Sharon Tate: Sramovala se je svoje lepote

Sharon Marie Tate se je rodila 24. januarja 1943 v Dallasu v Teksasu. Njena starša, polkovnik ameriške vojske Paul James Tate in Doris Gwendolyn Willett, ki se je bojevala za pravice žrtev kriminala, sta se rojstva prve od treh hčerk razveselila le dan pred prvo obletnico poroke.

Sharon je že kot deklica privlačila pozornost z lepoto in šarmom, kar med drugim dokazuje tudi to, da so se - kot je nekoč razkrila njena mama - naključni mimoidoči ustavljali pred njihovo hišo in jo opazovali.

Lepota pa ji je pravzaprav predstavljala tudi težavo, saj so jo zaradi videza vsi želeli zaščititi in voditi njeno življenje.

Še preden je shodila, je mama njene slike pošiljala organizatorjem otroških lepotnih tekmovanj, in tako se je že pri šestih mesecih lahko ponašala z laskavim nazivom. V domačem Dallasu je namreč postala miss malčkov.

Zaradi položaja, ki ga je v vojski zasedal Paul, se je družina pogosto selila med Ameriko in Evropo. Bodoča zvezdnica je zato hitro sklepala nova prijateljstva, ki pa jih je znala tudi ohranjati, ne glede na oddaljenost, saj je dobro vedela, koliko ta prijateljstva pomenijo.

Kot najstnica je sodelovala na lepotnih izborih in večkrat tudi zmagala, hkrati pa si je kruh služila kot model.

Spomladi 1960 se je v oprijeti obleki, kavbojskih škornjih in klobuku, sedeč na letalu, pojavila na naslovnici časopisa ameriške vojske Stars and Stripes, ki je imel zelo veliko naklado. Ker so njenega očeta kmalu zatem poslali na službovanje v Italijo, natančneje v Vicenzo, se je vpisala v tamkajšnjo ameriško srednjo šolo.

"Sharon je bila vključena v skoraj vse, kar smo počeli, bila je zvezda navijačic, koreografijo je izvajala rutinsko, kot nekakšno magijo," je spomine na srednješolsko obdobje obujala njena sošolka.

Pozneje se je izkazalo, da je bilo prav bivanje pri naših zahodnih sosedih zaslužno za njeno kariero v Hollywoodu.

V Italiji je namreč spoznala igralca Richarda Beymerja, ki jo je opogumljal in spodbujal njeno zanimanje za igralstvo ter manekenstvo. Prav Richard ji je dal vizitko svojega agenta Harolda 'Hala' Gefskyja, kar se je izkazalo za prelomno. "Richard mi je rekel, da moram biti na slikah, in jaz mu verjamem," je govorila.

V tistem obdobju so Sharon in nekaj njenih šolskih kolegov dobili vloge v avanturistični biografski drami Baraba, v kateri je zablestela in naredila dober vtis na soigralca, velika hollywoodska zvezdnika Anthonyja Quinna in Jacka Palancea. Njena mama je pozneje pojasnjevala, da so ljudje iz italijanske filmske produkcije v svojih projektih pogosto poskušali angažirati prav Sharon.

Ta je priložnost, da sanje o hollywoodski karieri spremeni v resničnost, videla v trenutku, ko so njenega očeta poslali nazaj v ZDA. Ob vrnitvi v domovino je takoj poklicala Gefskyja, ki ji je po hitrem postopku zagotovil angažmaje v oglasih, med drugim za cigarete santa fe in avtomobile Chevrolet.

"Tako mlada je bila in tako lepa, da nisem vedel, kaj naj z njo. Če se ne motim, sem jo najprej peljal na lutkovno predstavo," se je spominjal agent, ki se je takrat strinjal s tistimi, ki so zatrjevali, da je Sharon najlepše dekle na svetu:

"Bila je senzacija, kamorkoli sem jo pripeljal. Ko sva šla v restavracijo, ji je lastnik plačal večerjo, na ulici so jo vselej ustavljali fotografi ... V Hollywoodu sem živel od sredine štiridesetih let, a česa takšnega še nisem videl."

Pozneje jo je Gefsky predstavil Martinu Ransohoffu, ustanovitelju produkcijskega podjetja Filmways, ki je bil očaran nad njeno neverjetno lepoto. En sam pogled je zadostoval, da je vedel, da je prava zanj. "Spišite pogodbo! Pokličite njeno mamo, pokličite mojega odvetnika. To je dekle, ki jo hočem!" je bil navdušen.

Preden je dopolnila 21 let, je dobila sedemletno pogodbo, in to brez enega samega testa ali fotografije, še usta je komaj odprla!

Njene sanje so torej dokončno postale resničnost, saj je začela snemati filme. V večji meri je dobivala manjše vloge in se pridno pripravljala za kakšen večji angažma, v katerem bi lahko pokazala ves svoj razkošni talent.

Sharon, ki je v komični družinski seriji The Beverly Hillbillies dve leti upodabljala tajnico Janet Trego, se je za pravi hollywoodski začetek kariere pripravljala tako, da je obiskovala igralski tečaj.

Tega je plačeval Ransohoff, ki je zanjo zapravil več kot milijon dolarjev, zato je postala znana kot Million Dollar Baby, ena od zadnjih studijskih zvezd.

V tistem obdobju je spoznala francoskega igralca Philippeja Forqueta in se zapletla v razmerje z njim.

Njena kariera v vzponu pa je na to razmerje ustvarjala močan pritisk, zato sta se večkrat razšla in pobotala, naposled pa sta za vedno ubrala vsak svojo pot.

Jaya Sebringa, nekdanjega mornarja, ki je postal eden od vodilnih hollywoodskih frizerjev, je spoznala leta 1964. Čeprav je izjavila, da je izredno nežen, je zavrnila njegovo ženitno ponudbo.

Po koncu ljubezenske zgodbe sta ostala dobra prijatelja, usodno povezana vse do smrti.

Leta 1964 se je udeležila več avdicij za filme iz hollywoodske A-produkcije, a so agenti ocenjevali, da še ni nastopil njen čas, zato je v komični vojni drami The Americanization of Emily dobila le epizodno vlogo.

Prvo glavno vlogo, in sicer v srhljivki Eye of the Devil, v kateri je zaigrala ob Davidu Nivenu, Deborah Kerr in Donaldu Pleasenceu, pa je dočakala že dve leti pozneje.

S svojo interpretacijo čarovnice Odile de Caray je navdušila, Niven jo je opisal kot veliko odkritje, Kerrova pa je izjavila, da bo Sharon z nekaj sreče požela velik uspeh. Zvezdnica v vzponu je v intervjujih poudarjala, da ima veliko srečo, ker je lahko sodelovala s takšnimi profesionalci, in da se je med opazovanjem Kerrove naučila veliko o preprosti igri.

Po snemanju filma, ki je potekalo v Londonu, je ostala v tem mestu, kjer je spoznavala modni svet in tudi nočne klube.

Prav v tistem obdobju je spoznala svojega bodočega soproga, mladega režiserja Romana Polanskega, ki je takrat načrtoval snemanje komične srhljivke Ples vampirjev, katere izvršni producent je bil Ransohoff in za katero je Polanski nameraval angažirati rdečelaso igralko Jill St. John.

Ransohoff je v želji, da bi vlogo vendarle dobila njegova varovanka, Sharon in Romanu predlagal skupno večerjo. Računal je namreč na to, da bo tudi Polanski podlegel igralkinim čarom. Toda zgodilo se je nasprotno, na prvi večerji ni spregovoril niti besede, še pogledal jo je komaj.

Producent je poskusil še enkrat, a je bila tudi tokrat med njima mučna tišina. "Kakšen čudak," si je mislila Sharon. Šele ko sta se vračala iz restavracije, je prvič pokazal svoja čustva, a kaj, ko jo je objel tako močno, da sta oba padla po tleh. Sharon je prekipelo.

"Če to ni največji norec, kar jih je," se je pritožila Ransohoffu in dodala: "Nikoli ne bom delala zanj."

Toda Polanski se ji je opravičil in jo povabil k sebi. Med večerjo se ji je še enkrat opravičil, se povzpel v zgornje nadstropje in si na obraz nataknil masko Frankensteina. Nato se je splazil za njo in zarjovel kot norec. Dobro uro naj bi trajalo, da si je Sharon opomogla od šoka, Polanski pa je Ransohoffu že naslednji dan sporočil, da si je premislil in da jo hoče v svojem filmu, a le pod pogojem, da nosi rdečo lasuljo.

"Poskušam jo pripraviti do tega, da bo malce zlobnejša," je dejal na snemanju in pojasnil: "Preveč je prijazna in ne verjame v svojo lepoto. Nekoč na Poljskem, ko sem bil še reven deček, sem dobil čudovite čevlje. Takoj sem se jih začel sramovati. Vsi moji prijatelji so imeli preproste, običajne čevlje, zato me je bilo sram razkazovati svoje. Tako Sharon meni o svoji lepoti - sram jo je."

Polanski pa ni bil odgovoren le za režijo, ampak je v filmu tudi zaigral. Upodobil je mladeniča Alfreda, ki se zaplete v romanco s Sarah, ki jo je tolmačila Sharon. Romanco iz filma pa sta zvezdnika, ki sta se pozneje strinjala, da sta bila v resnici že ob prvem srečanju navdušena drug nad drugim, prenesla tudi v resnično življenje.

Po koncu snemanja, na katerem jo je pohvalil ob vsaki priložnosti, se je Sharon vselila v njegovo londonsko domovanje, kmalu pa je v angleško prestolnico prišel tudi Sharonin nekdanji fant Sebring, ki ga je zvezdnica zapustila prav zaradi Polanskega.

Toda prevarani frizer ni bil prizadet in ljubosumen. Nasprotno, ves čas je poudarjal, da je srečen, ker je postal in ostal Sharonin največji zaupnik, in želel spoznati slavnega režiserja. Ta je pozneje komentiral, da je bil Sebring osamljen in da je zato na Sharon ter nanj gledal kot na družinska člana.

Snemanje komedije Don't Make Waves, v kateri ji je družbo delal Tony Curtis, je Sharon znova popeljalo v ZDA.

Odgovorni ljudje iz filmskega studia MGM so jo predstavili kot kraljico deskanja, zato je bila večji del filma v bikiniju in je postala eden od simbolov seksa tistega časa.

Film pa resnici na ljubo ni požel uspeha in zvezdnica, ki je takrat snemala tudi reklamno kampanjo za coppertone, je ob tem izjavila: "Ne delam si utvar. Sebe si ne predstavljam na snemanju Shakespeara."

Snemanje kultne srhljivke Rosemaryjin otrok je v ZDA kmalu pripeljalo tudi Polanskega, ki je želel, da glavno vlogo dobi prav njegova Sharon. Ker je ni osebno priporočil producentom, so se ti odločili za Mio Farrow, Sharon pa je pripadla manjša vloga.

Je pa zato na snemanju dajala ideje, tudi za nekatere od ključnih scen filma. Fotografije s snemanja so bile objavljene v sloviti reviji Esquire in so poskrbele za veliko publiciteto tako Sharon kot filma. Marca 1967 je navdušila tudi bralce slovite revije za moške Playboy, v kateri se je članek o njej začel z besedami: "To je leto, v katerem se bo zgodila Sharon Tate ..."

Članek je bil začinjen z njenimi šestimi razgaljenimi fotografijami, ki jih je med snemanjem filma Ples vampirjev posnel Polanski.

Po vsem tem zelo optimistično razpoložena Sharon je dobila glavno vlogo v glasbeni romantični drami Dolina lutk. Filmska verzija velike knjižne uspešnice je bila dobro oglaševana in tudi dobro sprejeta, zato se je Sharon zavedala, da bo prav ta vloga poskrbela za nov napredek njene kariere. Med snemanjem je soigralki Barbari Parkins zaupala, da je noro zaljubljena:

"Da, nobenega dvoma ni, da je Roman moški mojega življenja."

Kmalu zatem sta se slavna zaljubljenca vrnila v London in postala priljubljena tarča novinarjev in paparacev. V znamenju velikanske pozornosti javnosti sta se 20. januarja 1968 sprehodila do oltarja in se preselila v ženinovo hišo v Eaton Square v londonski četrti Belgravia.

Ker je Polanski želel živeti v zakonu s hipijko, ne pa z običajno gospodinjo, kar je odkrito povedal tudi svoji slavni soprogi, sta se preselila v Los Angeles in se začela družiti z nekaterimi zelo uspešnimi mladimi ljudmi iz hollywoodske industrije.

Polanski je širil svoj prijateljski krog, v katerem sta bila med drugim tudi igralec Wojciech Frykowski in njegovo dekle Abigail Folger, Sharon pa je nadaljevala delo.

Poleti 1968 je začela snemati avanturistično akcijsko komedijo The Wrecking Crew, v kateri je zaigrala ob slovitem Deanu Martinu.

Uspešni film ji je prinesel dobre kritike, med drugim tudi v dnevniku The New York Times. Ob koncu istega leta je zvezdnica zanosila, zato si je njen soprog omislil novo ljubezensko gnezdece.

V losangeleški četrti Benedict Canyon je kupil vilo na ulici Cielo Drive 10050, v katero pa sta se že marca 1969 vselila njuna prijatelja Frykowski in Folgerjeva, saj je Sharon odpotovala na snemanje v Italijo, Polanski pa v London.

Ko je Sharon končala snemanje svojega zadnjega filma, komedije The Thirteen Chairs, znane tudi pod naslovom 12 + 1, se je v Londonu pridružila svojemu dragemu in med drugim posnela serijo glamuroznih fotografij za revijo Queen, konec julija pa se je z ladjo Queen Elizabeth 2 vrnila v Los Angeles. Odpotovala je brez Polanskega, ki bi se ji moral v mestu angelov pridružiti sredi avgusta, deset dni pred rokom poroda.

Ravno v tistem obdobju, avgusta 1969, pa so se na žalost križale poti hipija Charlesa Mansona, vodje sekte Manson Family, in njegovih sledilcev, Charlesa 'Texa' Watsona, Patricie Krenwinkel, Susan Atkins in Linde Kasabian, ter Sharon Tate in njenih prijateljev.

Manson je svojim privržencem, nad katerimi je imel zahvaljujoč narkotikom popolno moč, 8. avgusta 1969 rekel: "Now is the Time for Helter Skelter (Zdaj je čas za Helter Skelter)." Razvpiti Helter Skelter, sicer pesem skupine The Beatles, je bil Mansonov scenarij oziroma prerokba, po kateri naj bi se začela apokaliptična vojna na osnovi rasnega sovraštva med belci in črnci.

Manson je vedel, da na naslovu Cielo Drive 10050 ne stanuje več glasbenik Terry Melcher z dekletom, igralko Candice Bergen, a prav ta hiša je v njegovi moteni zavesti predstavljala simbol zavračanja ljudi, podobnih njemu. In zato je članom svoje 'družine' naročil, naj pobijejo vse, ki bodo v tistem trenutku v tisti hiši.

"Počutila sem se vzhičeno, posebno, izbrano," je izjavila Kasabianova, ki je opisala tudi umor Stevena Parenta, mladeniča, ki se je po spletu naključil s svojim avtom znašel pred hišo:

"Ko smo prišli do rezidence Sharon Tate, so bile luči pred hišo prižgane, osvetljena pa je bila tudi pot. Tex je imel škarje in je prerezal telefonske žice. Ker se je mimo pripeljal avto, smo se sklonili, nato pa se je Tex dvignil in štirikrat streljal s pištolo. Rekel mi je, naj vzamem denarnico mulca, ki ga je ubil. Ko sem šla v avto, je tam ležal mladenič, in čeprav nisem videla krvi, sem vedela, da ni več živ."

V hišo, v kateri je Sharon po večerji zabavala svoje prijatelje, Frykowskega, Folgerjevo in Sebringa, so v noči z 8. na 9. avgust vstopili trije 'izbranci', Kasabianova pa je stražila.

"Vsi boste umrli," jim je rekel Tex po tem, ko jih je zvezal. Vse štiri žrtve so bile zabodene do smrti. Kriminalisti so skupno našteli kar 102 vbodni rani, noseča Sharon jih je imela 16. Ko so se morilci oddaljevali od hiše, je Kasabianova vzela orožje, ga očistila in vrgla v jarek.

Že naslednji dan je Manson člane svoje družine znova poslal na krvavi pohod, tokrat v hišo Lena in Rosemary LaBianca, premožnih poslovnežev, ki so ju prav tako zabodli do smrti. Preden so ga oktobra 1969 aretirali, je bil vmešan še v umor hollywoodskega kaskaderja Donalda 'Shortyja' Sheaja, a svet se ga bo za vedno najbolj spominjal prav po umorih Sharon in njenih prijateljev.

Skupaj s člani sekte, ki so zakrivili ta zločin, je bil obsojen na smrtno kazen, ki pa so jo pozneje spremenili v dosmrtni zapor. Nekajkrat je celo zaprosil za pomilostitev, a so zaradi neprimernega vedenja vse njegove prošnje zavrnili.

Zase pravi, da je zloben in preklet človek, morda celo poosebljenje hudiča. Glede na to, da je med drugim naročil umor ženske, ki sta jo do poroda ločevala le dva tedna in ki je zaman moledovala za življenje svojega nerojenega otroka, je verjetno zelo malo tistih, ki se ne bi strinjali z njim ...

Napisal: Tim Jeras za revijo Story

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord