“Navihani otrok, ki živi v meni, sme na vsakem mojem nastopu pokukati na plan.”
Vsako leto – običajno februarja – praznujemo pusta. Poganski praznik pokopa zime je danes predvsem zabava. Vendar posebna zabava, saj si za kratka dva dneva nadenemo maske. S tem preprostim dejanjem pa se zgodi čudovita preobrazba – ko si masko nadenemo, po možnosti takšno, v kateri nas nihče ne more prepoznati – je, kot bi na novo zaživeli, naenkrat smo “nevidni” in zato lahko počnemo norčije.
Tako je, kot da bi v tistem sobotnem in torkovem večeru zaživeli z novimi pravili, ki jih ni in ki od nas ne zahtevajo, da se vedemo tako, kakor se spodobi. In skozi to “domišljijskost” lahko postanemo resnični. S tem ko si masko nadenemo, maska odpade. Zdi se mi, da vsakdo poišče masko za svojo dušo, za tisto neizpolnjeno in otroško sanjavo, kar se mora nekje izraziti.
Marsikdo si izbere masko klovna ali klovnese. Jaz pa sem privilegirana. Saj sme tisti navihani otrok, ki živi v meni, na vsakem mojem nastopu pokukati na plan. A ko sem v “civilu”, moram tudi jaz zamejiti svoj značaj, upoštevajoč norme. Kot klovnesa se lahko vsakomur vržem okoli vratu (kar zelo rada počnem) ali vsakogar požgečkam, kot lepo vzgojena državljanka pa moram pridno nositi masko.
Nositi “laž”. Laži so vraščene v naše življenje in pravila obnašanja. Z njimi se srečujemo na vsakem koraku, že ko nas kdo vpraša, kako smo, in mu odgovorimo, da smo v redu. (Če bi mu v resnici želeli odgovoriti, kako smo, bi potrebovali kar precej časa. Temu se reče tudi uvidevnost.) Ko sem klovnesa, mi ni treba lagati in sem lahko resnična in resnično srečna. In ko sem klovnesa, lahko tudi vas povabim v svet igre.
Vstopnica v svet igre
Škoda, da si ne privoščimo pogosteje pustnih dni. Škoda, da tudi med letom ne prirejamo plesov v maskah. Škoda, da si ne moremo preprosto nadeti masko in se skriti, kadar imamo tak dan, za silo si lahko nadenemo sončna očala ...
Škoda, da v šolah ne prirejamo dni rdečih nosov, dni, ko bi vse postavili na glavo. Ko bi učitelji postali učenci in učenci učitelji, ko bi namesto na stolih sedeli na mizah, ko ... ah, vprašajte otroke, kaj vse bi takrat lahko počeli. V glavnem norčije! Kot ognjemet bi eksplodirala skoznje vsa poredna energija, ki se zdaj kopiči in v šolskih odmorih čisto podivja.
V tem svetu ne moreš biti otrok. Odrasli in otroci so preobremenjeni vsak s svojimi dolžnostmi. Ko si star na primer eno leto, je tvoja dolžnost, da znaš hoditi. V vrtcu, v šoli, v službi, doma te “češejo”, da si čim bolj primeren za življenje v skupnosti, v kateri vsakdo igra svojo vlogo. Moj nastop in sploh prihod klovna je vstopnica v svet igre.
Ko priletim kot rožnata poletna nevihta, se sprostijo otroci in odrasli – kot da bi dobili dovoljenje, da se zdaj lahko igrajo, smejijo, objemajo, da so lahko smešni ... Vrata v svet, kjer so lahko otroci, so se na široko razprla! Če je klovn dober, je zdravnik za vsako dušo.
Klovn — zdravnik za dušo
Humor (lat. vlaga – življenjska tekočina) je pomembna sposobnost za preživetje. Smeh se da trenirati. Zakaj pa ne? V Indiji so ustanovili smejalne klube. V njih čisto resno vadijo smeh: “Ho-ho-ho-ha-ha-hahi- hi ...” Verjetno se na koncu po vsem pačenju sproži pravi smeh. Pri tem pa je pomembno vedeti sledeče: tudi če se ne smejiš čisto zares, ampak se samo delaš – koristi enako.
Torej če začneš s preprostimi vajami – ho-ho-ho-ha-ha-ha – bo zaleglo enako, kot če bi se zares smejal. Menda je dovolj že pet minut na dan. Smeh je izredno pomemben za zdravega človeka, še bolj pa lahko pomaga bolnemu!
Pred približno 15 leti je v Ameriki pri The Big Apple Circusu nastala organizacija Clown Care Unit (verjetno ste gledali film Patch Adams), ideja pa je starejša: že od začetka tega stoletja so posamezni zdravniki, terapevti in dušni pastirji poskušali s klovnovsko masko dajati otrokom v bolnišnicah duševno oporo. V mnogih evropskih državah že obstajajo skupine klovnov zdravnikov, ki redno obiskujejo – večinoma otroške paciente – v njihovih bolniških sobah.
Lani sem se povezala z Avstrijo, ki ima dobro razvit sistem klovnov zdravnikov. Običajno bolne otroke obišče klovnovski par. Ti obiski so zelo pomembni, saj bolniki dobijo voljo, da lažje prenašajo boleče terapije, skupaj s klovni se spoprimejo s strahovi in za nekaj časa pozabijo na domotožje, ko pa se vrnejo domov, imajo na bolnišnico tudi prijetne spomine. Tako je dozorela odločitev, da podobno organizacijo v kratkem zasnujemo tudi v Sloveniji.
Nataknite si rdeč nosek
“Klovn je sposoben videti podrobnosti zunanjega sveta v novi in neobičajni povezavi ...” Kot bodoča klovnesa zdravnica vam predpisujem: občasno si nataknite rdeč nosek (lahko samo imaginaren), prek njegovega roba se vam bodo stvari zasvetlikale drugače, svet pa se bo za hip postavil na glavo. In prav mu bodi!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
