Montgomery Clift: Po prometni nesreči ni več okreval

Montgomery Clift, pionir uporništva z velikih platen, spada med ikone zlate dobe hollywoodske tovarne sanj. Na žalost pa je bil zvezdnik v resničnem življenju izmučena duša - po prometni nesreči se je vdal alkoholu in mamilom, dodatno pa ga je obremenjevala še biseksualnost, ki je javnosti ni želel priznati.

Montgomery Clift: Po prometni nesreči ni več okreval (foto: Profimedia) Profimedia
22. 3. 2015

Scene iz nikoli posnetega filma o življenju legendarnega ameriškega filmskega in gledališkega igralca Montgomeryja Clifta bi bile videti nekako takole:

Monty se sprehaja po Manhattnu, Monty pade v neki hiši na Fire Islandu, drugi pa ga preskakujejo, kot da ga ni, kot da je neviden, roke se mu tresejo zaradi pretiranega pitja alkohola, je napol slep, njegov obraz je iznakažen zaradi prometne nesreče ...

Potem pa ne pride do klasičnega hollywoodskega preobrata na bolje, ampak se situacija le še poslabša: Monty nič ne je, joče, zaman telefonari prijateljem, ki se ga izogibajo, režiserji mu ne ponujajo več vlog, dobiva injekcije močnega protibolečinskega zdravila demerol ...

Zaradi vsega tega zvezdnikovo srce po komaj dobrih 45 letih ne zdrži več. Konec. Njegova smrt je bila pravzaprav najpočasnejši samomor v zgodovini filma.

Prvak eksistencializma na ameriški način je bil pionir uporništva na velikem platnu, ki je bolj igral z gestami in mimiko kot pa z besedami, dialogi in replikami.

Po njem so se zgledovali vsi poznejši uporniki (brez razloga), utrl je igralske poti številnih legendarnih zvezdnikov, kot sta Marlon Brando in James Dean, zahvaljujoč njemu pa je film postal orodje za dojemanje moralnih vrednosti nove generacije, ki ni bila del ljubkega in plehkega zvezdniškega sistema, ki ga je Hollywood že takrat vzel za svojega.

Odraščal je v bogati družini ...

Edward Montgomery 'Monty' Clift se je rodil 17. oktobra 1920 v Omahi, največjem mestu v ameriški zvezni državi Nebraska, in sicer v bogati družini.

Njegov oče William Brooks Clift je bil znan newyorški bankir in podpredsednik podjetja Omaha National Trust Company, mama Ethel Fogg Anderson pa ni bila zaposlena. Je pa zato skrbela za hišo in družino ter bila dominantna figura v življenju bodočega igralca, ki je odraščal ob sestri dvojčici Roberti Ethel in leto starejšem bratu Williamu Brooksu Cliftu mlajšemu.

Medtem ko je glava družine William delal, so Ethel in otroci potovali po Evropi, bivali v luksuznih hotelih ali pa uživali v svoji hiši na Bahamih, kjer je za otroke skrbel tudi zasebni učitelj. Po zlomu newyorške borze leta 1929 so bili Cliftovi prisiljeni korenito spremeniti način življenja, zato so se preselili v manjšo hišo na Floridi.

V tamkajšnjem majhnem mestu Sarasota so odkrili gledališče v lokalnem mladinskem klubu in prav takrat je - po priporočilu njegovega zasebnega učitelja Walterja Haywarda, nekdanjega profesorja na kolidžu Amherst - Montgomery, ki so ga ljubeče klicali Monty, postal član amaterskega igralskega društva.

Medtem ko sta se njegova sestra in brat redno šolala in vneto pripravljala na študij, je imel Monty še vedno svojega zasebnega učitelja, saj je tako želela njegova mama. Kljub silnemu maminemu trudu pa nikoli ni končal nobene šole, kar ga je mučilo vse življenje.

Nikomur ni bilo jasno, zakaj ga mama, znana kot močna in samovoljna ženska, ni hotela poslati v javno šolo.

Nekateri so menili, da se je razlog za to skrival v njegovih umetniških nagnjenostih, drugi pa so bili prepričani, da je želela imeti s tem popoln nadzor nad sinovim življenjem.

Montyjevi igralski poskusi in ambicije, ki jih je njegova mama seveda podpirala, so na plodna tla naleteli po vrnitvi v New York leta 1935, ko je dobil vlogo na Broadwayu.

Zaigral je v komediji Fly Away Home, ki je požela velikanski uspeh in je bila na sporedu kar dve sezoni.

Dame

Ko je pri 17 letih dobil še vlogo v prav tako komični broadwajski predstavi Dame Nature, uspešno nadaljevanje njegove igralske kariere ni bilo več pod vprašajem.

Uspehe je začel nizati kot po tekočem traku in postal vroča ter zelo zaželena 'roba' med najslavnejšimi hollywoodskimi producenti, a je na njihovo žalost zavrnil veliko ponujenih vlog.

Red River

Po filmskem prvencu v romantični akcijski pustolovščini Red River, v kateri je zaigral leta 1948, je že istega leta sledila sijajna vloga v pustolovski vojni drami The Search, ki mu je prinesla prvo nominacijo za oskarja.

Search

Nadaljeval je snemanje uspešnih filmov in začel sklepati prijateljstva v Hollywoodu.

Najboljšo prijateljico je našel v 12 let mlajši britansko-ameriški igralski divi Elizabeth Taylor. Ker sta bila oba strastna in ranljiva, sta se takoj zelo zbližala, njuno prijateljstvo pa je trajalo vse do njegovi smrti.

Taylor

Skupaj sta posnela tudi nekaj filmov, njuna ljubezenska scena iz romantične drame Mesto pod soncem, v kateri sta navdušila leta 1951 in ki je Montyju prinesla drugo nominacijo za oskarja, je celo postavila nove standarde filmske romance.

Mesto pod soncem

Monty pa je bil znan tudi po tem, da je redko vračal ljubezen. Pravzaprav je ljubezen javno izkazoval le Liz. Sicer je šlo za posebno vrsto ljubezni, a bila sta neločljiva.

Liz se je po vsakem propadlem razmerju ali zakonu (in teh ni bilo malo, saj se je s sedmimi moškimi osemkrat sprehodila do oltarja) takoj zatekla k njemu, ves svet pa se je v pričakovanju tipičnega hollywoodskega srečnega konca spraševal, zakaj Monty 'dekleta z vijoličastimi očmi' nikoli ni zaprosil za roko.

"V njem je obstajalo nekaj, česar mi nikoli ni uspelo dojeti. Bila sem pripravljena na vse, da bi živela skupaj, da bi se povsem združila, a on tega nikoli ni želel. Govoril je, da se me boji in da obstajajo določeni deli življenja, v katerih ne bo mogel nikoli sodelovati. Na koncu sem dojela, da najini vrsti nista združljivi, zato sva se razšla," je Liz nekoliko skrivnostno napisala v avtobiografiji.

Njegovo shizofreno vedenje je bilo z vsakim dnem čedalje bolj izrazito,

želel se je preizkušati s tem, da je obiskoval najbolj čudaške kraje, ves čas pa si je prizadeval, da bi presenečal tudi ljudi okrog sebe, na primer s tem, da je biftek razrezal kar na tleh in ga na tleh seveda tudi pojedel. Želel je poskusiti prav vse, raziskati lastne meje, predvsem pa mejo med življenjem in smrtjo.

Prijatelje je ob pamet med drugim spravljal tako, da je visel z balkona v sedmem nadstropju, takoj zatem pa se je vedel povsem naravno in vsakdanje, kot da ne bi le nekaj minut pred tem izzval splošne panike.

Legendarna platinasta igralka, model in pevka Marilyn Monroe, še ena njegova tesna prijateljica, je malo pred njegovo smrtjo izjavila: "Je edina meni znana oseba, ki je v hujšem stanju od mene."

Monroe

Zaradi številnih težav je dolga leta hodil na psihoanalizo k dr. Williamu V. Silverbergu, homoseksualcu, ki je pozneje menda postal tudi njegov ljubimec.

Monty je namreč živel dvojno življenje, v javnosti se je pojavljal z ženskami, z moškimi pa je imel skrivna ljubezenska razmerja, kar ga je uničevalo.

Njegovo življenje je bilo povsem uničeno 12. maja 1956, po večerji v hiši prijateljice Liz, s katero je prav takrat snemal romantično vojno dramo Raintree County, in njenega takratnega soproga Michaela Wildinga.

Na tej večerji so bili prisotni še sloviti igralec Rock Hudson s svojo soprogo Phyllis Gates ter igralec Kevin McCarthy, Montyjev tesni prijatelj, ki mu je zvezdnik po prepiru sporočil, da je zaspan, in se po cesti, oviti v gosto meglo, podal domov.

Že deset minut pozneje je prav Kevin našel njegov uničeni avto, 'ovit' okoli telefonskega droga. Monty, ki si je med drugim zlomil nos in čeljust, je nesrečo sicer preživel, a 'najlepši obraz Hollywooda' je bil povsem krvav in neprepoznaven.

Življenje mu je rešila prav prijateljica Liz, ki jo je Kevin obvestil o nesreči in ki je slavnemu ponesrečencu odstranila zobe iz grla in jezika, da se ne bi zadušil.

Pozneje so mu bogovi v belem v obraz všili tanko kovinsko žico, zgornja ustnica je povsem spremenila obliko, do tedaj popolni nos pa je bil nenaravno otečen. Slovite modre oči so sicer ostale iste, a so izžarevale le še grozo in obup.

Zvezdnik po nesreči nikoli več ni okreval, niti v fizičnem niti v psihičnem smislu, zaradi številnih operativnih posegov, ogromnih količin zdravil ter odvisnosti od alkohola in mamil pa se je kar naenkrat postaral.

Kompromitirana je bila seveda tudi njegova igralska prihodnost, saj je že kar nekaj časa zaostajal za nizom prelepih in popolnih igralcev, kot so bili Marlon Brando, Paul Newman in Richard Widmark, zaradi česar se je počutil kot 'blago z napako'.

"Ničesar več se ne da storiti zanj, treba ga je le še prijeti za roko in pospremiti do pokopališča," je izjavil njegov prijatelj, osem let mlajši igralski kolega Roddy McDowall, in njegove besede so se pozneje na žalost izkazale za preroške.

No, kljub vsemu pa je dobil še nekaj filmskih vlog in požel še nekaj uspehov. Leta 1961 je v zgodovinski vojni drami Sojenje v Nürnbergu, ki je nastala pod režijsko taktirko Stanleyja Kramerja, fantastično upodobil homoseksualca, ki so ga nacisti kastrirali, in si prislužil nominacijo za oskarja.

Sojenje

To je bila že njegova četrta nominacija za najprestižnejšo igralsko nagrado na svetu, a tokrat v kategoriji najboljšega igralca v stranski vlogi.

Mimogrede, tretjo nominacijo za najboljšega igralca si je leta 1954 prislužil z vlogo Roberta E. Leeja Prewitta v romantični vojni drami Od tod do večnosti.

Od tod do večnosti

Kljub vsem uspehom pa je nesrečen, čustven, divji in ranljiv možakar svojo žalost utapljal v alkoholu in mamilih, poleg tega pa se je povsem izoliral ter se mučil in izčrpaval tako v čustvenem kot v fizičnem smislu. Da bi bila situacija še hujša, je pred svetom dolga leta skrival svojo biseksualno usmerjenost.

Pred smrtjo je zapadel v globoko narkomansko krizo in divje seksualno vedenje, zato so se ga šefi filmskih studiev začeli izogibati in mu niso več ponujali vlog.

Igralski velikan je za posledicami srčnega napada v New Yorku umrl 23. julija 1966, star komaj 45 let. Svet je zapustil ogorčen in reven.

Za seboj je pustil neizbrisno sled v filmskem svetu, po njem se zgledujejo številni nadobudni igralci, a se je kljub temu težko znebiti občutka, da ni bil dovolj cenjen, ko je živel.

Brez kakršnegakoli dvoma je bil eden od najbolj karizmatičnih igralcev svojega časa in danes si je kar težko predstavljati, kako hipnotično je deloval na ljubitelje filma, kako so najstniki noreli za njim in kako so med projekcijami filmov vzklikali njegovo ime.

V tistem obdobju se noben drug igralec ni mogel pohvaliti s takšno pozornostjo oboževalcev, vsi so mu namreč hoteli pomagati ali ga zaščititi. Morda vse skupaj še najbolj slikovito in najlepše opisujejo besede režiserja Freda Zinnemanna:

"Monty se je gibal kot preplašena mačka in kot mačka je tudi zvijal hrbet, ko ga je kaj iritiralo. Vpil je brez razloga. Iz njegovih modro-zelenih oči je sevala brezmejna žalost. Vedno je bil negotov, nezadovoljen, obremenjen s preveč težavami ... In mislim, da je iz vsega tega tudi nastal njegov uspeh. S svojim nemirom in melanholijo je bil simbol neke generacije, ki je izšla iz vojne, da bi se ponovno vrnila v normalno življenje."

Napisal: Tim Jeras za revijo Story
Fotografije: Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri