"Stikov ne bi rada prekinila, mi je pa vse zelo naporno in neprijetno."
"Imam svojo družino, stara sem 50 let. Moja mama živi sama. Je sadistična oseba. Mislim, da ima narcistično motnjo. Rada me izsiljuje, nadzira, kritizira in uživa, da me lahko provocira, zbada. Tudi njeni telefonski klici so pogosti in želi izvedeti, kar se je sploh ne tiče. Tudi mojega moža kliče.
Že večkrat sem ji skušala povedati, da me njeno obnašanje prizadene, vendar se mi zdi, da ni nič boljše ali pa to še bolj izkorišča. Prav tako ne zaleže, če se ujezim. Poskusila sem tudi ignorirati, a brez uspeha. Ona nadaljuje tako.
Kdaj pride ona k meni na obisk, kdaj gremo mi k njej. Stikov ne bi rada prekinila, mi je pa vse zelo naporno in neprijetno.
Torej stikov ne bom prekinila, že tako so redki, ampak [ali, op. a.] mi lahko svetujete, kakšen odziv je najboljši v takih primerih, v primerih njenega čustvenega izsiljevanja, kritiziranja, nadziranja, provociranja? Kako se odzvati, da se bom počutila sproščeno in mirno? /.../
Je pa moja mama zelo trd oreh, res. Če ji na primer omenim, koliko sem stara, reče samo: 'Pa kaj potem?' Zelo je zaverovana sama vase.
Zaničevalen odnos ima do mene. Nikoli me ni sprejemala. Nikoli nisem naredila nič dovolj dobro, eno samo kritiziranje in neodobravanje. Zviška gleda name.
Pa še to, da dodam. Ko sem bila otrok, je zame skrbel v glavnem oče. Ona je bila čustveno in tudi fizično odsotna. Zdaj pa kliče v glavnem mojega moža, ker se midve ne razumeva," je na slovenskem forumu zapisala jezna ženska.
"Z možem bova posvojila dvojčka, družina biološke mame pa želi, da ..." (resnična zgodba)
Tako ji je svetovala ena članica:
"Prevzgojo začni po telefonu ali ko si pri njej, da se lahko umakneš. Ko te sprašuje, kar se je ne tiče, vrni vprašanje z mirom in samozavestjo v sebi: Zakaj te pa to zanima? Zakaj pa misliš, da ti moram to povedati? To me pa sprašuješ, kot bi bila majhna punčka, a si pozabila, da sem že 50+.
Če nadaljuje z neugodnim obnašanjem, z mirom, ljubeznijo do nje in samozavestjo v sebi, reci: zdaj pa nisi najboljše razpoložena, se bom raje umsknila, te imam rada, ampak zdaj grem, te pokličem jutri popoldan.
Pri tem vztrajaj, za vsako zoprno obnašanje ji na ljubeč način odtegneš stik. Če naredi kaj v redu, jo izrecno pohvali samo za to, kar je naredila v redu. Naj se čuti sprejeta, ko dela dobro.
Če ne bo sprememb znotraj 1 meseca, potem išči druge načine. Vsak človek je individuum, ki reagira na drugačne prijeme. Nikakor se z njo ne prehovarjaj. Naj sama ugotovi, kako se mora obnašati, da bo sprejeta."
Kako bi ji pa svetovala ti?
Si morda že imela kakšno podobno izkušnjo ali poznaš koga, ki se je uspešno zoperstavil v takšni situaciji?
"Spolnost se mi gnusi, in TO je razlog - še komu?" (Brutalno iskren zapis Slovenke)
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
){kind=link}