Partnersko nasilje: Nikoli si nisem mislila, da bom morala od hiše!

Del svoje trnove poti nam je zaupala ena izmed varovank kriznega centra, kamor se je s svojim najmlajšim sinom zatekla pred nasiljem od svojega najstarejšega sina.

Partnersko nasilje: Nikoli si nisem mislila, da bom morala od hiše! (foto: shutterstock) shutterstock
23. 1. 2013

Zaradi anonimnosti v zgodbi ne navajamo imen in krajevnih značilnosti.

"Štiri ali še celo več let me je sin psihično maltretiral, nadlegoval po telefonu, izsiljeval, zasmehoval. Dobra sem bila edino, ko sem imela denar. Razlog je bila dediščina, ko smo si po smrti moža delili hišo. Sin je rekel, da nikoli nisem nič vložila vanjo, da imam vanjo samo vhod, name pa ni nič pisanega. Res nisem hodila v službo, bila sem gospodinja.

Naenkrat nisem imela veselja do hrane in dela. Shujšala sem za trinajst kilogramov. Če bi zbolela, ne bi mogla od otrok ničesar pričakovati. Pomagal mi je edino moj drugi partner, ki pa so ga otroci poniževali, če je kaj narobe naredil, so takoj poklicali policijo, da bi naju ločili. Otroci so potegnili skupaj in udarili po meni. Zame niso našli lepih besed, da bi mi voščili za god in rekli, da me imajo radi.

Poniževanje je zajemalo psovanje, imeli so me v živalski podobi. Velikokrat sem premišljevala, da ne bom zmogla. Skozi sem vse držala v sebi. Sin je postajal vedno bolj nasilen z besedami, enkrat prej me je že brcnil v trebuh, in odločila sem se, da grem. Potem pa sem se nekega dne odločila, vzela potovalko, najmlajšega sina in kužka. Najprej nisem vedela kam. Pod streho naju je vzela neka gospa, ki sem jo srečala naključno, za dva dni, potem so me napotili v varno hišo.

Ni mi žal, da sem odšla, čeprav si nikoli nisem mislila, da bom morala od hiše. Če bi ostala doma, ne vem, če bi sploh preživela. Zdaj sem varna, nihče več me ne bo maltretiral, poniževal in se psihično izživljal nad mano. Nihče ne ve, kje sva s sinom. Z najmlajšo hčerko govoriva po telefonu, nimam namena, da bi se vrnila. Sin sprašuje, kje je mama in kdaj se bo vrnila. Zdaj mi pravi mama, prej sem bila zanj: »Ej ti«.

S partnerjem imava stik po telefonu. Imel je težave z alkoholom, veliko sem hodila z njim, da so mu pomagali in vedno so me pohvalili, da toliko zmorem.

Zelo sem že spremenila življenje. Včasih me je edino strah, da me bo kdo prepoznal, ko grem na sprehod. Pa ponoči ne morem spati, zbujam se ob treh zjutraj in rešujem križanke, ko se ob pol šestih zbudi sin, sestavljava puzzle. Če imam težave, se lahko pogovorim. Lahko povem, kaj me teži in potem se bolje počutim, če pa držim v sebi, je težko. Želim si, da bi enkrat imela svoje stanovanje in bi lahko rekla, to je zdaj najino, od mene in mojega sinka, da me nihče ne bo mogel vreči iz stanovanja.

Od doma sem šla, da rešim oba. Malega ne bi nikomur pustila. Cukerček, kot mu pravijo v hiši, se je zelo razživel, prej je bil miren in boječ. Želim mu lepšo prihodnost in mladost, da ne bi hodil po istih stopinjah, kot sem hodila jaz. Dolga pot naju še čaka. Ampak ne navzdol, navzgor!

V varni hiši si delimo izkušnje, vse smo optimistične. Povezujejo nas izkušnje, smo solidarne ena do druge, si pomagamo, si pazimo otroke, dobimo nove prijateljice, si svetujemo. Vsaki ženski, ki ima težave s partnerjem ali sorodniki, svetujem, da se pravi čas obrne po pomoč, da spregovori o problemu, saj bo tudi zanjo posijal žarek upanja. Ženska mora spregovoriti, ne sme ostati za štirimi stenami, tam te nihče ne sliši, samo zmeraj slabše je. Ne smemo kloniti, biti moramo pokončne, ne smemo se pustiti izkoriščati in poniževati.

Treba je reči »Ne«, treba je reči »Stop«," zaključi svojo pripoved in doda, da se je slednjega naučila šele sedaj.

Več informacij boš našla na povezavi Društva Ženske svetovalnice

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri