To je razlog, zakaj se je treba naučiti povedati tisto, kar ti leži na duši

"Včasih je težko kaj povedati, brez da bi nam bilo treba zraven kričati, ampak enkrat sem to naredila in rezultati so bili neverjetni," pravi Mitzi Bockmann, avtorica 5 točk v nadaljevanju, ki morda lahko tudi tebi pomagajo pri razumevanju, zakaj se je treba naučiti povedati tisto, kar ti leži na duši.

1. Naučila sem se, kaj je tisto, kar me resnično vznemirja.

"Ko sem izvedela, da moja otroka ne bosta doma takrat, ko sta rekla, da bosta, se mi je zmešalo." Najprej je krivila bivšega moža, ki ju je peljal na izlet, nato pa je pomislila na to, kako jo otroka jemljeta za samoumevno in kako jima daje ogromno, v zameno pa ne dobi skoraj nič. "Nista spoštovala, kako me je vse skupaj razburilo. Če bi, bi se drugače obnašala.

To je bilo tisto, kar mi je govoril moj jezen um. In potem, ker nisem nikogar mogla dobiti na telefon, da bi se nanj 'zdrla', sem se bila prisiljena umiriti.

In ko sem se umirila, mi je vse postalo bolj jasno. Ja, motilo me je pomanjkljivo načrtovanje, ampak to ni nič novega in nič, kar bi lahko spremenila. To, zaradi česar sem v resnici bila vznemirjena, je bilo dejstvo, da ne bom mogla preživeti svojega dneva s hčerko."

Prav tako je ugotovila, da ima občutek, kot da jo otroka dejansko jemljeta za samoumevno. Počutila se je, kot da jima je vedno na voljo, ona dva pa sta bila njej je redko kdaj.

"Oboje me je razžalostilo. To je se manifestiralo kot jeza, v resnici pa sem bila žalostna."

2. Naučila sem se, česa si resnično želim.

Nato sem se vprašala, kaj bi si želela, če bi bil ves svet moj?

"Vem, da bi rada spremenila svojega bivšega moža in svoja otroka, da bi bili boljši načrtovalci, ampak iz izkušenj vem, da to ni mogoče. In prav tako vem, da lahko spremenim le svoje reakcije na njihovo obnašanje, saj njih ne morem.

Kaj sem torej želela, kar lahko dejansko imam?

Vem, da si želim več časa preživeti z otrokoma in da me nimata za samoumevno. Želim si, da se vsaj malo bolj potrudita z odgovori na moja sporočila, da mi pokažeta malo več spoštovanja. In da preživita čas z menoj, ko je to mogoče.

Ne prosim preveč, kajne?"

3. Naučila sem se, kako deliti to, kar si želim, na nekritičen način.

Ko je ugotovila, kaj želi, je morala še ugotoviti, kako to povedati otrokoma, brez da bi se ji upirala. Vedela je, da to ne delata nalašč, vendar je želela, da vesta, kako to vpliva nanjo.

"Da bi to naredila, sem se z njima pogovorila o tem, kako se počutim.

Povedala sem jima, da imam občutek, kot da podpiram njun čas, ki ga preživita z očetom (in s tem sta se strinjala) ter da sem žalostna, ko jim ne gre vse po načrtu in ko njun čas z očetom posega v moj omejen čas, ki ga lahko preživim z njima.

Povedala sem jima, da vem, da ne morem tekmovati z zabaviščnim parkom, kot je hiša njunega očeta, a da si le želim, da se malo bolj potrudita zame. Jasno sem jima dala vedeti, da tukaj govorim le o preprosti stvari, kot je odgovor na sporočilo. In mogoče o tem, da bi lahko z mano preživela kaj časa, ko je to možno. In to je bilo to."

4. Naučila sem se, kako poskrbeti, da je sporočilo "prispelo".

Po tem, ko je z otrokoma delila svoje občutke, ju je spodbudila, da se odzoveta na karkoli, kar je rekla. Oba sta razumela, o čem govori in da se še vedno trudita navaditi na nov svet, v katerem sta pristala zaradi ločitve staršev. Rekla sta, da se bosta bolj potrudila.

"Seveda sta imela izgovore, kot jih imajo vsi otroci, in sem jima tudi pustila, da sta jih povedala, vendar sem jima prav tako dala vedeti, da izgovori situacije niso izboljšali. In to sta razumela."

Po kosilu se jima je zahvalila, ker sta jo poslušala in sin ji je rekel: "ne samo, da sva te poslušala, ampak sva te tudi slišala."

5. Naučila sem se, da je to, da poveš, kar ti leži na duši, neverjetno dober občutek.

"Situacijo sem pustila za seboj z občutkom, da imam cel svet pod seboj. Namesto, da bi se 'zdrla' na bivšega moža in otroke, ker so slabo načrtovali, sem bila zmožna iz tega potegniti nekaj pozitivnega. Situacija zame ni bila nova in dolgo časa sem se grizla v jezik. Zdaj sem to končno nehala delati.

In ker sem nehala, obstaja možnost, da se bo to, kar mi je dolgo časa povzročalo bolečino, razrešilo."

Mnogo nas ima težave pri tem, da povemo, kar nam leži na duši in kako mislimo. Večinoma zato, ker točno ne vemo, kaj je tisto, kar si želimo in brez znanja je težko za to prositi.

Zato sledi zgornjim korakom, ugotovi, kaj si želiš in za to prosi na nekritičen način – a tako, da poveš, kaj misliš. Morda boš presenečena na tem, koliko so ti ljudje pripravljeni dati, če vedo, za kaj se gre.

Preberi še: Dragoceni nasveti izjemnih Slovenk, modrih žensk ali pa Življenje so majhne stvari, ki prinesejo velike čudeže.

Priporočamo tudi: Globoko spoznanje: 5 največjih obžalovanj ob koncu življenja.