"En teden pred poroko mi je umrl zaročenec in moji domači mislijo, da sem nora, ker zdaj želim ..."

"Ne pišem, da bi dobila sočutje, pišem, ker si iskreno želim slišati še koga drugega kot samo svoje domače, ki mislijo, da sem nora.

En teden pred poroko mi je umrl zaročenec.

Od vse žalosti nisem bila sposobna popolnoma ničesar, zato me je moja družina spravila v psihiatrično bolnišnico. Kolikor sem lahko, sem se spravila k sebi in funkcioniram.

Sedaj mi moji spet grozijo s hospitalizacijo, ker želim speljati obred, kot poroko, z mojim pokojnim zaročencem. Mislijo, da se mi je dokončno zmešalo, ker ne razumejo, da ljubezen kot je najina nikoli ne umre. On bo meni ostal večno zvest, jaz bi se tudi rada zaobljubila njemu. On je bil moj prvi, zadnji in edini.

Sem res nora, ker bi rada speljala obred, kot sva ga imela v planu?"

"Vem, grozna sem, doma žalujem, jočem, ampak na pogrebu se mi zgodi TO" (zapis šokiranega dekleta)

Na objavo užaloščenega dekleta se je zgrnil kup komentarjev. Preveri, kaj so ji svetovali drugi:

1. "Tvoje ideje čisto razumem, saj si očitno še nisi opomogla od šoka, ki ga je prinesla zaročenčeva smrt. Se mi pa tvoja smer razmišljanja in način spopadanja s tem ne zdita pravi. Tvoja ljubezen, ki jo čutiš, ne rabi nobene bizarne ceremonije, ampak lahko čisto mirno živi naprej v tvojem srcu, dokler bo treba. Obreda, kot sta si ga zastavila, v nobenem primeru ne moreš speljati, ker tvoj bivši zaročenec ne more sodelovati.

Svetujem ti, da si poiščeš pomoč pri žalovanju, obstajajo skupine za to. Najbrž ti bodo tudi tam svetovali, da žalovanje usmeriš kam drugam."

2. "Sama lahko narediš, kar želiš, ni treba, da v to vlečeš še ostale. Če bo ta “poroka” pomenila zaključek zate, da boš lahko mirno živela naprej, pa daj, naredi obred, ki bi ti tako zelo pomenil, zakaj ne?! Kdo smo mi, da ti sodimo?"

3. "V kolikor resnično želiš odgovor na tvoje zadnje vprašanje: DA.

Poroka z umrlim? Resno? Ker bi 'rada speljala, kar sta si zamislila'? Bejž, no, a druge stvari, ki sta jih planirala, boš tudi speljala? Boš imela njegove otroke? Bosta skupaj kupila stanovanje/hišo? Res bi te/'vaju' rada videla v banki na posvetu glede kredita. In pri podpisu pogodbe, vpisu v zemljiško knjigo tudi.

Vem, tole moje zgornje pisanje deluje brezčutno. Pa ni tako mišljeno. Ampak crkljanje in pomilovanje ti ne bo pomagalo. Dejstvo je, da njega ni več. Boli, hudo je, potrebuješ čas da odžaluješ, ampak, če verjameš ali ne; tvoje življenje gre naprej. In mora iti. Slej ko prej boš to spoznala.

Začni delati na tem, da se čimprej spraviš k sebi, da se postaviš na noge in prenehaj s samopomilovanjem in idejami o poroki s pokojnikom."

Kaj pomeni, če sanjaš osebo, ki je že pokojna? (+ kako veš, kdaj te resnično obišče)

4. "Glej, spelji obred. Če se zdiš družini čisto nora, je mogoče, bolje, če jih ni tam. Ali jih povabi, če jih ne bo, jih pač ne bo. Naredi obred, seveda.

Še moja zgodba. Ko sem bila jaz 15 let, sem bila noro zatreskana v nekoga. Ni hotel hodit z mano. Kasneje sem izvedela, da je tudi umrl. V tistem trenutku sem se počutila enako kot ti. Kasneje sem ga prebolela, in se večkrat zaljubila. Sedaj sem ogromno let poročena. Vendar imam nekako občutek, da obstaja več moških, s katerimi bi lahko bila. Preboli. Izvedi vse obrede. Mogoče pol še ločitev in si najdi koga drugega. Predstavljaj si, da je on prostovoljno odšel, ni se hotel poročit, vse je enostransko. Nič nimaš od tega, če žaluješ do konca svojih dni."