Jan Plestenjak: Dva metra očarljivosti

Ne vem, kaj je pustilo večji vtis: tramontana, ki je divjala okrog njegove hiše, oltarna slika razbojnika, na katerega se ob vstopu v osrednji prostor njegovega doma kar prikuje oko ali … dva metra očarljivosti, ki ponuja roko, tri ure kasneje pa se vnovič potrdi, da je pogovor z njim mnogo več kot le estetski užitek.

25. 9. 2003

Večinoma ima prav. Kar seveda pomeni, da se večinoma strinjava. Ko govori o mladostni nekritičnosti, sedanji previdnosti, ki pride z leti in je pogosto tudi nadloga, strasti, ki jo je treba obnavljati kot mehanizme v avtomobilu, prvi krizi pri tridesetih, ko se vprašamo, ali smo res naredili dovolj, otrocih, ki so tista prava krona ljubezni, ne pa poroka, o denarju, zaradi katerega mu ni treba gledati na uro, materi in očetu, brez katerih ne bi bil ne fizično ne psihično izklesan in tak, kot je, o bratu, s katerim sta si tako blizu, a tako različna, o pravih moških in pravih ženskah, takih, kot jih je ustvarila narava in ne modne zapovedi, prijateljih, brez katerih ne bi šlo, in samoti, s katero tudi pogosto prijateljuje.

In potem ne misliva enako; o osamljenih za božič, o trajnosti zvez med uspešnejšo žensko in manj uspešnim moškim. Posluša, saj to zna in ne prepričuje, a sam ima drugačno mnenje in izkušnje, o katerih mu v glavnem tudi ni težko govoriti.

Jan Plestenjak ima pri tridesetih letih za seboj sedem albumov, na zadnjega, ki nosi zgovoren naslov Solo, je še posebej ponosen, saj je povsem avtorski. Na njem je deset pesmi, ker jih je toliko izbral sam. Deset zgodb.

In kakor koli se trudimo, da bi iz priljubljenega glasbenika izbrskali čim več, je treba priznati, da ima povsem prav, ko pravi, da če bi poslušali njegova besedila in glasbo, bi največ izvedeli o njem. Pet pesmi z novega albuma bo predstavil na koncertu v Križankah (23. septembra op. p.). Pravi užitek bo slišati izvrstno balado Za božič bom sam, dekletom pa bo dvigoval temperaturo z verzi pesmi Ti si iz drugega sveta: “Pridi bliže, malo niže, da ne bom več sam.” Uau.

Ne zgodi se pogosto, da se založba tako angažira pri kakšnem albumu, kot se je pri vašem.

Res se redko zgodi … Pesmi so nastajale dve leti, med štiridesetimi sem jih izbral deset. Res se mi zdi, da je to najboljše, kar sem naredil do zdaj. Čuti se, da je spredaj trojka (Jan je bil 27. marca star 30 let op. p.). Albuma smo se lotili z navdušenjem. Čudovito je, ko vidim, da se v ljudeh, ki imajo za seboj mnogo glasbenih izkušenj, prebudi nekaj otroškega navdušenja. In to se je zgodilo pri tem albumu.

Album nosi naslov Solo in poleg solističnega albuma pomeni tudi, da ste samski. Radi poudarjate, da ste samski?

Ne, ne poudarjam. Trenutno sem sam. Morda jutri ne bom več. Samota je zame, naj je še tako kruta, tudi velika inspiracija. Če govorim o tem albumu, se spominjam vseh trenutkov, ko sem ga sam ustvarjal. Počasi. Pri meni ni nič na hitro, čez noč.

Ne. Vaš uspeh je prišel z delom, z izkušnjami. Teh je veliko. Menda bi lahko o tem napisali celo knjigo. Kakšen bi bil njen naslov?

Ne vem, kakšen bi bil njen naslov. Ne vem niti, ali bi jo res napisal, saj sem diskreten do ljudi, ki jih imam rad in do katerih čutim spoštovanje. Vendar ne bi imel naslov nobene zveze s samoto. To takoj povezujejo z otožnostjo, jaz pa sem vesel človek. Res pa je tudi, da se samote ne bojim. Nič groznega ni v njej. Zato sem tudi napisal pesem Za božič bom sam. Ljudje večinoma mislijo, da ne smejo biti sami, ker je to nekaj groznega. Zakaj le? Najbrž s svojim songom ne bom nič spremenil … Ali pač? Upam. Na živce mi gre vsa tista ihtava masa, ki se histerično trudi, da ne bi bila sama.

Morda tudi zato, ker je v Sloveniji zadnja leta na praznikih, predvsem božiču kot družinskem prazniku, večji poudarek.

To je samo marketing. Treba je kupiti darila, treba je vse prodati. In meni je slabo od tega! In meni je slabo od vseh tistih stvari, ki morajo biti takrat po pravilih: takrat moraš biti vesel, 31. decembra se moraš zabavati. Če si doma in spiš, je ‘cela drama’. Ej, ni tako. Človek, boš šel pa tretjega ven s pravimi ljudmi, ko boš razpoložen in se boš zares zabaval. V čem je ‘frka’? Jasno pa je, da imamo vsi obdobja otožnosti in osamljenosti. Sam imam rahlo depresivne trenutke, ko se poslavlja poletje, takrat postajam melanholičen.

Vendarle ste uspešni, imate hišo, dva avtomobila, mladost, lepoto …

Vsak človek ima tudi svoje tragedije in ni družine na svetu, ki jih ne bi imela.

Ste zadovoljni s svojim življenjem?

Dostikrat se vprašam, ali sem dovolj naredil. Nisem čisto prepričan. Zadovoljen sem, da znam ceniti življenje in mi ni tuje stopiti na realna tla, se soočiti z resničnostjo. Res pa je, da me včasih zmotijo tudi banalnosti. Recimo: gremo v Rusijo na turnejo in ugotovim, da je hotel čisto zanič, da je kopalnica polna ščurkov, vendar pa ne delam ‘sranja’ zaradi tega.

Torej ne zahtevate, da vas v sobi čakajo vijolice?

Ne, to je bolno. Drugo pa je z organizacijskimi zadevami, pri katerih pričakujem spoštovanje do svojega dela, enako kakor sam spoštujem tuje delo.

Kaj vam pomeni denar?

Denar je zame sredstvo, ki človeku omogoča, če ima v podstrešju vse pospravljeno, da o določenih stvareh bolj svobodno razmišlja. Sam sem recimo zato, ker je za mano stala založba, lahko mirno ustvarjal v studiu in naredil dober album. Če tega ne bi bilo, bi gledal na uro, bil bi nervozen in to bi se čutilo tudi pri glasbi. Po drugi strani pa mi, jasno, če sam ne bi obvladal in čutil ljubezni do svojega dela, ta čas ne bi pomagal.

Kajti čas je denar. Omogoča varnost?

Lahko je varnost. Lahko pa je tudi nevarnost. Poznam ljudi, ki imajo ogromno denarja in zanje je to nevarnost, ker izgubljajo stik z realnostjo. To je zelo relativno. Za ustvarjalnega človeka je denar sredstvo, ki mu pomaga, nekdo drug pa si želi imeti najnovejši avto, barko, na počitnicah hoče biti tam in tam … Potem pa mu zmanjka veselja.

V pesmih pojete, da ste: Od tebe pijan, bolan … Kdo je ona?

(smeh) Sam se večkrat šalim in pravim, da sem žal prevečkrat prehlajen in premalokrat bolan. Ko me sprašujete, kolikokrat, moram priznati, da sem imel nekaj zvez, ni pa bilo tega zelo veliko.

Se imate za izkušenega moškega?

Po eni strani zelo, po drugi strani pa sem še zelen, predvsem ko gre za ohranjanje strpnosti, prilagajanje, potrpežljivosti mi manjka … Pri tem sem neizkušen.

Ko je treba storiti korak naprej?

Ne znam vstopiti v naslednjo fazo. Nikdar se nisem znal sprijazniti s tem, da se začetni naboj začne izgubljati.

Ko se strast umiri, ne znate in nočete živeti brez nje.

To ste dobro povedali. Včasih se bojim, da nimam dovolj nabojev v šaržerju.

Prepričana sem, da jih imate. Zanima me, zakaj z nekdanjim dekletom Martino Kajfež ne morete iti na pijačo?

(smeh) O, madonca … Ne vem. Ne vem, zakaj. Ne vem, kaj naj rečem.

Ni zaključena zgodba?

O njej imam zelo lepo mnenje. Pa res ne govorim tega zaradi medijev … In spoštujem to odločitev.

Ali je bila to njena odločitev?

(premor) V bistvu ne prideva niti v stik. Očitno tako mora biti.

Bi jo pa povabili, če bi se srečala?

Seveda.

Kako se spominjate prve ljubezenske izkušnje?

Spominjam se … To sem imel tremo! Kot pred prvim nastopom. Čisto neroden in okoren sem bil.

Koliko ste bili stari?

Sedemnajst. Malce pozno za današnji čas. Zelo sem bil zaljubljen v tisto dekle.

Je bila tudi zanjo to prva izkušnja?

(smeh) A veste, da se ne spomnim, ali sem takrat že toliko obvladal, da bi to vedel … (smeh) Najbrž, ja.

Kako se spominjate zadnje?

(rahla zadrega) Ja, nič, lepo je bilo. Dobro se spominjam. (smeh) Ne, nazadnje mi ni bilo nerodno.

Ker zdaj veste, kako se stvari streže?

Tega nisem rekel. To bi bila zelo samozavestna izjava. Gotovo pa je, da imam več izkušenj, bolj znam ceniti skupne trenutke.

Kako ‘odslovite’ dekle po skupni noči?

To je popolnoma napačna beseda. Med dvema se vse čuti in besede so nepotrebne.

In če vztraja, grobi niste?

Ne, to pa res nisem. Kako jaz to naredim? Morda pa ona to naredi? Zakaj mislite, da jaz to delam?

To bi bilo logično moje naslednje vprašanje, kako doživljate košarice?

Ženska mi mora dišati. Enako jaz njej. Da se privlačiš ali odbiješ, se zgodi v trenutku. Zavrnitve sem že doživljal (dolg premor). Je pa včasih to tudi usluga. Če ženska z menoj ne bi bila srečna, tudi sam ne bi bil izpolnjen. Iskrenost je pri tem dejanju prava usluga.

Zasledila sem, da vam je tudi zoprnost lahko seksualno privlačna.

Mhm, tista umetna, narejena vzvišenost je lahko seksualno privlačna. Potem pride do igric, kdo koga obvlada v določenem trenutku.

Zoprne pa menda vaše oboževalke niso. Niso prevsiljive …

Glede tega imam srečo. Pri meni ni histerije. Moje občinstvo, se mi zdi, je toliko zrelo, da tam ni po naključju, ampak na koncertu uživajo in se imajo lepo.

Dobivate od njih ženitne ponudbe?

Ženitnih ne, ponudbe pa.

Ste pa dobili ženitno ponudbo od svojega nekdanjega dekleta?

(premor) Ni bila ravno ženitna ponudba, čutiti pa je bilo željo po tem.

Ko govorite o otrocih, ste zelo jasni.

Tako sem vzgojen. Otrok je zame krona ljubezni in njen največji sad. Morda je to tisti korak, ki ga moraš narediti, ko v svoji ženski zagledaš ljubečo mater. Morda to obudi v človeku nove strasti? Če ženska nima v sebi materinskega čuta, ni prava ženska. To se čuti, tudi če nima otroka. Če tega ne čutim, me absolutno ne privlači.

Kako zaznate mater v ženski?

To je toplina. Najbrž to začutiš, ko pobrskaš po svojem nezavednem, ko si to toplino kot otrok najbolj občutil. Če moški nima rad svoje mame, tudi svoje ženske ne bo imel nikoli rad. Ker je ne more začutiti. Enako velja za dekleta. Če nimajo rade svojega očeta, tudi moža ne bodo imele rade.

Nekatere jo to sram priznati, ker se bojijo oznake ‘mamin sinko’.

Smešno. Mamin sinko je pri nas v prenesenem pomenu nekdo, ki je razvajen in nič ne dela. Jaz to nisem. Imam pa zelo rad svojo mamo.

Ženske imamo rade, da nas moški poslušajo. Nekateri tega ne uvidijo vse življenje. Vi ste očitno uvideli.

V moški naravi je, da nastopa. To je najbrž še iz jamskih časov. V tem petelinjem nastopaštvu ne damo dihati, ne prisluhnemo ženski, partnerki, prijateljici, kar je velika napaka. Ženske niti spoznati ne moreš, če se samo šopiriš. In potem to ni vzajemnost, je enostranski nastop. To je približno tako, kot če bi jaz nastopal sam zase … Ali še bolje, da se ne bi oziral na občinstvo, ne bi reagiral nanj … Čutil bi, da si občinstvo nekaj želi, a tega ne bi upošteval, temveč delal po svoje. To ni v redu. To bi bil slab koncert.

Pravi koncert z Janom

Tisto, o čemer Jan najraje govori, so njegove pesmi, glasba, koncert. Pravega koncerta po njegovem mnenju ni brez treh osnovnih stvari: občinstva, avtorskih pesmi in čustev.

1 Občinstvo

Že sama beseda koncert pomeni interakcijo med občinstvom in solistom oziroma nastopajočimi. Če glasbenik ne diha z občinstvom, to ni pravi koncert.

2 Avtorske pesmi

Koncerta in zabave ne moremo enačiti. Na koncertu moraš izvajati svoje pesmi, ki jih lahko najdemo tudi na albumu. Pesmi drugih so le začimba. Če tega ni, je to le nastop na terasi.

3 Čustva

Izvajalec mora biti iskren, s svojimi čustvi mora prebuditi občutke v občinstvu. Svoje občinstvo mora imeti rad. Tudi brez tega ni koncerta.

Vesna Tripkovič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri