak šesti moški. In ker raziskovalci ne zaupajo v iskrenost takih izjav, so vprašanje zastavili nekoliko drugače: “Kako pogosto sočustvujete z drugimi ljudmi? Ste veseli in imate željo po skupnih aktivnostih? Se počutite plašni? Pripadate krogu prijateljev? Se počutite izločeni?”

“Povprečne vrednosti so skupno višje in razlika med spoloma izgine, a moški so bolj osamljeni,” pojasni ameriški psiholog Daniel Russell. Vprašalnik, ki ga je razvil konec 70. let – gre za lestvico osamljenosti UCLA –, danes v empiričnih raziskavah najpogosteje uporabljajo. Osamljenost ugotavlja posredno s tem, kako močno posameznik občuti prepad med svojimi dejanskimi in želenimi zvezami. “Optimalna raven je odvisna od vsakega posameznika,” pojasni Russell, “toda kdor je v njej, se počuti osamljenega.” Kdor je nad to ravnjo in si želi manj stikov, prav gotovo ni srečen, pove Russell. Ampak za to nimamo izraza. Morda bi bilo še najprimernejše poimenovanje “social crowding” oziroma preobremenjenost zaradi prevelikega števila socialnih stikov.

Znanih je vsaj še ducat drugih merilnih postopkov in definicij, več sto različnih študij iz psihologije, sociologije in medicine, ki so nastale v zadnjih 30 letih. Toda potreba po “biti sam” je le redko zastopana. V znanosti osamljenost razumejo bolj v smislu izolacije, kot manko v socialni mreži. Toda Russell poudarja, da je človek kot refleksivni subjekt usmerjen tudi v avtonomijo, v individualno iskanje sebe in samouresničitve – in zato mora biti sam. “Vpleteni smo v polarnost med individualnostjo in socialnim. In umetnost je te napetosti izravnati.”

Kajti človek nesporno je socialno bitje, odvisen od skupnosti in drugih, ki ga določajo. “Pripadnost je ena od osnovnih človekovih potreb, podobno kot hrana, pijača ali spanje,” pojasni raziskovalec osamljenosti iz Čikaga John Cacioppo. Naravna selekcija nas je obdarila z možgani, ki so najbolj usposobljeni za obdelavo socialnih dražljajev. Veliko časa in misli usmerjamo v različna razmerja, razlikujemo med tujci in prijatelji, med seksom in ljubeznijo. Narava nas je oblikovala tako, da na naše psihično dobro počutje odločilno vpliva kakovost naših odnosov. Če ljudi vprašamo, kaj jih dela srečne, jih večina najprej navede zdravje, nato izpolnjen partnerski odnos, družino in ljudi, ki jih ljubijo, nato pa še smisel življenja.

Zato postane ustrezno boleče, kadar je potreba po povezanosti nepotešena in samota nezaželena. “Zapor v samici in izgon v mnogih kulturah nista zaman najhujša kazen,” pove Cacioppo. “In celo kdor je fizično navzoč med ljudmi, se lahko počuti podobno izrinjenega, ločenega in nevrednega.” Na tako stanje se ne odzove le psiha, ampak – z njo neločljivo povezan – celoten organizem: dojenčki lahko brez tesne povezanosti z drugimi zaostanejo v telesnem in duševnem razvoju, osamljeni odrasli trpijo za izčrpanostjo, težavami z želodcem, glavoboli in težavami s srcem. Razvijejo depresije in so zelo nagnjeni k samomoru.

Grozeča senca?

Redka dolgotrajnejša opazovanja na temo človeške osamljenosti so bila izvedena v zadnjem desetletju. Številni prerezi različnih starostnih skupin kažejo, da je osamljenost grozeča senca vseh življenjskih obdobij. Neogibno se pojavi, kadar se pretrgajo pomembne zveze – na primer ob selitvi, ločitvi ali smrti. Lahko pa je tudi stalni človekov spremljevalec.

Osnova zanjo se pojavi v prvih letih življenja, sporočajo študije o teoriji navezanosti. Njen utemeljitelj, psihiater John Bowlby, je že v 60. letih prejšnjega stoletja poudaril osnovni pomen vezi med otrokom in materjo ali drugim pomembnim človekom. Ta odnos ustvari varen temelj, da otrok lahko raziskuje življenje – sicer bi bil zaskrbljen, v nenehnem strahu, da ga bo ljubljeni človek zapustil. S to zgodnjo interakcijo se otrok nauči predvideti reakcije drugih in se temu ustrezno vesti. Otrok tako razvije model o sebi in drugih: Sem vreden ljubezni in pozornosti? Kako topli in ljubeznivi so drugi?

Ti modeli so tudi osnova za kasnejše zveze – tesno so povezani s tveganjem osamljenosti. Eno od trenutno najpomembnejših tipologij – razvrščanje odraslih po “načinu navezanosti” – je zasnovala psihologinja Kim Bartholomew. Razlikuje med štirimi tipi, katerih opis bi bil lahko takšen:

• VARNI TIP: Nima težav s sklepanjem tesnejših zvez, ni odvisen od drugih in jim je na razpolago. Ne boji se biti brez partnerja ali da ne bi bil sprejet. Je najmanj podvržen tveganju za osamljenost.

• TIP ŠČIPALKE: Trpi, kadar ni v stalni zvezi. Z drugimi želi biti povezan v eno, vendar ima občutek, da drugi njegove potrebe po bližini ne delijo enako. Skrbi ga, da ga drugi ne cenijo dovolj.

• BOJAZLJIVI TIP: Želi si tesnih zvez, vendar težko zaupa drugim oziroma ne želi biti odvisen. Iz bojazni, da bi bil lahko prizadet, nikogar zares ne pusti blizu. Ta tip najpogosteje trpi za osamljenostjo.

• ODKLONILNI TIP: Tudi brez tesnejših vez se počuti dobro in zanika potrebo po bližini. Ne želi biti odvisen od drugih in hkrati noče, da so drugi odvisni od njega.

Odklonilni tip kaže le srednje tveganje za osamljenost, čeprav se zvezam izogiba. Ker je že zgodaj izkusil zavrnitev in čustveno hladnost, pojasnjuje teorija o navezanosti, se pred ljudmi umika in se raje posveča stvarem. Zato ima najverjetneje med vsemi tipi najmanj težav s preživljanjem veliko časa sam s seboj. Torej klasični samotar? Pustolovec, knjižni molj ali ljudomrznik?

Prostovoljen umik

Ni nujno, da vsi, ki živijo v svojem svetu, zavračajo druge, se pa psihologom ne zdi verjetno, da bi bil človek brez tesnih vezi lahko srečen. To, da nikogar ne potrebuješ, da ne občutiš potrebe po povezanosti, lahko temelji tudi na potlačitvi. Kogar je strah družbe, mu samota ponuja varno zatočišče. Ljudsko izročilo to preprosto pojasni: “Kdor je osamljen, temu dobro gre, ker ni nikogar, ki prizadel bi mu gorjé.”

Nasprotno pa eremiti v samoti iščejo največjo možno bližino do transcendentalne moči. Ti puščavniki vendarle redko živijo v popolni izolaciji – njihovo bivališče je navadno v bližini samostanov ali cerkva in ljudje pri njih kar pogosto poiščejo nasvet in pomoč.

Drugi ljudje zapustijo družbo, da bi presegli meje. Kdor prepešači puščavo, se udeleži gorske odprave ali preživi dolge zime raziskovanja na Antarktiki, pride do spoznanj, ki so mogoča le v ekstremnih razmerah. Toda take vrste odhajanja so vedno povezana z vrnitvijo – prav povezanost z družbo je tista, ki takšne samovoljneže spet prižene domov. Tudi pisatelji in umetniki pogosto iščejo ustvarjalno odmaknjenost, da bi se dokopali do novih misli in pogledov ter se potopili v delo. “Brez samote ne more nič nastati,” je pojasnil Picasso, “jaz sam sem si ustvaril tako samoto, ki je nihče ne sluti.”

Kako ploden je lahko umik pred časom in socialnimi stiki, kažejo tako imenovani izolacijski eksperimenti nemškega Inštituta za vedenjsko psihologijo Maxa Plancka. Prostovoljci so več tednov živeli sami, zaprti v sobi, le z umetno svetlobo, brez radia, televizije ali telefona. Edini stik z zunanjim svetom so bila pisma. V obdobju poizkusa so smeli s seboj prinesti vse, od klavirja do naprave za telesno vadbo, karkoli so pač želeli. Lahko so brali, delali, kuhali in imeli vsak trenutek priložnost končati eksperiment. Cilj poizkusa je bil opazovati kronobiološke ritme človeškega organizma v okolju, kjer čas ni obstajal. In eksperimenti so dali upoštevanja vredna spoznanja.

Na začetku se je pri vseh postavljalo vprašanje, ali bom zdržal. Na koncu eksperimenta jih je 80 odstotkov dejalo, da bi se radi vrnili. Za izjemno pozitivno se je pokazala odprava zunanjih dražljajev – literatura, glasba, sanje ... doživljanja so bila mnogo intenzivnejša. Koncentracija in intenzivnost sta bili osupljivi. Udeleženci so šele ob poizkusu opazili, koliko zaradi poplave dražljajev izgubijo v svojem običajnem življenju.

Prvih nekaj dni so posamezni testiranci doživeli depresijo. Ker so nenadoma ostali brez zunanjih struktur, so se morali najprej na novo znajti. Poleg tega so na dan privrele misli in spomini, ki prej niso imeli prostora in ki jim niso mogli ubežati. Toda te izkušnje so na koncu zelo dobro obdelali. Odločilnega pomena je bilo, da je vsakdo imel možnost odnehati. V osamljenosti je nadzor neverjetnega pomena. Od 450 testirancev jih je poizkus predčasno končalo le deset, večinoma zato, ker so dvomili o zvestobi partnerja, ki je ostal doma. Ker so bila pisma edini stik z zunanjim svetom, so dobila neverjeten pomen. Veliko je bilo povedanega in nakazanega med vrsticami.

Povezanost - nuja ali ne?

Občutek, da si z drugimi trdno povezan, je torej predpostavka, da si lahko sam. Ne nazadnje so poskusne osebe potrebovale teden dni, da so se spet privadile običajnemu življenju. Kasnejši testi osebnosti, ki so jih opravili, so pokazali, da so testiranci postali mirnejši in bolj uravnovešeni. “Smo ljudje ritma in premora,” pravi vodja poizkusa. “Če smo bili izpostavljeni velikemu številu dražljajev in ljudi, potrebujemo premor.” Biti sam naj bi bil tudi del našega biološkega ustroja, toda naravni ritem se v vsakdanu vedno pogosteje izniči.

V restavracijah, veleblagovnicah, počitniških hotelih – povsod nenehno predvajajo glasbo ali zvočne posnetke, tišini se izogibajo. Gre za odziv na prikrit strah pred potrebnim spoznanjem samega sebe? Mar prosti čas preživljamo le še s številnimi aktivnostmi in denimo samodejno sežemo po mobilnem telefonu, ker se od nas pričakuje odziv?

Kdor ne zna nič početi sam s seboj, zbeži v družbo drugih, da bi prekril svojo notranjo praznino. Toda soočenju s samim seboj ne moremo ubežati. Človek mora najti samega sebe, da bi odkril, da je nekaj vreden tudi, če drugih ni zraven. Avtonomija, notranja svoboda in zrelost so predpogoj za druženje in za uspeh nekega odnosa.

Čas s samim seboj težko preživijo predvsem mladostniki, zlasti za konec tedna, so ugotovili ameriški znanstveniki z obsežnimi meritvami. Za “osamljene” se je opredelilo več kot 20 odstotkov 12- do 16-letnikov v ZDA, Avstraliji in na Irskem. Pri 20-letnikih je bil odstotek osamljenih bistveno nižji. Puberteta lahko prinese največje “tveganje za osamljenost”, kadar želja po novih vezeh raste, hkrati z njo pa tudi potreba po samostojnosti; ko vrstniki postanejo pomembno merilo za določanje lastne vrednosti, hkrati pa je treba utrditi še svojo identiteto. Komur v tem obdobju ne uspe zgraditi dovolj prijateljstev, ki mu dajejo občutek pripadnosti, je v nevarnosti, da se bo počutil socialno izoliranega in osamljenega. Pa tudi tisti, ki na vprašanje o smislu življenja in lastnem pomenu ne dobi zadovoljivih odgovorov.

Puberteta se je kot odločilno obdobje izkazala tudi pri raziskavah Marthe McClintock iz Čikaga in njenih poizkusih s podganami. Socialne okoliščine v tem obdobju so imele prav poseben vpliv na zgodnjo smrt podgan, ki so živele same. Kajti živali, ki so do konca pubertete živele v neki skupnosti in so jih izolirali kasneje, so doživele prav tako starost kot tiste, ki so nepretrgano živele v skupinah. Vendar pa so samice, ki so bile že med puberteto same, umrle več mesecev prej – tudi če so se kasneje pridružile skupini. Pri njih je bila ovulacija pogostejša in menopavza se je začela bolj zgodaj.

“Menim, da se ravnovesje hormonov, imunski sistem, krvni tlak, frekvenca srca in struktura mišic pred puberteto razvijajo ločeno, nato pa morajo delovati skupaj, da žival lahko živi sama, se razmnožuje in brani,” pravi Martha McClintock.

Kdor v mislih iz podganje kletke skoči v enočlansko gospodinjstvo, ga je treba posvariti – takšne miselne piruete so nedopustne. Že brez tega je o ljudeh, ki živijo sami, veliko preveč napačnih predstav. V javnosti so enočlanska gospodinjstva pogosto simbol individualizirane družbe, v kateri je vedno več osamljenih in socialno izoliranih.

V povprečju se samski sicer počutijo bolj osamljeni, toda le redki ustrezajo razširjenemu klišeju o posamezniku, ki ni v zvezi in mu zato nekaj primanjkuje. Večina si je v življenju našla posamezne ljudi, s katerimi se pogovarja, preživlja prosti čas, skoči v posteljo ali so mu v pomoč pri selitvi.

Ljudje, ki živijo sami, štejejo v svoj ožji krog prijateljev dvakrat več sorodnikov, dvainpolkrat več prijateljev in šestkrat več sosedov kot tisti, ki živijo s partnerjem in družino. Ob tem se pokaže tudi očitna razlika med spoloma – sicer je samskih več žensk kot moških, toda ženske so bolj zadovoljne s svojim življenjem in imajo širšo socialno mrežo. Med samskimi ženskami je tudi veliko dobro izobraženih.

Občutek osamljenosti je relativen

Ali se človek počuti osamljenega, je odvisno tudi od tega, ali je biti sam značilno ali redko v okolju, kjer živi. Podoba izoliranega prebivalca velemesta je bila empirično ovržena – v povprečju ima bolj raznolike stike s prijatelji, kolegi in drugimi socialnimi skupinami kot ljudje na deželi.

Za tiste, ki se resnično počutijo osamljene, je lahko upanje, da se osamljenost razblini, ko živiš v dvoje, tako varljivo kot tisto, da se notranja izolacija konča, ko greš med ljudi. Osamljeni lahko živijo v trajni zvezi, občutek pa ostane. Zato strokovnjaki pogosto razlikujejo med “prehodno” in “kronično” osamljenostjo ali osamljenostjo kot “značilnostjo”. Dejansko tudi kronično osamljeni razlog za svoje trpljenje vidijo redkeje v nezadovoljivih zvezah ali drugih zunanjih okoliščinah kot v samem sebi.

Da bi osvetlili “značilnosti” kronično osamljenih, so znanstveniki razvili nove vprašalnike, v laboratorijih postavili socialne situacije ter analizirali videoposnetke, dnevnike in intervjuje. Vzorec, ki ga dobimo iz teh podatkov, temelji predvsem na raziskavah na študentih, ker je ta ciljna skupina najpriročnejša. Rezultat raziskave je pokazal, da se osamljeni od neosamljenih ne razlikujejo niti po telesni privlačnosti, teži in velikosti niti po izobrazbi oziroma uspešnosti pri študiju. Imajo podobno veliko število socialnih stikov, toda tretjino manj prijateljev. In po načinu navezanosti sodijo predvsem med bojazljive in so tip ščipalke. Sami o sebi pogosto mislijo slabo in imajo nizko stopnjo samozavesti, so pogosteje sramežljivi, socialno bojazljivi in manj družabni, na svet pa gledajo z manj optimizma in nekaj več jeze. Bi osamljenost potemtakem lahko bila posledica sramežljive ali sovražne strukture osebnosti?

Iz študij dvojčkov lahko grobo ocenimo, da je polovica glavnih osebnostnih lastnosti, kot sta socialna združljivost ali ekstravertiranost, genetsko pogojena. Da bi preverili, ali je osamljenost neodvisna značilnost ali pogojena z drugimi dejavniki, je John Cacioppo segel po nenavadni metodi – hipnozi.

Za študijo, ki jo je na stanfordski univerzi vodil psihiater in raziskovalec vedenja David Spiegel, so 20 ljudi razdelili v dve skupini glede na razpoloženje. V prvem poizkusu so jim rekli, naj se počutijo socialno sprejeti, v drugem pa osamljeni. Morda ste ob tem pomislili na pranje možganov, toda sugestija iz podzavesti prikliče že obstoječe vzorce odzivanja, ki čez nekaj časa zopet zbledijo.

Vrednosti osamljenosti so se v naslednjih testih glede na sugestijo močno razlikovale, čeprav je šlo v obeh primerih za istega človeka. Precej pomembneje je bilo, da so “s hipnozo osamljeni” kazali bistveno manj socialnih sposobnosti, prijaznosti, optimizma in samozavesti, hkrati pa več jeze, strahu in negativnosti. “Rezultati hipnotiziranih so bili takšni kot pri resnično osamljenih,” pojasni Cacioppo. “Te značilnosti torej niso genetsko odvisne, temveč so odvisne od tega, kako se vidimo v svojem okolju.”

Vsakdo dobro pozna občutek, kako se v nas pritihotapijo negotovost, sovražnost in strah pred zavrnitvijo, predvsem po ločitvi od partnerja. V idealnem primeru imamo ob strani prijatelje, ki vse to sprejemajo, nas poslušajo in občasno pridržijo tudi zdravilno ogledalo – z vsem tem nam pomagajo, da ohranimo stabilno osebnost.

Kronično osamljeni pričakujejo, da se tudi drugi ljudje podobno negativno ocenjujejo kot oni sami sebe, kar pa sprva sploh ni tako. Ker v notranjosti že pričakujejo zavrnitev, v zunanjem svetu delujejo z več nezaupanja in imajo manj interesa po vnovičnem srečanju z novimi znanci.

Okoli sebe zgradijo tako visok zid, da jim težko pridejo blizu tudi tisti, ki imajo do njih prijateljski odnos. In te ljudi nekaj še posebno muči – nenehno se opazujejo: Kakšen sem? Ali trenutno koga dolgočasim? Zakaj XY prav sedaj nima časa zame – zagotovo sem za to kriv jaz. Psihologi govorijo o procesu “samopozornosti”, pri katerem človek nenehno primerja svojo dejansko vrednost s tisto, kakršno si želi. S tem samodejno ustvarja negativno bilanco. In če mu ne uspe zmanjšati razlike, se njegova samozavest le še zmanjša.

Ekstremno osamljeni se pogosto izogibajo osebnih pogovorov in ostanejo odmaknjeni. Toda padejo v drug ekstrem. Klasičen primer je “fenomen železnice”. Kdor neznancu na vlaku razloži vse svoje življenje, ima neizmerno potrebo po premagovanju svoje notranje razcepljenosti. Vendar nima občutka za socialni položaj in potrebe drugih.

Kronično osamljeni izgubijo pravo mero v sistemu človeških odnosov. Tako se znajdejo v začaranem krogu – okolje se od njih resnično umika, negativna podoba o samem sebi je potrjena in izgubijo upanje, da bodo to lahko kdaj spremenili. Notranja izolacija se prenese tudi na zunanjo.

Osamljenost in zdravje

Do danes velja za najbolj reprezentativno devetletna študija Američanke Lise Berkman. Dolgoletna raziskava Alameda County je pokazala, da je pri ljudeh brez partnerja, prijateljev in kake častne funkcije trikrat večje tveganje za smrt v primerjavi s tistimi, ki imajo največ socialnih stikov. V študiji sicer niso bili upoštevani drugi možni dejavniki vpliva, na primer mesečni dohodek, prevelika telesna teža, kajenje, uživanje alkohola in telesna aktivnost.

Odtlej so epidemiologi večkrat potrdili povezanost med socialnimi stiki in zdravjem. Poleg tega so analizirali tudi pomen zakonske zveze. Če primerjamo samske in poročene, je pri neporočenih ženskah tveganje za smrt za 50 odstotkov višje, pri moških pa celo za 250 odstotkov. Pojasnila za te razlike najdemo v pomenu čustvene podpore, pomoči pri praktičnih opravkih, bolj zdravem načinu življenja in v seksualnosti.

“Toda epidemiološke raziskave zajamejo le socialne dejavnike, na primer: kdor je poročen, je v vezi,” ugovarja John Cacioppo. “To še nič ne pove o kakovosti odnosa in o tem, ali se kljub zakonu ne počuti osamljenega.” Raziskovalci iz Čikaga želijo pokukati tudi za kulise oblik bivanja in zajeti njihove psihološke dimenzije. V vsakoletni raziskavi zdravja upokojencev je 3500 ljudi prejelo dodatna vprašanja z lestvice osamljenosti. “Tako lahko bolje ocenimo, v kakšnih partnerskih odnosih, družinah in soseskah se ljudje počutijo najbolj osamljeni,” pojasni vodja projekta Linda Waite.

Demografinja naj bi tako zajela vse možne vidike. Cacioppo pa se je lotil podrobnejše raziskave manjšega vzorca, 240 prebivalcev Čikaga v starosti od 50 do 64 let. Tretjina izbranih je bila belcev, tretjina španskega rodu in tretjina Afroameričanov. Projekt so jim predstavili kot raziskavo socialnih odnosov in zdravja. Osamljenosti jim niso omenili. Testiranci enkrat na leto za en dan obiščejo inštitut, kjer izpolnijo obrazce o zdravstvenem stanju, čustvovanju in socialnem življenju. Nato v laboratoriju v posebnih okoliščinah merijo njihove psihološke reakcije na stres. Naslednjih nekaj dni nosijo testiranci s seboj merilnik korakov in ob pisku naprave zabeležijo aktivnost in počutje. Zvečer izpolnijo dnevnik in ob točno določenem času morajo s posebno vatirano paličico v slini preveriti navzočnost stresnih hormonov. V paličici je vgrajen mikročip, ki natančno zabeleži vsako odpiranje pokrova. “Moramo biti natančni, kot smo le lahko. Če kdo goljufa, njegovih podatkov ne moremo uporabiti,” pojasni John Cacioppo. Kajti to, kar išče, so subtilne razlike v bioloških procesih osamljenih in njihovih družabnejših kolegov.

Nekaj razlik je John opazil že v prejšnjih raziskavah, ko je 100 študentov v Ohiu reševalo računske naloge in imelo kratke nastope. Na prvi pogled se je njihov krvni tlak enako odzval na stres, toda tisti, ki so jih pred eksperimentom zaznali kot neosamljene, so imeli povečan utrip srca, osamljeni pa večji upor ožilja.

Izmerjene vrednosti ustrezajo dvema različnima reakcijama, s katerima se organizem odzove na stres – aktivni, ki telo pripravi za boj ali beg, in pasivni, s katero telo postane zakrčeno. “Domnevam, da osamljeni ljudje hitreje notranje ‘zmrznejo’, ker življenje dojemajo bolj kot grožnjo, ne kot izziv, ter to počnejo nepretrgoma,” pravi Cacioppo.

“Pomislite samo na ljudi, ki jih je strah socialnih stikov. Zadržujejo se ob strani skupine, so kot ohromljeni in ne govorijo z nikomer. Raje se naredijo nevidne, kot da bi se izpostavili nevarnosti, da se morda osramotijo.” Do sedaj je to lahko le predvideval, previdno doda Cacioppo. In najverjetneje obstaja še cela vrsta drugih bioloških reakcij na osamljenost, ki se dogajajo tudi neodvisno druga od druge.

Medtem ko lahko notranja okamnelost dolgoročno vodi k povečanemu krvnemu tlaku, je Cacioppo našel pokazatelje, da so pri osamljenih ljudeh motene tudi funkcije, ki vzdržujejo zdravo stanje telesa. Pokazal je, da so pri takih ljudeh imunske vrednosti, ki preprečujejo vnetja, bistveno nižje kot pri neosamljenih. Poleg tega je v spalnem laboratoriju testiral še 64 študentov in ugotovil: “Osamljenost vdira tudi ponoči.” Osamljeni ljudje so potrebovali trikrat več časa, da so zaspali, kot neosamljeni. Nato so spali enako dolgo, le manj trdno.

Na osamljenost pogosto gledamo kot na usodo milijonov starejših ljudi, ovdovelih, bolehnih in vedno bolj izoliranih v “individualizirani družbi”. Toda tako stanje zelo pogosto nastopi šele v povsem zadnjem obdobju življenja. Pogosto nam poleg partnerja umrejo tudi prijatelji, moči popustijo in pojavijo se depresije. Mnogi se morajo odreči samostojnemu življenju in se preselijo v domove ostarelih. Ne vedno v okolje, ki vabi k sklenitvi novih socialnih stikov, kajti s starostjo se zmanjša tudi sposobnost približevanja drugim ljudem.

Raziskovalci osamljenosti nam načeloma vedo povedati kaj tudi o pozitivnejšem opisu stanja – veliko starejših je sicer imelo manj socialnih stikov kot mlajši, so pa svojo samoto občutili manj obremenjujoče. Starejši se niso počutili bolj osamljene od svojih otrok ali vnukov.

To so rezultati, ki jih je treba obravnavati z določeno previdnostjo. Kajti ljudje, ki živijo ekstremno izolirano, so le redko vključeni v takšne raziskave. To so ljudje, katerih usoda postane znana drugim šele, ko jo preseneti njihova osamljena smrt.

Osama starosti

Vsaka generacija verjetno razvije poseben odnos do starosti, na katerega vplivajo izkušnje določenih obdobij. Kdor je doživel obdobje velike depresije ali zadnje vojne, se danes najverjetneje manj pritožuje nad samoto, kot bodo čez 20 let trdili otroci baby-boom generacije. Možno je tudi, da se starejši ljudje ne počutijo tako osamljene, ker se primerjajo z drugimi iz svoje generacije. Z vidika mlajših se socialni stiki starejših ne zdijo prav nič prepričljivi in tolažeči. Danes je 40 odstotkov mlajših odraslih strah, da bodo v zadnji četrtini življenja osamljeni. Starejši ko so vprašani, tem manjši je njihov strah.

Gre za vprašanje zornega kota. Človekovo dobro počutje je bistveno manj odvisno od velikosti kroga znancev kot od čustvene bližine ljubljenih ljudi. Če nimamo partnerja ali otrok, to sicer povečuje tveganje, da bomo osamljeni, toda še zlasti ljudje, ki so bili vse življenje sami, so močneje čustveno navezani na ljudi, ki niso njihovi sorodniki. Družina v tradicionalnem pomenu torej ni edina pot do zadovoljivih socialnih stikov v starosti.

To so spoznanja, ki se bolj slabo ujemajo z razširjenim klišejem o osamljenih starostnikih ali osamljenih samskih ljudem. Na spremembe v sodobni družbi prepogosto gledamo kot na razliko med dobičkom in izgubo – kjer posameznik pridobi osebno svobodo, bi moral na drugi strani izgubiti zasebne stike. Kjer rasteta mobilnost in prostorska oddaljenost, bi morala biti stabilnost stalnih zvez manjša.

Vse od sredine 90. letih sociologi opazujejo, da potreba po “skupnosti” nepretrgoma raste. Svoboda, neodvisnost in razvoj lastnih sposobnosti so ljudem – po podatkih ankete, v kateri so upoštevali socialne in družinske vrednote – bistveno manj pomembni kot nekdaj. Vse več mladih prav beži v tradicionalne vrednote, da bi se individualni izolaciji in pojenjajočemu ekonomskemu načrtovanju zoperstavili s svojo osebno trdnjavo.

Iz arhiva Gea

Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži