Samuel L. Jackson: Bil je hladen, nedostopen in rahlo nor

Igralec Samuel L. Jackson je imel precej težko otroštvo, pozneje pa se je otepal z odvisnostjo, ki bi mu skoraj ogrozila kariero, a se je iz pekla izvlekel s pomočjo družine. Prav danes je v naše kinodvorane prišla animirana družinska komična pustolovščina Turbo, ki ji je 'posodil' glas.

V filmu Trenutek odločitve je igral obtoženega častnika, ki ga na vojnem sodišču brani kolega in prijatelj - upodablja ga Tommy Lee Jones.  (foto: profimedia) profimedia
1. 9. 2013

"Velik človek z močnim, globokim glasom in velikim egom, ki je čisto nasprotje tistemu, za katerega bi rekli, da ga ima," je stavek, s katerim Quentin Tarantino opisuje Samuela Leroya Jacksona, 64-letnega igralca, ki se je leta 2011 vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov kot najuspešnejši igralec vseh časov z zaslužkom 7,42 milijarde dolarjev.

Vloga Julesa Winnfielda v kultnem Tarantinovem filmu Šund mu je priskrbela največji frajerski status vseh časov po izboru britanske revije Empire, prinesla pa mu je tudi nominacijo za oskarja. Zaradi njegovega tolmačenja odvisnika Gatorja Purifyja v romantični drami Jungle Fever pa so uvedli posebno nagrado za stransko vlogo filmskega festivala v Cannesu, ki je niso podelili nikoli pred letom 1991 in ne po tem.

Samuel L. JacksonZ več kot 140 filmi, posnetimi od leta 1972, je osvojil številne prestižne nagrade, ki so razstavljene v eni izmed sob njegove vile na Beverly Hillsu, kjer so njegovi najbližji sosedje Denzel Washington, Eddie Murphy in Sylvester Stallone. No, kipca najprestižnejše nagrade hollywoodske kinematografije pa v njegovi vili še ni.

"Ne dvomim, da imam v Hollywoodu posebno mesto. Režiserji mi zaupajo, gledanost filmov, v katerih igram, pa je dokaz, da sem upravičil njihovo zaupanje. Edino, kar bi mi oskar lahko prinesel, je še kakšen milijon na bančnem računu, česar pa res ne potrebujem," se glasi odgovor tega večno stranskega igralca na vprašanje, koliko mu pomenijo nagrade.

Zvezdnik, ki je le redko dobil priložnost igrati glavne vloge, je igral v velikih in dragih filmih, kot je Jurski park, neodvisnih filmih, kot je Očiščenje, kinematografskih uspešnicah, kot je Vojna zvezd, in različnih produkcijah studia Marvel, ki je po njem ustvaril lik Nicka Furyja, kar ga je naredilo velikega deloholika, ki mu je slavni Morgan Freeman, njegov dragi prijatelj in mentor, nekoč rekel:

"Sam, zvečer ne morem vklopiti televizije, ne da bi vsaj enkrat videl tvojo faco. Kaj ni že čas, da se malo odpočiješ?"

Kaj mu je odgovoril, ne vemo, a če upoštevamo dejstvo, da se je samo lani njegovo ime v odjavnih špicah premierno prikazanih filmov pojavilo kar petkrat, lahko ugotovimo, da nasveta svojega 11 let starejšega izkušenega kolega in dolgoletnega mentorja ni upošteval.

"Zdi se mi pravzaprav neverjetno, da nekateri igralci posnamejo samo en film na leto. Ne vem, očitno imam večjo potrebo po kreativnem izražanju," pravi igralec, ki mu ni tuje niti posojanje glasu videoigricam, kot je Grand Theft Auto, in japonskim animiranim filmom, kot je Afro Samurai. Zaradi avtoritativnega glasu je dobil priložnost utelesiti Boga v avdio verziji Biblije z naslovom The Bible Experience. Kljub vsemu pa je - kot sam pravi - še vedno igralec z B-seznama, igralec za stranske vloge, v katerih redno blesti, bleščeči pa so tudi njegovi honorarji.

"Tisto, kar je med mano in Guinnessovo knjigo rekordov, je dolgotrajnost. Vedno bo dovolj dobrih stranskih vlog, a samo ena glavna ti lahko zaznamuje vso kariero in te popelje v neko drugo smer. Poleg tega igram v kupu filmov, kot je Vojna zvezd, ki imajo bajni zaslužek, a bi ga imeli z mano ali brez mene. Imel sem srečo, da sem sodeloval v filmih, ki privlačijo toliko gledalcev, za kar sem zelo hvaležen, saj sem prav zaradi njih lahko sprejel majhne in slabše plačane vloge, v katerih sem neizmerno užival," pojasnjuje.

Samuel ima s studiem Marvel podpisano pogodbo za devet visokoproračunskih filmov. Pet jih je že posnel, zadnji, akcijska znanstvenofantastična pustolovščina Maščevalci, pa je novemu lastniku Marvelovih studiev, Disneyju, prinesel kar 220 milijonov dolarjev. Akcijska znanstvenofantastična avantura Captain America: The Winter Soldier in akcijska znanstvenofantastična pustolovščina Maščevalci 2 sta napovedani za leti 2014 in 2015, snemali pa bodo tudi film o Nicku Furyju, v katerem bo Jackson prvič odigral glavno vlogo. Vestern Django brez okovov je - kot pravi - snemal z velikim zadovoljstvom, tako zaradi vedno zanimivega in kreativnega Tarantina, kot tudi zaradi tega, ker je prvič dobil priložnost zaigrati v vesternu.

Samuel ima namreč zelo rad svoj rodni Tennessee in pištole.

"Pištole so bile, poleg še marsičesa drugega, del mojega odraščanja," razlaga igralec, ki se - čeprav ima pištolo - ne počuti posebej močnega z orožjem v rokah. Vsaj takšen vtis nam dajejo liki, ki jih pogosto tolmači.

"Nikoli nisem bil v zaporu. Nikoli nisem bil aretiran. Sem dober sin, oče in soprog. Z isto žensko sem poročen 33 let. Sem dober prijatelj. Končal sem fakulteto in sem visoko izobražen. Verjamem v izobraževanje in anonimno podarjam denar. No, toliko sem podoben likom, ki jih tolmačim," pravi igralec in pri tem priznava, da je za največjo prelomnico v njegovi karieri poskrbela vloga, s katero je imel več podobnosti, kot bi si želel. Gre za že omenjeno vlogo Gatorja Purifyja, odvisnika od kreka, ki je zaradi mamil pripravljen uničiti družino in zvezo s punco Vivian, ki jo je igrala Halle Berry. Ironično je, da je bila to njegova prva vloga, ki jo je odigral povsem 'čist' in trezen.

"Dva tedna pred začetkom snemanja sem prišel s klinike za zdravljenje odvisnosti. Kokain sem kadil leto in pol ali dve leti, tako da sem razumel to bolestno potrebo po še. Ko sem se z režiserjem Spikom Leejem pogovarjal o tem, sem mu rekel: 'Pravzaprav je Gator v filmu redko zadet. Vidimo ga samo, kadar je v iskanju nečesa, v misiji, da najde svoj 'šus'. Tudi jaz si to želim!' In to je bila moja pot v Hollywood. Popoln zakon, izkušnje in priložnosti," razloži igralec in poudari, da se niti v enem trenutku ni vedel kot Gator. Nikoli ni kradel ali prosil za denar za mamila, ampak je veliko delal:

"Vadil sem in igral pod vplivom mamil. Prišel sem na oder, gledal kolege, ki so zavijali z očmi, in se poskušal osredotočiti na vlogo. Najpogosteje mi je uspevalo." Trenutek, ki ga je prebudil iz sna opiatov, se je zgodil nekaj mesecev pred tem, ko je leta 1991 dobil vlogo odvisnika v filmu Jungle Fever.

"Soproga in hčerka sta me našli nezavestnega na kuhinjskih tleh. Verjetno zato, ker sem želel biti zasačen. Bil sem na zabavi in spil sem veliko tekile, zato sem sklenil, da bi bilo najbolje, da vzamem še malo kokaina. Prišel sem domov in začel kuhati. V naslednjem trenutku sem pogledal gor, LaTanya in Zoe sta stali nad mano. Kokain je bil pripravljen, a ga nisem vzel. Naslednji dan sem šel po LaTanyinem prigovarjanju na kliniko za odvajanje. Nisem se upiral, vedel sem, da sem pripravljen," se spominja in dodaja, da je bilo to verjetno prvič, da je njegova soproga dojela, da ne gre le za pijančevanje in občasno kajenje marihuane, ampak za nekaj veliko resnejšega.

"Žal mi je, da se je to zgodilo. Obema bi se lahko opravičeval do konca življenja, a tudi to ne bi bilo dovolj. Bil sem hladen, nedostopen in rahlo nor. Niti najmanj nisem ponosen na to," se kesa zvezdnik, ki so ga nočne more o odvisniškem obdobju preganjale še deset let po tem, ko se je ozdravil.

"Najstrašnejše je to, da je občutek isti. Kot da sploh ne bi spal. V trenutku, ko se v sanjah pojavijo ljudje, ki jih imaš rad, ti pa za hrbtom skrivaš vrečo kokaina, je sram enak kot v realnosti. No, po določenem času pa so tudi sanje izginile. Najtežje je bilo ostati povsem čist. Ne morem si privoščiti, da bi rekel: 'Bil sem čist 15 let, zdaj pa lahko spijem kozarec šampanjca.' Morda je to celo res, morda res lahko popijem samo en kozarček, a zgodovina pravi, da ne bom odšel, dokler ne vidim prazne steklenice. Ljudje, ki so preživeli isto kot jaz, dobro vedo, da skušnjava traja za vedno. Užival sem v alkoholu in mamilih. Zelo. Zdaj pa se moram vsak dan opominjati na to, da ne smem popiti kozarca vina," svoje življenje opisuje Samuel, ki ne skriva, da je odvisnost močno vplivala na njegov zakon.

"Oba sva zelo strpna, čeprav ima LaTanya veliko več potrpljenja kot jaz. Bilo je kar nekaj velikih prepirov in trenutkov, ko bi bilo najlažje obupati in drug drugemu obrniti hrbet. Na srečo se je potem začelo snemanje nekega filma ali pa je LaTanya odšla na turnejo s predstavo, tako da sva se umirila in pozabila na prepire," pojasni in doda, da je bila Zoe, njuna 31-letna hčerka, največji razlog za to, da sta vztrajala:

"Oba prihajava iz družin ločenih staršev in sva občutljiva, ko gre to temo. Verjela sva, da mora imeti Zoe dom z obema staršema."

Njegov oče je družino zapustil, ko je bil Samuel Leroy Jackson, ki se je rodil 21. decembra 1948 v Washingtonu, še dojenček. Odraščal je v Chattanoogi v ameriški zvezni državi Tennessee, njegova mama pa se je zaposlila v Washingtonu, zato jo je videval le, kadar je prišla na obisk. Vlogo staršev sta odigrala njegova babica in dedek, a kljub vsemu se otroštva spominja z nasmeškom.

"Ena izmed posledic moje vzgoje je ta, da ne trpim, kadar sem ločen od nekoga. Pogosto se je dogajalo, da me več mesecev ni bilo doma in da sem se s soprogo slišal enkrat na dan. Ne pogrešam je. Ne pogrešam življenja doma kot tudi ne prizorišča snemanja, ko ga zapustim. Ljudje, ki ob koncu snemanja postanejo žalostni, se mi zdijo smešni. Kot da je to zadnji film, ki ga bodo posneli," razloži in doda, da je druga posledica njegove vzgoje ta, da je deloholik:

"Pri nas doma smo vsako jutro vstajali ob šestih. Babica je bila gospodinja, dedek pa je delal kot hišnik in  mojster za hišna popravila. Hodil sem na delo z njim in mu vsako jutro pomagal. Moja teta je delala v šoli, zato sem že pri treh letih bral. V šoli sem bil bolj razgledan od drugih otrok. Po petih stripih sem moral obvezno prebrati katero od del klasične književnosti. Tudi učitelji so vedeli, da me želi družina poslati na fakulteto, zato so bila merila zame višja. To so bili časi, ko so črnci in belci živeli v različnih svetovih. Mama, babica, teta in duhovnik so razpravljali o tem, kako dober sem v šoli. Vsa vas je bila odgovorna za vzgojo otrok."

Ljubezen do igralstva je odkril v osnovni šoli. Imel je veliko težav z dikcijo, neki lokalni logoped pa mu je v želji, da bi se znebil jecljanja, priporočil, da se pridruži dramski skupini.

"To bi ti bilo lahko v veliko pomoč," mu je takrat rekel zdravnik, ki ni niti slutil, da bo njegov nasvet najstniku povsem spremenil življenjsko pot. V trenutku, ko se je zaljubil v igralstvo, se je zaljubil tudi v LaTanyo Richardson. Čeprav je obiskoval fakulteto Morehouse, katere študenti so bili izključno moški, je prav med študijem spoznal bodočo soprogo, ki je obiskovala sestrski dekliški igralski kolidž Spelman. "Nisva se ravno razumela. Jaz sem bila gledališki snob, on pa je oboževal filme. Že kot otrok je vsako sobotno popoldne visel v kinu in najprej gledal program za otroke in mladino, potem pa sta se mu mama ali babica pridružili na večernih projekcijah. Mene filmi niso zanimali toliko kot gledališče. Nisva se gibala v istih krogih, dokler nisva začela igrati skupaj," se spominja LaTanya in dodaja, da se je znašla v položaju, ko je morala izbirati, ali se bo poročila s pametnim fantom, ki ima rad igralstvo, ali z bogatašem, ki jo je osvajal.

"Izbrala sem pametnega in dobila, z majhnim časovnim zamikom, pametnega in bogatega," z nasmeškom pove igralka, ki ne skriva, da ljubiti Samuela ni lahko. Na vprašanje, v čem je skrivnost njunega dolgotrajnega zakona, brez razmišljanja izstreli:

"Amnezija. Jaz sem strastna in odprta do ljudi, on pa ... On je čustveno povsem izklopljen. Kadar sem ga poklicala na snemanje in vprašala, ali me pogreša, mi je umirjeno in hladno odgovoril: 'Ne.' Toda spreminja se. Pred kratkim sem se v kuhinji vrezala v roko in odpeljal me je v bolnišnico. Prej bi se morala odpeljati sama."

Po rojstvu njune hčerke Zoe je igralka profesionalno kariero obesila na klin. Ni si mogla privoščiti nenehnih potovanj z gledališčem, zato zdaj dela kot producentka. Po njenih stopinjah se je podala tudi Zoe, neodvisna filmska in televizijska producentka.

"Očeta sem videl dvakrat v življenju, mama pa je hodila na obiske. Včasih je nisem videl tudi več mesecev, ko je odšla, pa nisem mogel ničesar storiti. Navadil sem se na to, da ljudje odhajajo. To sem se naučil sprejemati. Če me kdo zapusti, takoj pozabim nanj. Ne slinim se za njim kot kakšen paglavec," pravi Samuel, ki je odraščal s stališčem 'jaz proti svetu' in ki je bil vajen iti na vse ali nič. Pravi, da je bil kot otrok neverjetno sebičen in impulziven. Kadar ga je mama prisilila, da čokolado ali kakšno drugo sladkarijo deli z drugim otrokom, je bil tako jezen, da je svoj del vrgel stran.

"Če nisem mogel pojesti vsega, mi preprosto ni bilo dovolj dobro. Vse življenje sem gledal dedka, kako s sklonjeno glavo čisti za drugimi. Opozarjal me je, naj jih ne gledam v oči, ker bodo mislili, da sem aroganten. Šele kot najstnik sem začel gledati televizijo in filme, v katerih sem izvedel, da je črnec lahko dostojanstven in ponosen. Tega se nismo učili v šoli," se Jackson spominja bremena, ki ga je kot Afroameričan nosil v svoji mladosti. Čeprav ni bil jezen, ker je bila segregacija, kot pravi, del vsakdanjika, si nikoli ni hotel dopustiti, da bi mislil, da je manjvreden, kot sta menila njegova babica in dedek.

"V moji četrti so živele siromašne črnske družine, nekaj siromašnih belih družin, tam pa sta bili tudi dve javni hiši. Nismo imeli priključka za vodo, zato smo se prhali samo takrat, ko je padal dež. Kljub vsemu pa smo imeli vsi hrano in čevlje. Pri vsakem stiku z belci so me klicali 'nigger boy', mojo babico pa 'miss niger', verjetno zaradi spoštovanja do starejših. Spominjam se, da sem nekoč teto vprašal, zakaj v filmih črnci vedno umrejo. 'Ker črnec ne more zmagati. Vedno umre,' mi je odgovorila," se spominja Samuel, ki mu je uspelo dokazati nasprotno.

Za akcijsko kriminalno dramo Poljub za lahko noč, ki jo igralec neredko navaja kot svoj najljubši film, je režiser Renny Harlin namreč pripravil dve različici. Eno, v kateri njegov lik umre, in eno, v kateri ostane živ. Na poskusni projekciji prve verzije filma je nekdo iz občinstva glasno vzkliknil:

"Ne! Ne smete ubiti Sama Jacksona!" In večina gledalcev se je takoj strinjala z njim.

"Tu sem se naučil lekcije," je tedaj rekel režiser, ki je šele pozneje izvedel za Samuelovo filozofijo o stranskih vlogah. To malo zmago nad rasizmom igralec neredko omenja, kadar se spominja najljubših trenutkov v karieri. In takšnih trenutkov je bilo veliko. Ko govorimo o Samuelu L. Jacksonu, je veliko takšnih trenutkov povezanih z začetki njegove gledališke kariere. Leta 1976, kmalu po končani fakulteti, se je z LaTanyo preselil v New York in - kolikor se je le dalo - igral v Off-Broadway in Off-Off-Broadway produkcijah:

"Bil sem igralec, ki je šival kostume in delal scenografijo. Upravljal sem luči in pravzaprav delal vse, kar se je dalo delati. Ni bilo težko, bil sem mlad in v odlični družbi. Z Morganom Freemanom, Wesleyjem Snipesom, Laurenceom Fishburnom in Denzelom Washingtonom sem hodil na avdicije, in če je kateri izmed nas dobil vlogo, je takoj priporočil nekoga drugega izmed nas. Na koncu smo vse delali skupaj, čakali na zavodu za zaposlovanje, kartali in igrali. In če je imel eden za hrano, smo imeli vsi. Čakali smo, da nas Hollywood pokliče."

Prvi klic iz Hollywooda je prejel Washington, zatem Snipes in Freeman, Jackson pa brez povabila ni hotel iti z njimi, čeprav je s tem vprašanjem vsak dan po telefonu 'moril' svojega agenta: "Je poklical kdo iz Hollywooda?"

Delal je naporno in veliko, saj je poskušal skrbeti za ženo in hčerko, ki je nenadno vstopila v njegovo življenje. Kljub vsemu pa je imel vse do že omenjenega dogodka v kuhinji dovolj časa še za alkohol in mamila.

"Dolgo sem mu morala groziti, da ga bom zapustila, če ne bo šel na zdravljenje. Do trenutka, ko sem ga našla nezavestnega v kuhinji, nisem mogla zapustiti tega krasnega fanta, ki sem ga tako zelo občudovala. Veliko pa sem mu tudi zamerila. Vsaka ženska sovraži to, da mora svojega moškega gledati oslabelega. V trenutku, ko je Zoe videla, kako leži na kuhinjskih tleh, sem vedela, da sem sposobna narediti to potezo in oditi. In kot bi to vedel tudi on. Odšel je na rehabilitacijo in se vrnil kot nov človek," se bolečih trenutkov spominja LaTanya. Nekaj dni pred tem, ko je zapustil kliniko za zdravljenje odvisnosti, je spet poklical agenta in mu postavil isto vprašanje, a tokrat je dobil presenetljiv odgovor:

"Ko sem slišal, da si me Spike Lee želi za vlogo odvisnika, sem si rekel, zakaj pa ne. Tako in tako sem bil že zelo dobro pripravljen."

Samuel je torej dokazal, da je mogoče včasih tudi kakšno peklensko izkušnjo spremeniti v nekaj izjemnega.

Napisal Tim Jeras za revijo Story, fotografije Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri