Tita Destovnik: Po sledeh Jamieja Oliverja

Tita Destovnik iz Centerkonture, ki se že več let ukvarja predvsem z zaposlovanjem težje zaposljivih iz ranljivih družbenih skupin, se je leta 2009 odločila, da bo mladim pomagala pri zaposlitvi v gostinstvu in tako je nastal uspešen projekt, ki ga še danes vodi v Gostilni dela.

Tita Destovnik: Po sledeh Jamieja Oliverja (foto: Goran Antley) Goran Antley
4. 8. 2013

Kako je prišlo do tega, da ste se vključili v projekt socialnega podjetništva?

Leta 2009 je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve izdalo javni razpis za spodbujanje razvoja socialnega podjetništva, ki ga je sofinanciral Evropski socialni sklad. Tako smo se nanj prijavili trije partnerji z idejo priprave usposabljanja za mlade iz ranljive ciljne skupine, torej starih med 17 in 25 let brez izobrazbe oziroma z dokončano drugo stopnjo. Ta skupina ima izredne težave pri iskanju zaposlitve in so na trgu dela manj konkurenčni, zato smo se odločili, da bomo pripravili trimesečni program usposabljanja za pomočnike kuharje in pomočnike natakarje, s čimer bi pridobili certifikat nacionalne poklicne kvalifikacije. Tako so pridobili poklic, ki ga prej niso imeli, in od teh 14 kandidatov, ki smo jih izbrali s pomočjo Zavoda za zaposlovanje, smo jih pet zaposlili v Gostilni dela.

Gre za princip, ki ga je že pred leti vpeljal slavni kuhar Jamie Oliver, kajne?

Te ideje, da bi mladim iz ogroženih družin pomagali pri kulinaričnem izobraževanju, so se pojavile že veliko prej, z njim pa so postale še toliko bolj javno prepoznavne in priljubljene. Izredno veliko tovrstnih programov najdemo v skandinavskih državah v okviru različnih institucij in socialnih podjetij. V Sloveniji pa se ti projekti še razvijajo, počasi, vendar vztrajno prek naše Gostilne dela, S projekta in Druge violine. Ta način zaposlovanja mladih pa pri nas še vedno ne uživa takšnega zaupanja kot v tujini.

Kako pa ste se sploh lotili projekta? Kakšni so bili prvi koraki?

Kot sem omenila, smo se v projekt vključili trije partnerji, Centerkontura, Vzgojno izobraževalni zavod Višnja Gora, kjer so potekala usposabljanja, in DSP - Društvo za razvoj socialnih programov in socialnega podjetništva. Projekt je trajal dve leti, v tem času smo našli prostor na Poljanski 7, v sklopu projekta smo dobili finančna sredstva za opremo gostilne in različne aktivnosti, k projektu pa smo povabili tudi skupino Grupa. Gre za mlade oblikovalce, arhitekte in grafične oblikovalce, ki so zaslužni za notra­nji videz gostilne, ki je zanimiva predvsem zaradi odprte kuhinje. Tako imajo gostje priložnost opazovati celoten proces priprave hrane in dogajanja za štedilniki. Vsi poznamo zgodbice, kaj naj bi se dogajalo za kuhinjskimi vrati restavracij, zato si je mladim, ki nimajo priučenih klasičnih delovnih navad, še toliko težje predstavljati, kaj jih čaka.

Potem je bilo najtežje ravno to, da ste mlade navdušili za tovrstno delo?

Da smo jim pokazali, da obstaja še kakšen drugačen način gostinskega dela, se je izkazalo za kar velik izziv. Tako smo morali začeti pri osnovah, tako kulinaričnih kot tudi čisto splošnih o odnosu med sodelavci in komunikaciji z gosti. Po dveh letih smo ugotovili, da sta bila to odlična ideja in pravi pristop.

Zakaj pa ste se odločili nadaljevati projekte tudi po zaključku usposabljanja, ko niste bili več zavezani razpisu?

Po koncu usposabljanja smo torej zaposlili pet kandidatov, ki so morali biti pri nas leto dni. Po koncu poletja pa smo se v Centerkonturi kot nosilcu projekta odločili, da nada­ljujemo družbeno vlogo, ker smo celotno zgodbo dobro zastavili, lepo pa so nas, zahvaljujoč medijski podpori in seveda naši kulinarični ponudbi, spre­jeli tudi ljudje. Čeprav finančno še ne pokrivamo vseh stroškov, pa se zavedamo našega poslanstva in s tem v mislih vztrajamo. Verjamemo, da si mladi zaslužijo priložnost.

Tudi sami ste prvič zaplavali v gostinske vode. Najbrž so bili prvi zaveslaji vse prej kot lahki?

Čeprav ne morem enačiti turizma in gostinstva, mi vseeno ni bilo tako tuje, saj sem tudi sama študirala turizem in veliko delala na tem področju. Si pa res nikoli nisem mislila, da bom kdaj pristala v gostinstvu. Dober menedžer se mora zavedati, da mora imeti ob sebi sposobnega vodjo kuhinje, ki razume poslanstvo in vizijo podjetja. Moja glavna funkcija je, da na pravo mesto postavim prave ljudi. Sem pa v dveh letih spoznala veliko novega in iskreno nisem vedela, da je gostinstvo tako težko. Brez sposobne in podporne ekipe gostilna ne more delati, še posebej takšna z dodano vrednostjo, kjer mlade, ki tega niso bili vajeni, učimo novih delovnih prijemov in navad, navsezadnje pa sta v ospredju tudi vzgojna in psihološka komponenta.

Predvidevam, da je med procesom usposabljanja kar nekaj kandidatov obupalo?

Danes je pri nas zaposleno samo eno dekle iz prvotne ekipe usposabljanja, preostali pa so se odločili za drugo pot. Nekateri delajo v drugih gostilnah ali lokalih, nekateri so se žal vrnili v stare tirnice, spet drugi pa so obupali že med procesom usposabljanja. Moramo se zavedati, da ti mladi pred tem niso bili vajeni strogih pravil in discipline, ki jih ta posel zahteva, zato niso bili kos zahtevanim nalogam. Še vedno je v ospredju delo na črno, ki so ga bili vajeni pred prihodom k nam, kar je v naši državi še vedno kruta realnost.

Anja Kontrec za revijo Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri