Aljoša Bagola: 'Pospravi srečomer in življenje zaživi kot pustolovščino'

Po vseh pustolovščinah, ki jih ta izjemni kreativni direktor in še veliko več doživlja s svojo knjižno uspešnico o izgorelosti, sva govorila o sreči.

Ki z izgorelostjo izgori … In pustolovščini, kakor pravi, da bi bilo treba gledati na življenje in ga tako tudi živeti.

Življenje kot pustolovščina?

Seveda, če življenja ne živimo kot pustolovščine, postane pusto. Takšno je tudi, če zasledujemo zgolj nenehno srečo, ki nam jo zapovedujejo algoritmi družbenih omrežij, in se zato objavljamo srečni in nasmejani, nismo pa resnično srečni.

Ta optični optimizem, kot mu pravim v svoji knjigi, v naših možganih zagotavlja izločanje dopamina, ki je sicer eden od hormonov sreče, hkrati pa tudi osrednji hormon za razvoj vseh vrst odvisnosti. Tako torej postajamo zgolj odvisni od stalnih lastnih upodobitev sreče, ne pa tudi srečni.

Pomembno je, da se razumemo, saj lahko le tako ravnamo bolje. In ko razumemo, da sta sreča in uspeh zgolj posledica prizadevanja za udejanjanje našega talenta, naše osredotočenosti na cilje in ne nazadnje tudi trdega dela, se ju razbremenimo, a ju hkrati cenimo in spoštujemo na zdrav način. Tudi ljubezen je zgolj nagrada za vlaganje v odnos in pride kot posledica zaupanja in razumevanja.

Kje si na lestvici sreče?

Vrednotenje sreče vidim kot še eno obsesijo sodobnega sveta, ki okoli sebe nenehno potrebuje merilne inštrumente. Zato delamo lestvice, na vsa področja življenja hitimo potiskati zmagovalne stopničke in si prizadevamo le za stopanje na najvišjo.

A je pri tem rezultat, ki ga dosežemo danes, jutri že zanemarljiv, saj zaradi vseh teh lestvic živimo v vse bolj skrajni tekmovalnosti in individualizmu. Zato so pa posledično naši odnosi oropani sodelovanja in zaupanja. In če svetu in življenju ne moremo zaupati, z njima pač zgolj brezkompromisno tekmujemo. Lestvice tako niso vice, ampak nemalokrat pravi pekel za našo srečo.

Kaj pa cilji?

Strinjam se, da je zdrava ciljna usmerjenost v življenju dobra. Če si zastavimo razumne in ravno prav težko dosegljive cilje, je to zelo koristno. Vendar moramo k temu obvezno prišteti delno prilagodljivost svojih ciljev, saj je življenje nepredvidljivo, in če si vizijo prihodnosti nepremakljivo trdno zacementiramo, bo vsakršno odstopanje od tega ogrozilo naše zadovoljstvo in srečo.

Ker so naši življenjski slogi dandanes opredeljeni z ogromno vlogami, se moramo paziti tudi blestenja v vsaki od teh in svoje prizadevanje za popolnost kdaj zamenjati za 'dovolj dobro'.

Je sodobno življenje torej tekma s samimi seboj?

Stalno blestenje in prizadevanje za učinkovitost v vsaki naši vlogi nas oropa energije. Poplava merilnih inštrumentov in aplikacij, ki kažejo, koliko globokega spanca smo imeli to noč, koliko zamahov smo naredili na plavanju, kakšen je bil naš srčni utrip pri fitnesu, je na prvi pogled dokaz naše usmerjenosti k ciljem, a v resnici smo zgolj obsedeni z nepravimi cilji, z vsakdanjim doseganjem katerih se potem bahamo na svojih časovnicah.

Tudi ko se zaradi posledic nenehnega tekmovanja in zasledovanja napačnih ciljev zrušimo, spet hitimo tekmovati s samimi seboj, kako hitro se bomo postavili nazaj na noge in kako učinkovito bomo okrevali.

Številke nam lahko seveda potrdijo, da smo naredili neko vredno stvar, omogočajo nam vtis, da smo odobravani, upoštevani, saj smo kot bitja ustvarjeni za to, da pripadamo. A za slednje je boljše sodelovanje, ne pa stalno tekmovanje.

Paziti moramo, da ob tem, ker z vsem navideznim odobravanjem z všečki, komentarji in 'palci navzgor' želimo pripadati, ne propadamo.

Torej lažemo samim sebi?

Ljudje smo zelo kompleksna bitja s širokim čustvenim razponom, a si zaradi nevarnih pritiskov sodobne družbe prizadevamo biti nenehno srečni. A s tem, da vsa preostala čustva v svojem čustvenem instrumentariju odganjamo in si jih na račun hlepenja po sreči ne dovolimo občutiti, se delamo nesrečne.

Onesrečuje nas, če se zbudimo žalostni in potrti, strah nas je tesnobe, sram nas je zavisti in ljubosumja, a če si tega ne dovolimo sprejeti in izživeti, to nevarno potlačimo, kar se nam maščuje v obliki projekcij na druge. Zaradi teh potlačitev vsa ta slaba čustva nato vidimo le v drugih – joj, kako je ona zavistna, joj, kako je on ljubosumen, joj, kako je njih vsega strah itd.

V izogib doživljanju nekaterih čustev se zgodijo še drugi pobegi – ljudje preživijo ure in ure na Netflixu, na družbenih omrežjih, po cele dneve pred televizijo in na telefonu. Ta nezmožnost soočenja s samimi seboj v tišini in miru se jim preprosto zdi grozljiva. Zato se moramo opogumiti in opremiti s potrpežljivostjo, ki nam omogoča, da pokukamo vase in se sprejmemo v vsej svoji celovitosti.

Nič sramotnega ni v tem, da nismo nenehno srečni, saj narava stanja nenehne sreče ni predvidela. Dovolimo si biti to, kar smo – navadni ljudje in hkrati edinstveni posamezniki.

Ali lahko izkoristimo ta nasprotja?

Simbol jin-jang znamo narisati vsi in mogoče tudi vemo, da predstavlja nasprotja, ki se povezujejo v celoto. Vendar pa tega ne znamo živeti. V nas kot v bitjih obstaja notranja napetost, ki je posledica notranjih nasprotij. Nasprotja so neločljivi del narave.

Mi se pa oklepamo samo prijetnega in se otepamo vsega slabega. V resnici pa moramo izkoristiti energijo, ki prihaja iz teh nasprotij. Iz te energije se rodi ustvarjalnost, ena najmočnejših in najbolj izpolnjujočih energij v našem življenju. Dovolimo si jo, ne bojmo se nasprotij.

So strahovi nekaj običajnega?

Ustvarjanje vedno pride tudi s strahovi, saj v ustvarjanje damo velik del sebe in nas po pravilu sili iz področja udobja v področje neznanega. Zato so strahovi pač sestavni del ustvarjalnega življenja. Samo ustvarjanje je, ko si v njegovem toku in so tvoji možgani osredotočeni, čista blaženost. Takrat se počutiš poklicanega in uživaš v vsakem trenutku. Ustvarjalni kaos pa je vse okoli tega – je prizadevanje, da tvoja ideja, do katere si v tej blaženosti prišel, preživi in se udejanji.

Da jo realiziraš tako, kot si si jo zamisli. Kaos je to, da zagotoviš, da preživi vsakršno kritiko in ostre čekane nasprotnikov in dvomljivcev. To je kreativni kaos. Samo ustvarjanje je čisti užitek. Na tej poti pa tudi spoznaš zaveznike, soustvarjalce, ljudi, s katerimi deliš vrednote in vizijo. Kot tudi spoznaš toksične ljudi, ki so namenoma rušilni, ki te nalašč izčrpavajo in bodo zavestno ali nezavedno naredili vse, da te izropajo tvoje energije in te onemogočijo.

In če tega ne prepoznaš pravočasno ali si tega predolgo ne priznaš, se začne zažigalna vrvica, ki vodi do izgorelosti, silovito krajšati. Nemalokrat smo ta ključni strupeni nasprotnik sami sebi in se nezavedno sabotiramo in onemogočamo.

Kako prepoznati toksične odnose – do drugih in do sebe?

Za to je treba imeti vklopljen svoj radar za imeti se rad. Ko si dovoliš imeti se rad in se ukvarjaš s tem, da se počasi in vztrajno znebiš nenehne kritike in samoobsojanja, se začne svet primerno odzivati in spreminjati na bolje. Če se nenehno obsojaš sam, tako namreč močno privlačiš tudi zunanje kritike.

Ko pa prideš v stik s svojimi vrednotami, te spravijo v red tudi odnose – slabi se začnejo razkrajati, neprimerni ljudje se preprosto odluščijo iz tvojega življenja, obdržijo in pojavijo se pravi. 'Sikanje' samemu sebi počasi izgine in s tem tudi toksičnost do sebe.

V knjigi veliko govoriš o postavljanju meja ...

Meje so orodje, ki nam lahko pomaga pri doseganju zadovoljstva. Pri tem je magični izrek sila preprost. Izreče se z 'ne'. Če ga dovoljkrat in zdravo odmerimo, potem besedi 'nesreča' odvzame prvi dve črki in jo spremeni v srečo. To pa ni tako lahka naloga!

Pomembno je, da si vzamemo dovolj časa in se opremimo z dovolj poguma in potrpežljivosti, da ponovno ali celo prvič v življenju zaslišimo svoj notranji glas. Ta glas je že od otroštva pod pritiski vsiljenih pričakovanj – pričakovanj staršev, izobraževalnih institucij, okolja, politike, družbe ...

Po tej inventuri vsa pričakovanja, ki nam niso le ponujena, temveč vsiljena in zahtevana, nato kmalu prepoznamo kot vzorce, ki nam odrejajo življenje. Zato ga živimo neizpolnjeno. Pravzaprav zaradi notranje praznine, ki jo čutimo in zapolnjujemo z nakupovanjem in z nenehnimi dražljaji, živimo zapolnjeno, namesto izpolnjenega življenja.

Če meje postavljamo zdravo in ne govorimo kar vsevprek, nas to spremeni v svojega zaveznika. Naš um, telo in duša si zaupajo in s sprejemanjem svojih odločitev in prevzemanjem odgovornosti zase postanemo resnično odrasli. Na začetku je težko, ker naši stari vzorci naredijo vse, da nas imajo lahko še naprej v pesti.

Zato začnimo z majhnimi koraki. Rečemo lahko recimo: "To lahko naredim v tem časovnem roku, to mi je sprejemljivo na ta način …" Ko začnemo svoje meje jasno postavljati in jasno sporočati, to izboljša tudi naše odnose. Hitro vidimo, ali meje spoštujeta obe strani. Če jih ena ne, gremo pač dalje.

Vrednote nam torej pomagajo vzpostaviti red. Kako še prepoznamo, da moramo s čim opraviti?

Kot pravi terapevtka Urška Batellino, če nenehno pospravljamo po stanovanju, se je dobro vprašati, kaj pospravljamo v sebi. Dobro se je zavedati, da moramo s čim težavnim v življenju obračunati vsi in da se načini tega soočanja, ali še pogosteje pobega, odražajo različno.

Zato ni čudno, da se moški zatekajo k popravilu strojev, ker si ne upajo in ne dovolijo pobrskati po svojem notranjem ustroju. Ženske pa hitijo čistiti, ker je to lažje kot počistiti notranji nered.

Kako torej pravočasno pogasiti ogenj, da ne bomo pometali pepela?

Ja, Pepelka ima precej značilnosti ždenja v vlogi žrtve. (smeh) Pri izgorelosti ti telo da veto na sodelovanje s tvojim diktatorskim egom, tako kot v končni fazi

Pepelka ob pomoči princa pobegne diktatorski mačehi in njenima hčerkama. Izgorelost pa ni pravljična – bolečine in strahovi so pri tem siloviti in edini odgovor je zavzetost za razkrinkanje avtomatizmov, vzorcev in opuščanje ravnanj, ki so nas do tega privedli.

To nikakor ni otroško lahka naloga, zanimivo pa je, da moramo iti nazaj v otroštvo in ugotoviti, zakaj v odraslosti odnose še vedno doživljamo kot otroci.

A vendarle se nam zdi, da smo s polnoletnostjo avtomatično odrasli.

Na žalost to ni res. Tudi v odraslosti smo namreč velikokrat kot otroci, ki so nepričakovano dobili pohvalo staršev in se počutijo navdušeni in nagrajeni, in prav za tem občutkom v odraslem življenju nezavedno tekamo, le da namesto po starševskem hlepimo po odobravanju nadrejenih ali po odobravanju na družbenih omrežjih in v partnerskih odnosih.

V stanju otroka smo v odraslosti tudi, ko nam kdo brezkompromisno naloži obilo obveznosti ali nas brez možnosti ugovora zadolži za marsikaj, kar nam ni všeč, a le pohlevno in ubogljivo izvršimo vse ukaze, kot smo to storili vsakič, ko so v otroštvu to zahtevali naši starši. Življenje torej v resnici vzamemo v svoje roke šele, ko začnemo sprejemati svoje odločitve in se ločimo od sebi škodljivega in nekoristnega za osebni razvoj in napredek.

V nezavednem položaju otroka smo torej zelo ranljivi. Smo žrtev.

Slovenci smo zelo nagnjeni k vlogi žrtve. S svojo pregovorno debelo kožo, potrpežljivostjo in ubogljivostjo se slikamo kot krepostni, kar nas velikokrat pripelje do nezdravega bivanja v razmerah, ki slabo vplivajo na naše telesno in duševno zdravje.

Naša zgodovinska ujetost v idejo pridnosti, marljivosti in ubogljivosti je preživeta in nevarna za naše zdravje. A vloga žrtve je agresivna tako do sebe kot do okolja. Vzor cankarjanske matere je tipični dokaz škodljive požrtvovalnosti – glej, kaj vse naredim zate, ti pa meni takole …

Isti smo v službah – tiho sprejmemo vsako navodilo, vsako pričakovanje, zraven pa v svojih glavah vrtinčimo rušilni monolog: "Glej, kaj vse naredim, pa me ne spoštujejo, ne cenijo." Če želimo, da drugi spremenijo odnos do nas, moramo najprej sami stopiti iz vloge žrtve in postaviti meje ter začeti preudarno uporabljati zdaj že znani magični izrek 'ne'.

A kako ugotoviti, da se nam to dogaja?

Postati moramo svoj satelit, svoja luna in od daleč posvetiti na svojo situacijo. Le tako lahko pošteno do sebe prepoznamo, kaj se nam zares dogaja. Šele v kombinaciji tesnega stika s svojo notranjostjo in hkrati z dovolj čustvene oddaljenosti od boleče življenjske situacije lahko ugotovimo svoje težave in prepoznamo svojo ujetost.

Tesnoba in anksioznost sta zgolj naši biotehnologiji, tako rekoč zaveznika, ki sporočata, da naš odnos s samimi sabo in s svetom za zdaj šepa. Zato se proti njima ne smemo bojevati neposredno, ampak s spreminjanjem vzrokov za njun nastanek. Zato, kot pravi znan izrek, ne ubijmo sla. Ta prinaša zgolj pomembno sporočilo.

Pripravila: Petra Arula,

Fotografije: Urša Premik, Shutterstock, Promocijsko Gradivo

Novo na Metroplay: Razlike med Slovenijo in ZDA ter kako do sanjske službe? | Elvi Rwankuba