'Človeka od živali ločuje to, da je morilec!'

V morda najpomembnejšem izmed pionirskih teoretičnih del Ericha Fromma je prav Anatomija človekove uničevalnosti iz leta 1973 najbolj briljantna študija o človekovi agresivnosti, s katero Fromm preseže boj med instinktivizmom Konrada Lorenza in behaviorizma B. F. Skinerja ter povsem revidira Freudovo teorijo o gonih.

Erich Fromm je jasen že v uvodu:

• "Pri človeku moramo ločiti dve popolnoma različni vrsti agresivnosti. Prva, ki je skupna vsem živalskih vrstam, je filogenetsko programiran vzgib za napad (ali beg) v primeru ogroženosi vitalnih interesov. Ta obrambna, 'benigna' agresivnost rabi preživetju posameznika in vrste, je biološko prilagodljiva in preneha, ko se grožnja umakne. Drugi tip, 'maligna' agresivnost, se pravi krutost in destruktivnost, je značilna za človeško vrsto in je pri veliki večini sesalcev ne poznamo. Ta ni filogenetsko programirana niti ni biološko prilagodljiva, nobenega namena nima, ponuja pa užitek. Večino preteklih razprav o tej temi je onesposobila nezmožnost razlikovanja med tema dvema tipoma agresivnosti, od katerih ima vsak svoje vzroke in svoje značilnosti."

Sadisti, psihopati in sociopati pod drobnogledom!

V knjigi Anatomija človekove uničevalnosti, ki je pred dnevi izšla pri Mladinski knjigi, Fromm svojo študijo podkrepi s številnimi fascinantnimi primeri patologije in psihobiografije zgodovinskih osebnosti, kot so Stalin, Himmler in Hitler. In ker bi knjigo s 600 stranmi podrobnih študij, razmišljanj in ilustrativnih prilik o eni najbolj senčnih plati človekove narave - ki jo ob priliki gre vzeti v roke, če naj bi zares želeli razumeti tako sebe kot druge - le težko predstavili tako, kot bi si ta zares zaslužila, v nadaljevanju povzemamo vsaj nekaj izbranih odlomkov iz Frommovih analiz sadistov, psiho-sociopatov in nekrofilov, za katere bi, če bi za časa svojega življenja ne bili pomembni državniki in slavne osebnosti, že takrat rekli, da gre za norce in kriminalce.

Eden takšnih je bil zagotovo Josif Stalin:

• 'Stalin je bil prvi, ki je po začetku revoucije naročil mučenje političnih zapornikov, čeprav so ruski revolucionarji vse do njegovega ukaza ta ukrep zavračali. Metode mučenja, ki jih je pod Stalinom uporabljal NKVD, so po prefinjenosti in krutosti presegale vse, česar se je kdaj domislila caristična policija. Včasih je osebno dajal ukaze o tem, katere vrste mučenja naj uporabijo za posameznega zapornika. Večinoma je izvajal duševni sadizem, ki bi ga rad bolje ilustriral. Stalin je še posebno užival, kadar so ljudem zagotovili, da so varni, potem so jih čez dva dni aretirali. Seveda je bila aretacija za žrtev toliko hujša, ker se je počutil varno. Poleg tega je Stalinu najbrž prijal sadistični užitek tega, da je vedel, kaj človek resnično čaka, hkrati pa mu je še zagotavljal svojo naklonjenost. Ali obstaja še večja nadrejenost in nadzor nad drugim človekom? /.../ Zlasti prefinjena oblika sadizma je bila Stalinova navada, da je aretiral žene - in včasih otroke - nekaterih najvišjih partijskih funkcionarjev ter jih prdrževal v delovnih taboriščih, medtem pa so morali njihovi možje nadaljevati delo in se klanjati Stalinu, ne da bi si sploh upali prositi za njihovo izpustitev.'

V zapisanem ni težko prepoznati znakov tako fizičnega kot psihičnega sadizma. Še podrobnejšo analizo pa sta si v zajetni Frommovi študiji 'zaslužila' Heinrich Himmler in Adolf Hitler. Nikakor ne brez razloga.

Heinrich Himmler

Izprijen sadistični značaj

• 'Bil je nezvest in kronični lažnivec - ne le do drugih , ampak v enaki meri tudi do sebe. Prav vsaka od vrlin, o kateri jenenehoma pridigal, je zanimiva zato, ker je pri njem nenajdemo. Izmislil si je moto SS, 'Zvestoba je naša čast', in izdal Hitlerja. Učil je moč, trdnost in pogum, sam pa je bil šibak, medel in strahopeten. Edina resnična stvar, ki jo je kadarkoli izjavil o sebi, je bil verjetno stavek, ki ga je pisal očetu med vojaškim urjenjem: 'Nič se ne boj zame, ker sem zvit kot lisica.''

Frommova analiza Himmlerjeve osebnosti je pokazala, da so bili vsi pogoji za njegov sadistični razvoj izpolnjeni že v njegovem zgodnjem razvoju, zanimiv pa je tudi njegov odgovor na vprašanje, kaj pa bi se zgodilo s Himmlerjem, če se ne bi rodil v času nacistične vlade?

• 'Ker je bil povprečno inteligenten in zelo urejen, bi si verjetno našel službo v birokratskem sistemu, denimo kot učitelj, poštni uradnik ali uslužbenec velikega gospodarskega podjetja. Ker je vedno neusmiljeno iskal prednost zase, bi verjetno s pomočjo pametnega laskanja nadrejenim in spletkarjenja proti sodelavcem prilezel kar visoko, a najverjetneje ne na navišje mesto, saj je bil povsem brez konstruktivne domišljije in preudarnosti. Med sodelavci bi bil bi bil zelo nepriljubljen, morda bi postal protežiranec močnega nadrejenega. Bil bi dober posrednik za podjetje Ford v protisindikalnih časih Henryja Forda, v moderni korporaciji pa bi bil težko dober kadrovski vodja, ker bi bil zaradi svoje hladnosti preveč nepriljubljen. Na pogrebu bi ga šef in duhovnik poveličevala kot prijaznega očeta in moža, odgovornega državljana, čigar nesebična dejanja kot cerkvenega ključarja nam bodo za vekomaj ostala zgled in navdih.'

Med nami živi na tisoče himmlerjev, je še prepričan Fromm. Vsi ti bi se tudi danes in ta trenutek, če bi bile okoliščine zrele, znali hipoma preleviti v agente groze, mučenja in ubijanja. Večina ljudi tudi zmotoma misli, da je potencialnega himmlerja moč prepoznati že na daleč, a Frommova študija več kot jasno kaže, da je potencialni himmler videti kot vsak drug (razen tistim, ki so imeli to smolo, da so njegov pravi značaj že spoznali).

Adolf Hitler

Maligna agresivnost in nekrofilija

• 'Hitlerjev objekt uničenja so bili mesta in ljudje. Veliki graditelj, navdušeni načrtovalec novega Dunaja, Linza, Munchna in Berlina je bil isti človek, ki je hotel uničiti Pariz, zravnati z zemljo Leningrad in nazadnje porušiti celotno Nemčijo. Ti nameni so bili temeljito dokazani. Speer poroča, da mu je na vrhuncu svojega uspeha, po obisku malo pred tem osvojenega pariza, Hitler pripomnil: 'Mar ni bil Pariz lep? ... v preteklosti sem večkrat razmišljal, ali ne bomo primorani uničiti Pariza. Ampak ko bomo opravili v Berlinu, bo Pariz le še senca. Zakaj bi ga potem uničili?' Na koncu je Hitler seveda ukazal, naj se Pariz uniči - a nemški poveljnik v Parizu tega ukaza ni izvršil.'

Je povedano že dokaz, kako zelo se je Hitler razlikoval od kateregakoli drugega državnika ali generala, ki začne vojno in daje ukaze, zaradi katerih umre na milijone ljudi? Seveda ne. Zato pa o njegovi posebnosti pričajo naslednja dejstva:

• 'Posebnost v Hitlerjevem primeru je nesorazmernost med uničevanjem, ki ga je ukazal, in realističnimi razlogi za to. Njegovih dejanj, od poboja milijonov judov, Rusov in Poljakov do končnega ukaza za uničenje vseh Nemcev, ne moremo razložiti kot strateško motiviranih, temveč kot posledico strasti globoko nekrofilskega človeka. To dejstvo včasih zasenči poudarjanje Hitlerjevega uničenj ajudov, ta poudarek pa spregleda dejstvo, da so judi bili le del mnogih žrtev, ki jih je Hitler hotel uničiti. Brez dvoma se ne motimo, če rečemo, da je Hitler sovražil jude, enako pravilno pa bi bilo reči, da je sovražil Nemce. Hitler je sovražil človeštvo, sovražil je življenje samo.'

Med nami je tisoče hitlerjev in himmlerjev!

Zakaj je Fromm v svojo študijo o človekovi uničevalnosti sploh vključil obsežen Hitlerjev, pa tudi Himmlerjev material?

Poleg očitnega teoretskega cilja pojasnitve koncepta sadizma in nekrofilije s pomočjo klinične ilustracije je imel še en cilj: pokazati na glavno zmoto, zaradi katere ljudje ne zmorejo prepoznati potencialnih hitlerjev, dokler ti ne pokažejo svojega pravega obraza.

Ta nezmožnost se skriva v prepričanju, da mora biti globoko destruktiven in zloben človek prav gotovo hudič - in biti takšen tudi na pogled; da ne sme imeti nobene pozitivne lastnosti; da mora tako jasno nositi kajnovo znamenja, da lahko vsi že od daleč opazijo njegovo destruktivnost. Takšni hudiči obstajajo, a so redki. Veliko verjetneje je, da bo močno destruktivna oseba nosila masko ljubeznivosti, vljudnosti, ljubezni do družine, otrok, živali, govorila bo o svojih idealih in dobrih namenih. A ne le to. Komaj bi našli človeka, ki v sebi nima niti kančka dobrote ali nobenega dobrega namena. Če bi obstajal, bi bil prav gotovo na samem robu blaznosti, z izjemo genetsko 'moralnih idiotov', ki jim je to seveda prirojeno.

Naivna domneva, da je zlobneže lahko prepoznati, pomeni veliko nevarnost: zlobnežev ne prepoznamo, dokler ne začnejo uničevati.

Kot pomembnega predstavnika humanistične filozofije v 20. stoletju, Ericha Fromma tema človekove agresivnosti ni zanimala le kot znanstvenika in raziskovalca, ampak tudi kot človeka. Rojen v pravoverno judovsko družino mu niso bile prihranjene izkušnje z nacionalizmom in antisemitizmom, narašajoči pritisk nacistične ideologije in odkritega preganjanja pa ga je leta 1934 pregnalo iz domačega Frankfurta, kjer je imel odprto svojo psihoanalitično ordinacijo, v Ženevo, kasneje pa čez lužo - naprej v New York, kjer je učil na univerzi Columbia in delal pri različnih ameriških inštitutih za psihoanalizo. V Švico se je vrnil šele po upokojitvi, da bi marca leta 1980 le nekaj dni pred svojim osemdesetim rojstnim dnevom umrl doma.

Foto: profimedia, emka.si

Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži