Christoph Waltz - oskarjevec s slovenskimi geni

Christoph Waltz je bil dolga leta inventar drugorazrednih nemških televizijskih produkcij. Dokler ga ni odkril Quentin Tarantino. Šele po 50. letu starosti je postal zvezdnik svetovnega filma, pred kratkim pa je osvojil drugega oskarja.

Christoph Waltz - oskarjevec s slovenskimi geni (foto: Story) Story
9. 3. 2013

'Baraba' iz Avstrije, Christoph Waltz, je leta 2010 prinesel oskarja v Evropo, zato ga imajo vsi radi in ga občudujejo, še zlasti seveda naši severni sosedi. In tudi Nemci. Čeprav je rojen na Dunaju, je ob rojstvu namreč dobil nemško državljanstvo, ker je to zahteval njegov oče Nemec.

Šele leta 2010 je dobil še avstrijsko, in ko so ga takrat zaskrbljeni avstrijski novinarji vprašali, ali se počuti kot Avstrijec, je odgovoril:

"Na Dunaju sem se rodil, na Dunaju sem odraščal, na Dunaju sem hodil v šolo, na Dunaju sem maturiral, na Dunaju sem študiral, na Dunaju sem začel igrati, našlo pa bi se še nekaj povezav z Dunajem. Koliko Avstrije še hočete?"

Nanj pa smo lahko ponosni tudi Slovenci. Zakaj, izveste v nadaljevanju.

Leta 1982 je Waltz štel rosnih 25 let.

Malo pred tem je prvič postal očka. Izobrazbo je pridobil na eni izmed najboljših igralskih šol, ki si jih je mogoče predstavljati. Najprej je končal Max Reinhardt Seminar na rodnem Dunaju, pozneje pa se je izobraževal še v legendarni igralski šoli The Lee Strasberg Theatre and Film Institute v New Yorku, kar mu je zagotovilo široko paleto vlog in bogato gledališko kariero. Igral je na gledaliških deskah v Zürichu, Kölnu, Hamburgu, Frankfurtu, na Dunaju in v Salzburgu in sodeloval s številnimi slavnimi gledališkimi režiserji. Igralstvo se mu pretaka po žilah, saj je v njegovi družini ogromno gledaliških igralcev, že njegovi prastari in stari starši so bili dejavni v gledališču. Domače se je počutil predvsem na televiziji, natančneje v televizijskih kriminalnih nadaljevankah, kot so Primer za dva, Derrick, Stari, Komisar Rex, Polizeiruf 110 in Mesto zločina, v katerih je večinoma nastopal kot poštenjak z nagnjenostjo do požigov.

Zaradi svojega neopazno prijateljskega izraza na obrazu je namreč idealen za vloge dobrih ljudi, ki so nekje globoko v sebi zlobni.

Dva največja, z nagrado Adolf-Grimme-Preis počaščena nastopa je imel na televiziji. Vsi, ki so si intelektualnega gledališkega mojstra ogledali v kriminalni drami Der Tanz mit dem Teufel - Die Entführung des Richard Oetker ali pa v televizijski biografiji Du bist nicht allein - Die Roy Black Story, so se verjetno spraševali, ali si je tudi on sam obetal, da bo poklicni vrhunec doživel prav v produkciji nemške televizijske hiše SAT1.

Seveda pa je bil Christoph Waltz, rojen 4. oktobra 1956 na Dunaju kot eden izmed štirih otrok družine Waltz, takrat še mlad, zato je bilo še dovolj časa za nove vrhunce. Kljub temu pa se je dolgo zdelo, da mu veliko platno preprosto ni usojeno. Vse do leta 2008, ko je torej že zakorakal v šesto desetletje življenja, je igralec z nemškimi in slovenskimi koreninami - njegov oče je Nemec Johannes Waltz, mama pa Avstrijka slovenskega rodu Elisabeth Urbančič - veljal za neko vrsto ne ravno elitnega 'inventarja' nemških televizijskih produkcij. Sodil je med tiste igralce, katerih obraz vsi poznajo, imena pa se le redki lahko spomnijo. Večinoma je igral stranske vloge, namenjali pa so mu izključno like zločincev, psihopatov in melan­holikov.

Svoj repertoar vlog je nekoč komentiral takole:

"Poglejte moj obraz - bi me vi najeli, da igram običajen lik?"

Običajen lik ni bil niti Hans Landa, ki mu ga je namenil ameriški režiserski megazvezdnik Quentin Tarantino, a z vlogo v vojni akciji Neslavne barabe je Waltz vseeno postal zvezdnik mednarodne filmske scene. Kot vodja SS-ovcev se je znašel v vlogi, ki mu je absolutno pisana na kožo in je poskrbela za prvi vrhunec njegove kariere.

V družbi Brada Pitta jo je odigral tako prepričljivo, da si pravzaprav ne moremo predstavljati nikogar drugega v tej vlogi. Igral je tako dobro, da so na snemanju celo umaknili steno koče, v kateri prvih 20 minut tiho, z nasmeškom na obrazu in v več jezikih - poleg nemščine tekoče govori francosko in angleško - straši kmete in išče jude, da so naredili več prostora zanj.

Cannes, Benetke, SAG, zlati globus, BAFTA - samo v letih 2009 in 2010 je Avstrijec 'pobral' skoraj 20 različnih nagrad za vlogo Lande, deležen je bil že skoraj histeričnih pohval, ki so prihajale z vseh koncev sveta, dajal intervju za intervjujem in flirtal s Hollywoodom. Pravzaprav pa vse to sploh ni bilo čudno, saj je 7. marca 2010 za piko na i osvojil še oskarja v kategoriji najboljšega igralca v stranski vlogi, ki mu ga je prinesla prav vloga v filmu Neslavne barabe. Takrat smo torej dobili novega junaka in novo zvezdo na hollywoodskem nebu!

"Oskar in Penélope - to je odlična kombinacija," je izjavil takrat nadarjeni 53-letni igralec, ko je v roke dobil prestižni zlati kipec, ki mu ga je izročila lepa španska kolegica Penélope Cruz.

"Občutek je krasen, jutri pa mi bo verjetno žal, da je vsega že konec," je dodal presrečni Waltz. Tudi Tarantino ne varčuje s pohvalnimi besedami o njem in rad govori o tem, da mu je Waltz 'vrnil njegov film', saj je že skoraj obupal nad njim, ker nikakor ni mogel najti ustreznega igralca za vlogo Lande. Ljubezen med njima je očitno obojestranska, saj po drugi strani Waltz zatrjuje, da se lahko prav Tarantinovi genialnosti zahvali za svojo neponovljivo interpretacijo nacističnega zločinca. Strokovnjaki se strinjajo, da je v tej odlični vojni akciji ukradel pozornost celo glavnemu zvezdniku filma, hollywoodskemu lepotcu Bradu Pittu. Nekoč je v intervjuju povedal, kako ga je Tarantino izbral na 'tradicionalni' avdiciji:

"Neki neverjetno prijazen gospod me je povabil na razgovor. Takoj zatem, ko sva se malo spoznala, mi je rekel, da bi lahko počasi prebrala scenarij ... Nikjer okoli ni bilo niti kamere - komu naj bi Tarantino sploh pokazal posnetek?!"

Toda režiserski mojster kamere in posnetkov sploh ni potreboval, saj je v tistem trenutku, ko je Christoph prišel na avdicijo, dobro vedel, da je našel neprecenljivega karakternega igralca. Tistega usodnega dne je v njem očitno našel svojo novo muzo. Del Tarantinove kariere je spremljal Harvey Keitel, ki je zaigral v več njegovih filmih, Uma Thurman je bila nekaj časa stalna članica njegove igralske zasedbe, Samuel L. Jackson pa je nastopil v petih njegovih filmih ...

Nekaj podobnega se zdaj dogaja s Christophom oziroma s Tarantinovo navdušenostjo nad njim, ki se je ohranila do naslednje njegove velike produkcije, vesterna Django brez okovov.

Še več, 49-letni ameriški režiser trdi, da je prav Waltz, ko ga je povabil na Wagnerjevo operno tetralogijo Prstan Nibelunga, poskrbel, da se je v njem porodila ideja za omenjeni vestern, ki ga je skrojil po Christophovi meri. Dokaz za to je med drugim tudi ime glavnega ženskega lika v filmu - Broomhilda.

Šestinpetdesetletnik si je z odlično interpretacijo dr. Kinga Schultza prislužil drugi zlati globus in pred kratkim tudi drugega oskarja v kategoriji najboljšega igralca v stranski vlogi.

V svoji kratkotrajni hollywoodski karieri je torej osvojil že toliko nagrad, da je že povsem vajen paradiranja po rdečih preprogah. Bledolični moški z obrazom trgovskega potnika je kmalu postal celo seksi. Ja, uspeh pač poskrbi, da postaneš seksi. In prav zato ga je Hollywood že takoj po filmu Neslavne barabe močno zgrabil s svojimi ostro nabrušenimi kremplji. To ne nazadnje dokazuje tudi podatek, da je v zadnjih dveh letih posnel še pet odmevnih filmov hollywoodske A-produkcije - v akcijskem kriminalnem trilerju Zeleni sršen sta mu družbo delala Cameron Diaz in Tom Wilkinson, v drami Voda za slone je zaigral ob Reese Witherspoon in Robertu Pattinsonu, seveda pa ne smemo pozabiti niti na akcijsko pustolovščino Trije mušketirji in na komično dramo Masaker. In če je Waltz morda ravno zaseden, potem njegovo vlogo pač 'podeduje' Viggo Mortensen, kar se je zgodilo v biografski drami Nevarna metoda, ki je nastala pod režijsko taktirko Davida Cronenberga.

Waltz uživa v ameriškem navdušenju in strasti do ustvarjanja filmov. Nemškim kriminalkam in avstrijskemu narodnemu gledališču na Dunaju se bo moral za nekaj časa pač odpovedati. Kljub vsemu pa nikakor ne moremo reči, da je Christophu, ki ima iz razpadlega zakona s psihoterapevtko Jackie, judinjo iz New Yorka, tri odrasle otroke, Miriam, Leona in Rachel, z nemško kostumografinjo Judith Holste pa vzgaja hčerkico, pozna in predvsem zelo nenadna slava udarila v glavo. V intervjujih se še vedno predstavlja kot umirjen, moder in skromen mož, svoje zasebno življenje pa skriva kot kača noge.

"Dejstvo, da nimaš več 25 let, je prednost. Velika prednost pa je tudi, če imaš za seboj veliko vzponov in padcev."

Ko so mu nekoč postavili vprašanje, ali se kdaj ob kozarčku vina na terasi v Malibuju, kjer živi, kadar ni v Berlinu, vpraša, ali se mu vse to res dogaja ali le sanja, je odgovoril:

"Da, a ne v Malibuju, ampak med snemanjem filmov."

Slava in z njo povezani visoki honorarji so mu - kot pravi - pomagali, da si uresniči sanje, da lahko brez slabe vesti zavrne ponudbe, ki mu niso všeč.

V intervjuju za Süddeutsche Zeitung je 174 centimetrov visoki zvezdnik izjavil, da je mešanica spreminjanja in reprodukcije njegovo vlogo v filmu Neslavne barabe naredila močnejšo kot njegova čistokrvnost. Zdaj pa lahko Hollywood to 'barabo' naredi še močnejšo. Prav gotovo bomo imeli vsi veliko od tega.

Za Story napisal Tim Jeras, fotografije Profimedia, Fiva, Todd Wawrychuk/Ampas, Richard D. Slayer/Ampas, Shutterstock, Columbia Pictures in Blitz film

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri