Fernand Vallejo z Breznom tudi v slovenščini

Pisatelj Fernand Vallejo, ki ga slovenski bralci poznajo po v slovenščino prevedeno esejistično delo Vlačuga babilonska, je znan po tem, da v svojih delih združuje teme, ki se jim mnogi izogibajo. Njegovi romani tako odkrito načenjajo tabuje homoseksualnosti, aidsa in nasilja, ne izogiba pa se tudi kritiki Katoliške cerkve, papežev in politikov.

S kritiko družbenih razmer Vallejo ne ostaja le pri besedah: svoji rodni državi Kolumbiji se je javno odrekel in prevzel mehiško državljanstvo. Kolumbija sicer še naprej ostaja glavno prizorišče njegovega ustvarjanja, njegovo življenje v njej pa glavno izhodišče za literarno pripoved. In prav to velja tudi za roman Brezno iz leta 2001, za katerega je prejel nagrado Rómula Gallegosa.

Pisatelj zgodbo pripoveduje brez dlake na jeziku, njegova pripoved pa je, kot boš videla, tako kruto iskrena, da bo bralca zlagoma, stavek za stavkom, potegnila v vrtinec misli, vse globlje v brezno, iz katerega ni izhoda.

Brutalna neposrednost

Izhodišče sta avtorjev rojstni kraj in usoda njegovega brata, s katerim sta celo na fotografiji na naslovnici romana. Prvoosebni pripovedovalec se po dolgem času vrne v kolumbijsko mesto Medellín, da bi skrbel za brata Daría, ki je zbolel za aidsom.

• 'Vrnil sem se, ko so mi sporočili, da Dario, moj brat, prvi med neštetimi, ki sem jih imel, umira, ne ve se od česa. Človek, od te bolezni pedrov vendar, ki je moda, modelček, ki je danes v veljavi, in zaradi katere hodijo po ulicah kakor trupla, kot prosojni prividi, gnani od svetlobe, ki premika metulje. In ki se imenuje kako? Ah, ne vem. Ob tej slabosti, ki sem jo vedno čutil do žensk, ne vem nič o pedrih, razen tega, da jih je vse polno na tem svetu, vključno s predsedniki in papeži.'

Nostalgija s fikcijo

Medtem ko se bratovo zdravje vztrajno slabša, tudi zaradi zlorabe alkohola in marihuane, pripovedovalec obuja spomine na njuno najstniško življenje, polno zabav in homoseksualnih ljubezenskih odnosov.

• 'Mešanica marihuane in žganja je pri Dariu sproščala  pravi uničevalski bes. Kako so zdržali prijatelji? Ne vem. Kako je zdržala družina? Ne vem. Kako sem zdržal jaz? Ne vem. Ne vme, kako sem zdržal petdeset let. In sosedje, pri bogu, sosedje! Pustil je odprto pipo, s tremi ključavnicami zaklenil stanovanje, da ga ne bi izropali, in šel za petnajst dni meditirat v Amazonijo. Vsem je poplavil stanovanja: spodnjemu sosedu, sosedu pod njim in tistemu v pritličju, voda je žuborela v kristalnih potočkih po stopnicah, od stopnice do stopnice med žuborenjem, pljusk, pljusk. Pljusk, pljusk ...'

Te zgoščene prilike življenja pred boleznijo prekinja grda realnost hiranja in nenazadnje umiranja.

Neizbežnost smrti

• 'V tretjem letu sta njegova najbližja prijatelja, sovernika iste bratovščine trave, izvedela, ker jima je povedal, povedal to, kar sva prej vedela samo on in jaz. Od tega trenutka dalje smo Dariu križ njegove skrivnosti pomagali nositi trije Cirenejci. V resnici pa ne za dolgo, saj ga je iz dneva v dan na ves glas izdajal njegov videz. zadnji so izvedeli doma, v zadnjem mesecu, ko se je Dario vrnil umret. Leto pred tem je umrl očka, ki torej ni izvedel. In to je bila največja groza vseh groz in strahov, ki so mučili mojega brata: da bi očka izvedel. Ni izvedel. Smrt ga je dohitela prej kakor novica. In to očak, ki je dan začel s prebiranjem El Colombiana, da bi bil obveščen! Tako je to.'

Smrt, ki se proti koncu vse pogosteje pojavlja, dodaja simbolno razsežnost tej kruti pripovedi, prežeti s kritiko kolumbijske družbe.

Priporočamo!

Skoraj hkrati izšli kar dve Vallejevi mojstrovini!

Poleg romana Brezno je pri Modrijanu skoraj istočasno v slovenskem prevodu izšlo še eno Vallejevo delo: Devica sikarijev (La virgen de los sicarios, 1994) je roman »o nasilju med mrtvimi, ki gredo skozi življenje in ob tem ves čas zmotno mislijo, da so živi«.

Slovensko izdajo Brezna je finančno podprla Javna agencija za knjigo RS.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja