“Izogibala sem se mu, kolikor sem mogla, a vedno mi ni uspelo …" (ganljive zgodbe treh žensk)

Mar ni čudovito, ko se Amorjeva puščica zapiči v izbrani cilj? "Zadeti" se spremeni v zaljubljenca in se prelevi v drugačno bitje, bitje, ki mu novo doživljanje okolice prelije svet z rožnato barvo. Kaj pa ko rožnata barva obledi?

“Izogibala sem se mu, kolikor sem mogla, a vedno mi ni uspelo …" (ganljive zgodbe treh žensk) (foto: Profimedia) Profimedia
4. 4. 2017

Ni potrebno veliko besed, zaljubljene vendar poznate: zasanjan pogled, žareč, nasmejan izraz, prikupna raztresenost … skratka, zaljubljenčev obraz izžareva v okolje neizmerno srečo.

Bližnji se nasmihajo, spogledujejo, muzajo, trosijo prijazne pripombe in jim zavidajo. Navsezadnje je biti zaljubljen lepo, kajti valovi prijetnih čustev, ki jih je velikokrat celo preveč, da bi jih lahko v popolnosti zaužili, preplavljajo tako telo kot dušo.

Vrhunec zaljubljenosti, ki se s časom spremeni v ljubezen, je seveda združitev z ljubljeno osebo. Takrat sta dekle in fant sama sebi dovolj in bi lahko obstajala tudi daleč stran od realnosti kot izolirana Robinzona na osamljenem otoku. Drug drugemu imata namreč neizmerno veliko dati. Kako je potem mogoče, da se nemalokrat tolikšna pozitivna energija ter želje po dati in ustreči s časom prevesijo na nasprotni pol in se spremenijo v nasilje med partnerjema?

Koliko je nasilja v družinskem krogu, je statistično neopredeljeno, kajti največkrat se skriva za zaprtimi vrati. Če namreč nihče ne zahteva posredovanja policije ali socialne službe, uradno delikta ni. In tudi pot do iskanja pomoči je dolga, kajti odločitev, da bi rešitev problema zaupali tretji osebi, mora najprej dozoreti. Pred tem se žrtve nasilja različno spopadajo s težavami. Najpogosteje se zaprejo vase, se prepričujejo, da je bil vsak posamezni tepež izjema, pred prijatelji, sorodniki ali sodelavci skrivajo dejstva, nekatere pa se zatečejo v vlogo žrtve krute usode.

Zgodba Mire: Ko žrtev reče odločni "ne"

“Danes se lahko norčujem in duhovičim, takrat pa se mi je svet dobesedno sesul,” je pripoved o izkušnji z nasilnim možem začela 31-letna knjigovodkinja Mira. “Prvo osenčenje z ’naravno‘ modro barvo okrog očesa je prišlo iznenada, in sicer po šestih letih najine zveze, ko sva bila že dve leti poročena.

Modrico sem si menda prislužila zato, ker sem preveč zapeljivo pogledala enega od Jožetovih prijateljev, ki jih je povabil domov na pivo. Pozneje so se modra znamenja širila kot ošpice po mojem telesu, vzrok pa ni bil več v namišljeni ljubosumnosti, ampak preprosto nisem več ničesar naredila prav.

Postala naj bi tečna babnica, ki se samo pritožuje, nerganje za vsako figo pa naj bi znerviralo vsakogar, in zato je kot pravi moški moral reagirati, stegniti roko in udariti. Kar nekaj let sem potrebovala, da sem dojela, da ne delam nič narobe. Služba, gospodinjstvo, mali dvojčici, nobenega flirtanja, nobenega druženja s prijateljicami, še celo obisk kina s kolegicami ni prišel v poštev.

Ko sem se prepričala, da ravnam prav, sem se odločila, da naredim takšnemu življenju konec. Predlagala sem ločitev in vložila potrebne papirje.” Kot veliko drugih sotrpink je Miro po sprejetju odločitve, da si ustvari drugačno življenje, čakala zahtevna pot do uresničitve. Jože je sodil v skupino mož, ki ima trdo roko za eno od sestavin pravega moškega.

Udariti je treba, da se ve, kdo je gospodar v hiši. In kot tak seveda ni mogel sprejeti ženinega upora. Ko je izdavila, da hoče zaživeti na novo, je znova pobesnel. “Izkušnje so me izučile, in ko sem spregovorila, sem bila pripravljena na nasilno reakcijo. Dvojčici sem že prej odpeljala za konec tedna k svoji materi, pred Jožetovim srdom pa sem po vnaprej pripravljenem načrtu ušla iz stanovanja.

Rešila sem se na policijo in prosila za zaščito.” Miri so šle v začetku okoliščine na roko, kajti Jože je po divjanju v stanovanju že okajen zavil v bližnji bar, dolil še neka kozarcev pijače in zanetil pretep. Varuhi zakona so ga odpeljali na streznitev in ga pridržali čez noč.

Jožetova noč na Povšetovi je Miri omogočila krepilen spanec, zjutraj pa se je odpeljala na Dolenjsko in se pogovorila z materjo ter s hčerkama. Pripravila ju je na naslednji korak, da bodo poslej živeli v Novem mestu, kjer si bo poiskala novo zaposlitev. Do vrnitve v domači kraj je morala še čez nekaj težkih ovir. Prvo je prinesel ponedeljek z vrnitvijo v staro okolje in na stare tire.

Ko se je vrnila z dela domov, jo je Jože že čakal in po stari navadi hotel poravnati račune s tepežem. Tokrat ji možje v modrih uniformah niso več mogli pomagati. Hišnega praga brez dovoljenja stanovalcev namreč ne smejo prestopiti. “Izogibala sem se mu, kolikor sem le mogla, toda vedno mi ni uspelo in v naslednjem mesecu je šlo čez moj hrbet še veliko njegovega gneva.

Bala sem se celo, da me bo ubil, saj je bila njegova jeza zaradi moje trdne odločenosti za razvezo še večja. Pospešeno sem iskala novo zaposlitev in sprejela prvo, ki mi je bila na voljo. Končno sem se preselila in mirneje zadihala. Daljava je naredila svoje, čeprav je telefon zvonil kot nor in groženj ni manjkalo. Dvakrat me je celo obiskal, na srečo pa se v materini hiši ni toliko upal kot doma.

Nadaljnji postopek sicer ni minil brez pretresov, a se je izteklo bolje od pričakovanj.” Struna, na katero je udarila Mira, je bila Jožetova naklonjenost deklicama. Odločno je zahtevala, naj opusti fizično obračunavanje, sicer bo sprožila postopek za uradno prepoved stikov s hčerama. In grožnja je zalegla.

Zgodba Katje: Žlica ji je padla v med

Katjina zgodba je popolnoma drugačna. “Po poroki sva se preselila k njegovi mami v prostorno hišo in si opremila stanovanje v zgornjem nadstropju. Tašča je bila že v pokoju in midva vsak v svoji službi. Ko sva se vrnila z dela, naju je kosilo že čakalo na mizi, stanovanje je bilo v glavnem pospravljeno in popoldne sva lahko imela zase.

Za nameček je finančno dobro podprta tašča poravnavala vse mesečne položnice, midva pa sva prispevala zgolj simbolično vsoto za hrano. Miranova mama je vztrajala, da sva mlada in naj si raje privoščiva brezskrbnejše dni, ko še ni otrok. Ona ima dovolj, je rekla. Jaz sem se vpisala na tretjo stopnjo angleščine, Miran na računalništvo, konce tednov sva preživljala na morju ali na Gorenjskem in veliko zahajala v družbo,” je bila iskrena 27-letna biologinja iz Logatca.

“Okolica nama je kar malo zavidala in vselej so me opozarjali, da mi je žlica padla v med. Niso pa poznali vse resnice, ki me je že po letu dni zakona hudo zatrla. Z družbo je kmalu prišel med naju alkohol, pod vplivom maliganov pa se je Miran spremenil v nasilneža. Skratka, zabave s prijatelji so se praviloma končale s klofutami po vrnitvi domov. Prvemu šoku je sledil drugi, ko je nekoč tašča posegla vmes in je še ona dobila okrog ušes. Na srečo sem se kmalu streznila.

Pogovor ni pomagal, saj je v treznem stanju vse obljubljal, spremenilo pa se ni nič. Pobrala sem šila in kopita in se vrnila k staršem, kjer sem bila na varnem. Tja si ni upal, ker je skrbel za zunanjo podobo idealnega partnerja. Le malokdo je podvomil, da se za našimi štirimi stenami dogaja kaj neprijetnega. Ko sva se ločila, sem morala od sodelavcev in znancev požreti kup pripomb, češ kaj še hočem in da mi je bilo očitno preveč dobro.

Ko pa sem si kmalu našla novega partnerja, so me ozmerjali še z vlačugo. Ni mi žal, da sem razmeroma hitro naredila konec trpljenju, še manj zato, ker imam zdaj toplo družino in malega fantiča, možu pa še na misel ne pride, da bi dvignil roko name. Finančno nam ni postlano z rožicami, ker naju tlačijo stanovanjska posojila, a je vredno odpovedovanja.”

Zgodba Metke: Poročena z diktatorjem

“Nasilje pri nas doma se je začelo neopazno. Močan stisk roke je pustil na moji koži prvo podplutbo, naslednjič me je potegnil za lase, toda še vedno nisem vedela, ali gre za naključno silo ali za namerno nasilje. Ko sem se končno opogumila in spregovorila, sem izvedela, da on že ve, kako se ravna z ženskami,” se je najtežjih dni spominjala 25-letna oblikovalka Metka.

Igorja je opisala kot diktatorja, ki ji ni pustil dihati. Vselej je poznal prave rešitve in odločal je o vsaki podrobnosti. “V začetku mi je bilo všeč, da nekdo tako skrbi zame. Počutila sem se varno, ljubljeno. Pozneje sem začela ugotavljati, da v moji pristojnosti ni ostalo nič več. Odločal je celo o moji obleki, o tem, kaj bom kupila in kaj bom dala nase. Bila sem popolnoma nesvobodna, kot sužnja.”

Nekaj časa je zbirala pogum, potem pa na skrivaj začela poizvedovati, kakšne so možnosti, da se reši iz neljubega položaja. Svojega stanovanja ni imela, saj sta si ga kupila skupaj. “Ko sem navrgla idejo o ločitvi, se je začel krohotati in me poniževati s pripombami, da nimam kam in da nisem niti sposobna živeti brez njega. Začasno sem se preselila k prijateljici, a me je počakal pred službo in me zvlekel nazaj.

Ko me je misel o razvezi še vedno gnala k iskanju poti v drugačno življenje, kar ga je izjemno jezilo, me je napadel z nožem. Z rano na roki sem ubežala in se zatekla na policijo. Povedali so mi, da me ne morejo zaščititi. Če imam priče, lahko izpolnim prijavo, so mi razložili, nato pa bodo moje navedbe preverili in se bodo pogovorili še z Igorjem. Šele s trdnimi dokazi bodo podali ovadbo sodniku za prekrške.

In kaj naj jaz počnem z vsem tem? Kako naj se vrnem domov, ko me je pa Igor čakal v stanovanju? Nejeverno sem policistu ponavljala vprašanja, kaj naj storim, pa mi je le odgovarjal, da lahko moža odpeljejo le, če kali mir v soseski in se na pozive uradnih oseb ne umiri. Kaj bi se zgodilo, če se vrnem domov in me mož znova napade, pa da ni več v njihovi pristojnosti. Torej na varuhe zakona ne smem računati, če pa bi me Igor ubil, bi seveda lahko sprožili raziskavo.

Moram torej umreti? Nejeverno sem še naprej postavala po policijski postaji, saj me je bilo strah oditi. Da bi pridobila še nekaj časa, sem se odločila za prijavo. Navsezadnje sem imela priče. Takrat še nisem vedela, da ima tudi ta plat drugo stran. Sosedje se ne vtikajo! Na mojo srečo sta dva od sedmih očividcev, ki so videli in slišali konec zgodbe na stopnišču, zbrala pogum in po-trdila mojo zgodbo, zraven pa še dodala, da nasilje v naši družini lahko skozi stene spremljata že več let. In kaj se je zgodilo s prijavo?

Priromala je do sodnika za prekrške, kjer je bil Igor spoznan za krivega in je moral plačati kazen – približno petsto mark v tolarjih. Kako se mi je šele potem smejal v obraz in razkladal, da naj ga še kdaj prijavim, saj bo teh nekaj usranih bankovcev za sodnike vselej zmogel.” Metka je bila obupana, njen položaj čedalje bolj nevzdržen. V službi se je izmikala kolegom, saj so se prozornim razlagam, da je padla po stopnicah ali da se je zaletela v vrata, čedalje bolj odkrito nasmihali.

Doma pa je bilo vedno huje. Kam naj se obrne, kaj naj stori? Staršev ni več imela, sestro je že davno odpisala, ker ni našla razumevanja za njene probleme. Edino zavetje je našla pri zvesti prijateljici, ki ji je predlagala, naj se zateče v varno hišo. “Nazadnje mi je uspelo najti zatočišče, toda to ni bila končna rešitev. V varni hiši razumljivo ne moreš ostati večno, na najem stanovanja pa ob kreditih nisem smela niti pomisliti. Vseeno so mi meseci, ki sem jih prebila daleč od nasilnega partnerja, pomagali.

Umirila sem se, se pogovorila z drugimi sotrpinkami in bilo mi je lažje. Potem se mi je ponudila priložnost za prvi korak na poti do osvoboditve. Ena od prostovoljk, ki je redno prihajala k nam in je poznala naše probleme, mi je predlagala natakarsko delo v neki zasebni gostilni na morju. Ob plači so ponujali tudi hrano in stanovanje.” Čeprav se je zavedala, da rešitev ni dokončna, je Metka ponudbo sprejela z obema rokama.

“Za Igorja je pot iz Celja na Obalo le predolga, da bi mi kar naprej dihal za ovratnik, sem razmišljala, saj sem vedela, da dolgo ne bi mogla ostati skrita. Ker sem se bala njegovega obiska, sem z lastnikom odkrito spregovorila. Z ženo sta mi ponudila pomoč, in ko je Igor prvič prišel, sta ga takoj obstopila dva orjaka, ki skrbita za red v gostišču.

S spodvitim repom se je obrnil, naslednji dan pa mi je telefoniral in rjovel, da ga mišičasti razbijači že ne bodo ustavili, a vrnil se ni več. Seveda me je še zmeraj strah, da se kje srečava, še vedno bi se rada ločila in najino razmerje uredila uradno, vendar si ne upam. Raje plačujem kredit, molčim in čakam na boljše čase.”

Kaj povzroči nasilne odnose?

Mnogokrat vzorci. Najbolj razumljiv je tisti, ki izhaja iz družine. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna, in še Janezek od malih nog spremlja nasilnost očeta nad materjo, si tovrstni model ravnanja prisvoji in ga jemlje za nekaj samoumevnega, pravzaprav kot dolžnost. Najpogosteje pa so vzrok za nasilnost med partnerjema zatrta čustva iz otroštva.

Nepopolna rast osebnosti, ki jo narekujejo različni vzroki, v vsakem primeru pa dogodki iz najmlajših let, povzroča zadrege, ki jih posamezniki rešujejo z begom v nasilje. Dokončna rešitev je možna le, če se razčistijo davno nastale travme, sicer ločitev ne bo imela smisla. Partnerja, ki ne bosta poiskala pravih vzrokov in ne bosta razčistila tistega, kar ju teži, bosta tudi v poznejših zvezah podzavestno iskala in se zvezala z novim nasilnežem.

Darja Ladavac

Če imaš tudi ti podobne težave in ne veš, komu bi se zaupala, pokliči na brezplačni anonimni SOS TELEFON za ženske in otroke – žrtve nasilja: 080 11 55.

Preberi še: 9 stvari, ki bi jih dva, ki sta v resni zvezi, morala vedeti drug o drugem

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri