‘‘Moj zaročenec je umrl na najin poročni dan’’

Chrisa sem spoznala  med prazniki leta 2006 na prijateljevi zabavi, ko sem bila stara 24, on pa 26 let. Dobro se spomnim, da sem bil obuta v 10 cm visoke pete, saj sem vedno govorila, da ne bom hodila z nekom, ki bo nižji od mene … Chris pa je bil nedvomno nižji, tudi ko nisem imela pet!

Na zabavo je prišel sam, oblečen v srajco in siv pulover ter kavbojke. Pozdravljali so ga: »Raynor!« (prijatelji so ga klicali po priimku). Svojo najboljšo prijateljico Shannon sem vprašala, kdo je, a namesto da bi mi odgovorila, ga je ustavila, ko je šel mimo, in naju predstavila: “Raynor, to je Karen.”

Stala sva sredi sobe in klepetala v nedogled. Ko smo šli z zabave še v lokal, sva s Chrisom sedela ob točilnem pultu in klepetala dalje. Del verižice mi je nenehno odpadal in on se je ves čas stegoval pod stol in jo pobiral. Niti malo nisem bila v zadregi, ob njem sem se počutila sproščeno. Povabil me je k sebi domov gledat Naša mala mis in na koncu sem prespala pri njem. Zjutraj mi je postregel s palačinkami, pomarančnim sokom in kavo. Takoj sem vedela, da je nekaj posebnega.

Tisti dan sva se videla še pri večerji s prijatelji, nato pa sem morala nazaj domov, v Severno Karolino, kjer sem učila drugi razred osnovne šole. Do Raleigha, kjer je Chris živel in delal kot inženir za gradbeno podjetje, je bilo kakšnih pet ur vožnje. Obiskovala sva se vsak konec tedna. Začela sem iskati službo v Raleighu in jo marca 2007 dobila. Junija sem se preselila k prijateljici Abby.

Sprva je bilo kar težko. Privajala sem se na novo okolje, novo službo in na zvezo, ki se je prav tako zdela nova, saj sva razmerje prvih šest mesecev ohranjala na daljavo. Imela sem svoje trenutke preobremenjenosti, ko mi je bilo vsega dovolj in sem s Chrisom prekinila. Vedno sem ga potem poklicala in mu rekla, da ga pogrešam. Kmalu se je začel šaliti na ta račun. Vedel je, da je samo vprašanje časa, kdaj se bom pomirila in ga poklicala. Sredi leta 2008 sva začela živeti skupaj.

V nekaterih pogledih sva si bila čisto nasprotje: jaz sem bila vse življenje osebnost tipa A, osredotočena in odgovorna, vedno sem imela vse vnaprej načrtovano, Chris pa se je prepustil trenutku. Ko sem na primer rekla, da nimava časa za to ali ono, mi je odgovoril: “časa imava na pretek, Karen.”

Zaprosil me je leta 2008, na neko torkovo jutro. Izkazalo se je, da je šel prejšnji dan s starši izbirat prstan zame. Kot edinec je bil zelo povezan z njimi. Tistega jutra je prižgal vse sveče, kar sva jih imela doma, pokleknil in me vprašal, ali bi se poročila z njim. Z odgovorom nisem oklevala niti za hip.

Najin veliki dan

Poroko sva načrtovala več mesecev. Vedela sva, da bo pri glasbi prevladoval Van Morrison. Chrisu je bila najbolj všeč pesem Someone like You, zato sva se odločila, da bova nanjo zaplesala prvi ples. Pesem se konča s stavkom: “The best is yet to come” (najboljše šele pride, op. p.), kar sem dala vgravirati na notranjo stran njegovega poročnega prstana. Tudi v šoli sem toliko govorila o poročnem dnevu, da so me učenci spraševali, ali me lahko že začnejo klicati ga. Raynor namesto gdč. Taylor.

Povabila sva 120 svatov. Na dan pred poroko, v petek, 11. septembra, smo se zbrali v cerkvi na generalki. Najin fotograf je posnel črno-bele fotografije. Še vedno mi vzamejo sapo … na njih se vidi, kako srečna in zaljubljena sva. Dokler nisem videla teh fotografij, nisem vedela, da se lahko tako na široko smejim. Vesela sem, da imam tudi takšno, ko s Chrisom korakava proti oltarju. V moji glavi sva se na neki način poročila že tisti večer.

Na večerji po generalki je Chris rekel, da sem najmočnejša ženska, kar jih je kdaj spoznal, in da komaj čaka, da bo preostanek svojega življenja preživel ob meni. Za tem je predvajal slike iz najinega življenja do takrat. Neštetokrat sem si jih ogledala. Po večerji sva se poslovila. Jaz sem spala v hotelu s svojimi družicami, on pa doma s Tommyjem, ki je bil njegova poročna priča. Še vedno sem hvaležna, da sem se lahko poslovila od njega in da je bil najin zadnji pogovor ljubeč.

Chrisove zadnje besede

Vstala sem že ob sedmih zjutraj, da bi mi uredili pričesko. Poroka naj bi bila ob enajstih. Chris mi je poslal SMS-sporočilo: “Jupi!” in jaz sem mu odpisala: “Neskončno te ljubim.” Odgovoril mi je: “Komaj čakam.” To so bile zadnje besede, ki sva si jih izmenjala.

V hotelu mi je Kelli, ena mojih družic, predala darilo, ki ji ga je Chris zaupal v hrambo prejšnji večer: biserno verižico in biserne uhane. Z družicami Kelli, Lindsay, Nicole in Abby smo nazdravile z mimozo. Po dveh požirkih je zazvonil moj telefon. Klicala je Joanne, Chrisova mama. Od njegove priče je izvedela, da so bili v avtomobilski nesreči, in se je odpravljala v bolnišnico. V trenutku me je oblil čuden občutek otopelosti. Nisem verjela, da se to v resnici dogaja.

Abby je poklicala v bolnišnico, ker pa sestra ni hotela razkriti nobenih informacij, sem zgrabila telefon in rekla: “Na sebi imam poročni pajčolan in se pripravljam na poroko. Vedeti moram, ali naj čakam tukaj, v hotelski sobi ali naj pridem v bolnišnico.” Rekla mi je, naj pridem. Od šoka me je mrazilo. Z družicami smo se v bolnišnico peljale v popolni tišini. Vedela sem, da je nekaj hudo narobe, saj sem Chrisa klicala najmanj 30-krat, a se mi ni oglasil.

Ko sem pritekla na urgenco, sem imela na sebi še vedno pajčolan, ki so mi ga vpletli v lase, in biserno ogrlico, ki sem jo pomerjala. Zagledala sem Joanne in stekla k njej, ona pa mi je rekla: “Ni preživel.” Padla sem na kolena in nisem mogla vstati. Nisem mogla ne misliti ne jokati. Spomnim se, da sem bila obkrožena s svojimi družicami, ki so me objemale.

Zdravnik je vprašal, ali bi kdo želel videti Chrisa, in jaz sem ga. Po neki čudni logiki sem se morala prepričati, da je z njim vse v redu, čeprav ni bilo. Morala sem se ga dotakniti. Odpeljali so me k njemu in razen obveze okrog glave je bil videti, kot da ni z njim nič narobe (umrl je od udarca v glavo). Ulegla sem se k njemu na bolnišnično posteljo, za mano pa je prišel še duhovnik in me tolažil.

Žalna slovesnost namesto poroke

Prijatelja, ki sta bila z njim v avtu, Chad in Tommy, sta mi povedala, kaj se je zgodilo. Chad jih je okrog 7.30 peljal na zajtrk. Chris je sedel zadaj. Na križišču je voznik prevozil rdečo luč in ob trku je Chrisa vrglo iz avta skozi stransko okno. Zdravniki so rekli, da je bil v trenutku mrtev. Chad in Tommy sta bila Chrisova najboljša prijatelja, in čeprav je grozno, da bosta morala s tistim dnem živeti za zmeraj, za zadnje trenutke s Chrisom ne bi mogla izbrati koga boljšega.

Ko sem se v bolnišnici poslovila od Chrisa, je bila ura 10.00 in svatje so bili že na poti v cerkev. Nihče še ni vedel, kaj se je zgodilo. Tja sem šla s svojimi družicami (Chrisovi in moji starši so vozili za nami), še vedno oblečena v kratke kaki hlače, belo majico in flip flopke. Prihajajočim svatom smo sporočali žalostno novico. Moja teta je že prej poklicala v cerkev, da bi se namesto za poroko pripravili na žalno slovesnost.

Duhovniku sem rekla, da ne morem ostati tam, a mi je rekel, da bom pozneje obžalovala, če bom odšla, in imel je prav. Na koncu sem se nenadoma odločila, da bi rada spregovorila. Čakala sem sredi cerkve, da so odpeli žalostinko. Dlani sem nehote stiskala v pest in zobe tiščala tesno skupaj.

Običajno me pred govorom skrbi, kaj si bodo mislili ljudje in ali se mi bo glas tresel, tistega dne pa sem začutila neznansko moč. Občutek je bil kot z drugega sveta, ampak hkrati zelo blagodejen. Povedala sem, kako srečni smo lahko, da smo poznali Chrisa in da smo bili prejšnji večer skupaj, da je vedel, kako zelo smo ga imeli radi.

Ustavili smo se v restavraciji, kjer naj bi bila zabava. Gledala sem bele prte na mizah, na katerih ni bilo rož, in pomislila, da je to eden izmed najbolj groznih prizorov, kar sem jih kdajkoli videla. Tam je bilo veliko prijateljev in družina, bilo je hrupno in živahno, meni pa se je zdelo tiho in počutila sem se oddaljeno od vseh tistih ljudi. Bila sem izčrpana in osamljena.

V hotelu, kjer naj bi s Chrisom preživela poročno noč, so se moje družice obremenjevale s tem, kam naj dajo poročno obleko, da je ne bi videla. Toda jaz sem pravkar izgubila vse, ne le svojega zaročenca, ampak tudi najboljšega prijatelja, sostanovalca, moža, očeta svojih otrok. Nič me ne bi moglo še bolj prizadeti.

Tisto noč je v hotelu poleg mene prespala moja mama. Govorila sem si, da bo še vse v redu, potem pa sem začela vse skupaj šele dobro dojemati. Ne, ne bo v redu. Ko sem se zjutraj zbudila in zagledala svojo mamo, je vse spet postalo resnično. Odšla sem domov, si oblekla Chrisove boksarice in njegovo majico ter dva dni samo ležala. Ljudje so me klicali in mi pošiljali sporočila. Nisem se oglašala, samo poslušala sem glasovna sporočila.

Živeti naprej … sama

Z minevanjem tednov so prišli dnevi, ko sem bila še kar v redu, in dnevi, ko sem bila čisto na dnu. Nisem se hotela ne oprhati ne obleči, nič. Hotela sem samo sedeti v njegovih boksaricah in majici ter jokati. Veliko časa sem preživela s Chrisovimi starši, z njimi sem govorila vsak dan.

Dobili smo se z drugim voznikom in njegovo družino, ki je bila zaradi dogodka prav tako pretresena. Ni bil niti pijan niti ni govoril po telefonu ali kaj podobnega, zato ga nismo mogli kriviti. Šlo je za nesrečo in Chrisa ne bo nič pripeljalo nazaj.

Zdaj, ko je minilo nekaj mesecev, se mora v mojem življenju marsikaj spremeniti. Šla sem na nekaj potovanj in ugotovila, da mi je veliko bolje, da se počutim bolj živo. Še vedno je težko živeti tam, kjer sva živela skupaj s Chrisom, zato razmišljam o selitvi, da bom lahko začela na začetku, zaživela na novo.

Kljub temu neskončno cenim spremembe na sebi, ki so se zgodile, ker sem poznala in ljubila Chrisa. Ne bom več živela v nenehnem načrtovanju … načrti se več kot očitno v vsakem trenutku lahko podrejo. Chris mi je pomagal postati oseba, kakršna sem želela biti: bolj odprta in sprejemajoča. Vsak dan bom živela tako, da bi bil lahko ponosen name, to pa pomeni, da moram biti srečna.

Najhujša vrsta bolečine

Žalovanje je težko za vsakogar, ko pa fant ali mož umre iznenada, je proces še toliko težji. Tukaj ne gre zgolj za bolečino ob izgubi bližnjega, ampak za duševni pretres. Duševni pretres je posledica popolne nepripravljenosti na izgubo in posledica dejstva, da se vsi načrti za prihodnost porušijo v trenutku.

Pri nekaterih se kot posledica duševnega pretresa pojavijo simptomi, kot so nespečnost, nenadni prizori iz preteklosti in črne misli (npr. nenehno razmišljanje o okoliščinah, v katerih je ljubljena oseba umrla).

Pobrati se po takšni izgubi je toliko težje zato, ker je ravno spominjanje na ljubljeno osebo, kar običajno pomaga, zaradi duševnega pretresa največkrat preveč boleče. Resničnost tega, kar se je zgodilo, je treba sprejeti in se z njo sprijazniti počasi. Strokovnjaki pravijo, da jih mnogo potrebuje tudi dve leti, da se zares začnejo zavedati, da ljubljene osebe ni več.

Procesa ni mogoče priganjati, lahko se samo iz dneva v dan trudiš, da boš bolečino premagal. Pomaga telesna vadba, da se sprosti napetost, dobro se je zamotiti s kakšnim zapletenim projektom, sčasoma pa se lahko vrnemo k spominom na ljubljeno osebo, sprva v majhnih količinah. Lahko se znova učimo ljubiti, ampak prej se je treba naučiti živeti brez osebe, ki smo jo izgubili.

Po predlogi Michelle Stacey napisala Živa Lečnik

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu