Carly Rae Jepsen: Gospodična Maybe

Njen hit Call Me Maybe si je na YouTubu ogledalo že  skoraj 400 milijonov ljudi. Za uspeh na svetovni ravni se lahko zahvali tudi megazvezdniku Justinu Bieberju, ki je med pomivanjem posode na obisku pri svoji mami v Ontariu v Kanadi njeno pesem slišal na lokalnem radiu in poskrbel, da so jo slišali milijoni.

11. 2. 2013

Carlyjina zgodba je podobna Pepelkini. Medtem ko je leta in leta  prepevala (in stregla) v barih, je zgolj sanjala o pravi glasbeni karieri – sanje so se ji, kot se za Pepelko spodobi, ures­ničile čez noč.

V vlogi princa se je znašel sam Justin Bieber, ko je na Twitterju večkrat objavil, da je Call Me Maybe eden boljših komadov preteklega leta, in to sporočil kar 29 milijonom sledilcev.

S svojimi prijatelji, med njimi s Seleno Gomez in Ashley Tisdale, je posnel domači video, na katerem plešejo na Carlyjino pesem in zraven odpirajo usta ... in Pepelka, ki sicer ne nosi steklenih čeveljcev, niti tistih s peto ne, je bila rojena. Sledila je razprodana svetovna turneja, na kateri je Carly pred sto tisoči nastopala kot Justinova gostja.

"Kar naprej me sprašujejo o Justinu, a jaz se nikoli ne naveličam govoriti o njem," navdušeno pove Carly med našim obiskom v bivalnem avtobusu, ki jo prevaža na prizorišča koncertov in je, odkar je začela turnejo, njen dom v malem.  Medtem ko govorimo z njo, je ta parkiran zraven Justinovega pred enim od koncertnih prizorišč  v Los Angelesu. "Vedno mu bom hvaležna za to, da tako verjame vame. Super človek je," Carly ne skriva svojega navdušenja.

Kljub temu pa za njen uspeh ni krivo le prijateljstvo z megazvezdnikom, ki na kolena spravlja najstnice po vsem svetu.

Carly, ki se je pred 27 leti rodila v majhnem mestecu v Kanadi, se je z glasbo začela ukvarjati, še preden je začela obiskovati šolo. Čeprav so ji prijatelji to odsvetovali, se je pri 22 letih udeležila resničnostnega šova Canadian Idol in zasedla tretje mesto. Svojo visoko uvrstitev je dobro izkoristila, saj se je njena pesem dobro uvrščala na lestvicah in na najbolj pomembni od njih kar devet tednov ostala na prvem mestu.

Pred Idolom je imela še načrt B – če se z glasbo ne bi izteklo, bi postala učiteljica, a danes z velikim navdušenjem uresničuje svoj načrt A. Nomadsko življenje, ki jo vodi od koncerta do koncerta in od studia do studia, ji več kot ustreza. Doma se počuti povsod tam, kamor jo pripelje avtobus, ki si ga je prijetno in udobno uredila. Sicer pa je že kot majhna punčka kazala znake, da življenje na enem mestu ni zanjo. Ko so jo starši vprašali, kje bi rada živela, je odgovorila, da najraje v hotelih. "Samo tam ti vsak večer pustijo čokolado na blazini in vsako jutro pospravijo posteljo." Sanje se lahko tudi uresničijo ...

Kdaj točno ti je postalo jasno, da Call Me Maybe ni samo hit, ampak fenomen?

Carly: Lansko leto junija, ko sem bila na koncertu Justina Bieberja v Mexico Cityju posebna gostja. Ko sem stopila na oder in pred sabo zagledala več kot 300 tisoč ljudi, me je to naravnost šokiralo. Pri drugem verzu mi je zmanjkalo sape ... samo za sekundo, a bilo je dovolj, da sem zaslišala vseh 300 tisoč ljudi, ki so peli z mano – vsi so znali besedilo na pamet. Tega trenutka ne bom nikoli pozabila. Šele takrat sem se pravzaprav zavedla, da mi je s tem komadom resnično uspelo.

Vse to je prišlo zelo hitro, kajne? V manj kot letu?

Carly: Res je. O tem sem sanjala, odkar sem bila stara sedem let. Ko se zjutraj zbudim, se moram še vedno vsak dan uščipniti.

Sedem let? Si že takrat vedela, da si želiš postati uspeš­na pevka?

Carly: Že kot majhna sem veliko pela in moji starši so to opazili. Pri sedmih so me prijavili na lokalno tekmovanje Pokaži, kaj znaš in takrat sem prvič okusila, kako je nastopati na odru. Zapela sem Eternal Flame ter vodilno pesem iz risanke Lepotica in zver. Besedil sploh nisem razumela, a sem se v soju luči sredi odra vseeno počutila kot doma – že takrat me je prešinilo, da mi je namenjena pevska kariera.

Širši krog ljudi te je spoznal, ko si nastopila v resničnostnem šovu Canadian Idol. Je bila to dobra izkušnja ali česa podobnega ne bi več ponovila?

Carly: Včasih sem bila prav nervoz­na, ko so me novinarji začeli spraševati o Idolu, a če dobro premislim, sem vesela, da sem se takrat odločila nastopiti. Uvrstila sem se na tretje mesto in temu se moram zahvaliti, da sem dobila možnost posneti svojo prvo zgoš­čenko, ki so jo veliko vrteli na radijskih postajah in zaradi katere sem v Kanadi postala prepoznavna. Naučila sem se, da je za uspeh treba potrkati prav na vsaka vrata in izkoristiti vsako prilož­nost, ki se ti ponudi – nikoli ne veš, kdaj se ti zgodi nekaj, kar te lahko s svetlobno hitrostjo izstreli med zvezde.

Bi zase rekla, da si tekmovalna?

Carly: Vsi pravijo, da so šovi, kot je Idol, tekmovanja, jaz pa se tem ne strin­jam. Pravo tekmovanje se začne, ko je šova konec. Takrat moraš ugotoviti, kako boš izkoristil priložnost, ki ti jo je oddaja prinesla. Zmaga ali dobra uvrstitev ti še ne prinese glasbene kar­iere. Ko sem sodelovala jaz, se je večina sotekmovalcev ukvarjala s tem, kako bodo zmagali, jaz pa sem poleg tega še veliko spraševala in pridobivala stike, za katere sem vedela, da mi bodo pozneje prišli prav.

Že na avdiciji za Idola je žirija opazila, da si videti precej mlajša, kot si v resnici. Je to prednost ali slabost?

Carly: Če ljudje pravijo, da sem videti mlajša, je to super in sem počaš­čena. Novembra lani sem dopolnila 27 let, in ko se pogledam v ogledalo, na svojem obrazu opazim vsa ta leta. Zadovoljna sem sama s sabo, in to je tisto, kar šteje.

Kaj pa tisti, ki pravijo, da se oblačiš preveč najstniško. Se res?

Carly: Kadar grem ven, se rada uredim bolj elegantno, na odru pa želim, da mi je udobno. Ne morem plesati v desetcentimetrskih petah, zato za nastope večinoma nosim nizke čevlje. V višino merim samo 152 cm – morda sem tudi zaradi tega videti bolj otroš­ko, vendar to še ne pomeni, da se na vsak način trudim za to, da bi bila videti mlajša, kot sem v resnici. Tako pač je!

Se ti zdi, da bi ti nekateri radi povedali, da si prestara za to, kar trenutno počneš?

Carly: Da ugotoviš, kdo si in kakšno glasbo si želiš ustvarjati, je potrebno veliko časa. Ravno tako je potreben čas, da si sposoben svoj nastop izpeljati suvereno in samozavestno. Ko sem pri sedmih pela Eternal Flame, sploh nisem vedela, o čem pojem. Danes lahko na primer o ljubezni pojem iz lastnih izkušenj, saj sem šla skozi nekaj razmerij in vem, kaj pomeni nekoga ljubiti in izgubiti. Vse življenje se spreminjamo, rastemo ... v tem trenutku sem takšna, kot sem, in nič ne morem proti temu.

Si tudi ti kdaj sramež­ljiva, kot je dekle, ki jo igraš v svojem videu? Ali si to resnično ti?

Carly: Rekla bi, da sem bolj skromna kot sramežljiva. Čeprav sem enkrat poljubila nekega fanta in nato zbežala.

Poljubila si ga ... in zbežala?

Carly: Ja, ne vem, kaj me je prijelo. S prijateljico sva se dobili v nekem baru v Vancouvru, ko sem na drugi strani opazila luštkanega fanta. Najine oči so se srečale in potem sva se spogledovala ves večer. Ko sva s prijateljico odhajali, sem se naenkrat zavedla, da ga po vsej verjetnosti ne bom videla nikoli več.

Stekla sem nazaj, pritisnila svoje ustnice na njegove in zbežala. Čez nekaj dni sem imela koncert v sosednjem baru in nisem mogla verjeti, ko sem ga zagledala med publiko. Že prej sem po okolišu obesila veliko plakatov z najavo koncerta – očitno je enega opazil in prišel. Kot v filmu ...

Zdaj hodiš z Matthewom Komo, ki je soavtor in koproducent nekaterih tvojih pesmi z zad­njega albuma Kiss. Koliko časa sta že skupaj?

Carly: Samo nekaj mesecev. Najino razmerje je še na začetku.

Kaj je tisto, kar najbolj ceniš pri svojem novem fantu?

Carly: Prijaznost. Mama mi je vedno govorila, da si lahko prijazen do ljudi, ki jih poznaš, pa to še nič ne pomeni. Prava prijaznost je tista, ki si jo sposoben gojiti do tujcev – do tistih, ki jih morda ne boš nikoli več srečal, na primer voznika taksija, prodajalke v TRGOVINI ali uslužbenke v banki. To prijaznost do vseh ljudi  sveta sem pri Matthewu opazila kmalu po tem, ko sva se spoznala.  Zaradi nje sem  do drugih bolj prijazna tudi jaz.

Si kdaj napisala pesem, v kateri si se maščevala bivšemu fantu?

Carly: Prepričana sem, da sta za propad razmerja skoraj vedno kriva oba. Kadar sem šla s kom narazen, sem hotela vedno ugotoviti, kaj je šlo narobe in zakaj sva se znašla na nasprotnih bregovih. Morda imam zato še vedno prijateljske stike z nekaterimi bivšimi fanti. Za nobeno zvezo mi ni žal in iz vsake sem se nekaj naučila.

Si tudi v resnici tako neobremenjena, kot so tvoje pesmi, ali tudi tebe doletijo trenutki, ko te preplavijo čustva?

Carly: Kadar sem žalostna, se bom raje zatekla k pisanju pesmi, kot da bi jokala. V jok pa me na primer spravijo koncerti v živo. Ko sem poslušala Jamesa Taylorja, sem jokala,ravno tako na koncertu Norah Jones, tudi Killersi so izvabili solzico v oči. Mislim, da zaradi tega, ker je res lepo, ko v živo vidiš, kako se uresničujejo projekti vseh teh odličnih glasbenikov. To se me res dotakne.

Tudi tebi so se uresničile sanje. Kako se ob tem počutiš?

Carly: Zame ni bil nikoli cilj postati superzvezdnica, ampak sem si vedno želela glasbene kariere, od katere bom lahko živela. Včasih sem stregla v baru, potem sem tam pela, danes pa imam koncerte, ki jih obiščejo tisoči. Vesela sem, da je tako.

Besedilo: Ky Henderson

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri