Mitja Okorn, najden v prevodu

Slovenski režiser, Mitja Okorn, je na Poljskem posnel Pisma Sv. Nikolaju, popolno(ma) romantično komedijo, zgodbo o petih ljubeznih: o tisti na prvi pogled, tisti na prvi objem, na prvi otroški jok, na drugo priložnost in ... ne smem povedati. O ljubezni pač. Ženski film? Mogoče, a nikjer ne piše.

30. 12. 2011

Znan je kot zatežen perfekcionist, in ko si večina režiserjev po še stotič posnetem istem prizoru zadovoljno pomane roke, se je on šele ogrel. Da je res, kar pravijo, mi je bilo jasno po petih minutah pogovora, ko je preverjal, kako pozorno sem gledala film.

Tako sem letos pisala sv. Nikolaju še drugič, in sicer naj mi ne nosi več intervjujev z režiserji samouki, ki bi zato, da bi posneli dober film, šli do Kitajske in nazaj, razdelili milijon vizitk, potrkali na tisoč vrat in prenesli čisto vse zavrnitve. A obljubim, da se boš v film zaljubila (po prebranem intervjuju pa tudi v režiserja).

Slovenija te ni podprla, si pa svoje sanje izživel na Poljskem. Že pred časom sem spoznal, da se vse zgodi z razlogom. Vedno, ko mi gre kaj narobe, se vprašam, zakaj je tako, česa ne delam prav in zakaj bi to lahko bilo zame dobro. Vedno je neskončno možnosti. Če ne bi mogel filma posneti na Poljskem, bi ga pa na Kitajskem ali v Indiji.

Življenje je romantična komedija, če jo tako vidiš. Ti si posnel eno najboljših vseh časov, a to ni tako lahko, kot se zdi.

Ta žanr je težko posneti, ker je bilo romantičnih komedij posnetih že na tone in ker so jo Američani razdelali v nulo. Znotraj tega žanra zato težko še kaj spremeniš, ker se sicer ljudje, ki to gledajo, ne počutijo najbolje.

Zelo hitro si lahko patetičen ali butast. Med snemanjem so mi očitali, da v film vnašam preveč melodrame, preveč nostalgičnosti, a se je izkazalo, da sem imel prav. Brez resnih stvari tudi smešne ne bi bile smešne. Fino je, če ljudi nasmeješ, še bolj pomembno po mojem pa je, da jih razjokaš.

Kaj občutiš ob gledanju filma zdaj, ko je za tabo?

Še vedno bi kaj spremenil. Vem, z mano je težko. Včasih zato, ker iščem popolnost, vsi mislijo, da ne vem, kaj hočem, v resnici pa to samo zelo točno vem. Ampak jaz mislim, da vsi največji režiserji, pa to ne pomeni, da se primerjam z njimi, komplicirajo.

Razlika med njimi in med mano je pač v tem, da o njih nihče ne dvomi, jaz pa se še dokazujem. Ker sem mlad, mislijo, da sem neizkušen. In tako če ne dobim tistega, kar hočem, toliko časa delam, da vsi znorijo. Na drugi strani pa vem, kje je treba popustiti in kdaj se je treba boriti do konca. Z dobrim argumentom pri pametnih šefih in sodelavcih vedno zmagaš.

In če si dober, ti bodo nadrejeni prizanesli, tudi ko se boš z njimi na smrt skregal. Ker vejo, da se bo ta tvoja energija , zagnanost, volja, želja ... nekje zelo poznala.

S katerimi filmi si odrasel?

Nisem odrasel s filmi, in kar se tega tiče, sem precej nedolžen. In ker si nisem preobremenil glave, nimam problemov z občutkom, da je bilo tako ali tako že vse posneto. Izmislim si zgodbo, ki je zame originalna in jo potem brez obremenjenosti, da sem to že nekje videl, posnamem čisto drugače.

Važno je, da v zgodbo, ki jo pripovedujem, verjamem. Vse zgodbe iz mojega novega filma so bile posnete že tisočkrat, in to predvsem zato, ker je to film o ljubezni. Vsi pa vemo, da je 99 odstotkov filmov, ki se posnamejo na svetu, o ljubezni.

S to romantično komedijo si dokazal, da si romantik.

Ni skrivnost, da se bolj nagibam k mafijskim filmom, a dober film je dober film. In ker sem od samega začetka verjel, da bodo Pisma Sv. Nikolaju vrhunski film, sem ga tudi posnel. Je pa res, da sem s tem filmom veliko ljudi presenetil. Ugotovili so to, kar sem jaz žedalj časa vedel –da sem emocionalno inteligenten, da se me veliko stvari dotakne in da sem res čustven človek.

Naredil sem film za ženske, ženske pa bodo v kino pripeljale moške. Ti se bodo za to, da bi dobili seks, odpovedali Transformerjem in podobnim bedarijam (ženske pač vladate svetu, a potem bo v nekaterih primerih film še bolj všeč moškim kot ženskam.

Predvsem jim bo odleglo, ker se bodo lahko končno tudi oni čustveno odprli. Da se film ljudi emocionalno dotakne, je verjetno krivo dejstvo, da je narejen s srcem, v nasprotju s hollywoodsko produkcijo, ki nas zadnje čase zalaga samo z matematično generiranimi fimi. V Pismih Sv. Nikolaju je tako vse: hollywoodska vizualnost in igra, pomešana z jugovzhodno evropsko norostjo, srcem in emocijami.

Igralci v filmu niso seksi na prvo žogo – to ni film, katerega vsebina ti uide, ker v njem igra Jude Law.
Ljudje niso seksi, ker so lepi, ampak zato, ker so zabavni. Debele ženske so meni strašno všeč, ker imajo distanco do sebe, vejo, da so debele, in se rade šalijo na svoj račun. V filmu nastopa igralec, ki je malo predebel in ima luknjo med zobmi, so pa Poljakinje nanj čisto nore.

Razen ene, ki je nora nate.

Ja, moja Karolina (smeh).

Lost in translation?

Ko se zavohaš, je vseeno, od kod si, francoščino pa tudi vsi govorimo. Jaz sem samo vesel, da ni igralka, te imajo hitro krizo srednjih let, jaz pa imam že tako vsak dan dovolj problemov. Ona, bodoča producentka, me pomiri kot nihče drug na svetu.

Bi pa izrabil priložnost, ko smo ravno pri osebnih stvareh in delamo intervju za Cosmopolitan, da povem nekaj, kar vsak dan poskušam razložit Karolini in njenim prijateljicam. Ne razumem namreč, zakaj se ženske bojite in sramujete staranja, gubic ... Prosim vas lepo, to je nekaj najlepšega na človeku! Imaš ženske, ki so babice, pa so neverjetno lepe, ker so vesele, ker se ne obremenjujejo. Jaz še nisem videl grdo zgubane ženske, razen tistih, ki so na botoksu.

Te plastične operacije – to je ogabno, ne vem, kateremu moškemu so všeč napihnjene ustnice in kdo je rekel, da je to lepo. Ne poznam nobenega, ki bi hotel vse napihnjeno in zglajeno. Najstarejša igralka v filmu ima osemdeset let, je zgubana in je tako naravno lepa, da bi z njo z veseljem seksal. Samo bodite vesele, ker ko ste žalostne, se meni zdite vse stare 70 let in več. Za to gre, kako se nosiš, kako živiš, kako zapeljuješ. Botoks ni pomladil še nobene. Lej, jaz imam tukaj brazgotino …

Nehaj, to je ženskam seksi!

Ravno v tem je fora! Brazgotine, napake, nepopolnosti ljudi delajo unikatne, zanimive, seksi ... Ženske morate iz svojih napak narediti biznis! Ko spoznaš novega partnerja, že naslednje jutro, ko se zbudiš ob njem, vidiš, da je nepopoln.

Ampak ti si se zaljubil, zaljubil v vse in še najbolj v njegove napake. Kot primer lahko povem, da imam oziroma sem imel totalen fetiš na visoke pete. Karolina pa hodi kot račka. In jaz sem se zaljubil v to račko, ki je račjo hojo zame naredila za nekaj najlepšega na svetu. Nikoli si ne bi mislil, da bi me nekaj ali nekdo lahko ozdravil tega fetiša, ki ga imam, odkar pomnim. Ja, to dela ljubezen.

Mitja Okorn, najden v prevodu

Slovenski režiser je na Poljskem posnel Pisma Sv. Nikolaju, popolno(ma) romantično komedijo, zgodbo o petih ljubeznih: o tisti na prvi pogled, tisti na prvi objem, na prvi otroški jok, na drugo priložnost in ... ne smem povedati. O ljubezni pač. Ženski film? Mogoče, a nikjer ne piše.

Išče se sv. Nikolaj!

Pri nas pod imenom sv. Nikolaj nastopa Miklavž, na Poljskem (in še kje) pa Božiček.

Ja, na področju teh radodarnih stricev zares vlada velika zmeda. Američani so v tridesetih letih preteklega stoletja Miklavža (svetnika, ki pridne otroke obdaruje 6. decembra), prestavili na boljši datum, 24. 12., da bi bilo več veselja za konec leta. Coca Cola je Božička naredila za svojega reklamnega agenta – Božiček je takrat dobil rdeč plašč z belo obrobo, začel je sprejemati pisma, zaposlil je jelenčke in se preselil na severni tečaj. A kot po naključju je tako ime tudi radijskemu moderatorju iz filma …

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri