Bill Murray: Dober je samo v igralstvu

Slavni ameriški filmski komik Bill Murray je uspeh dosegel skoraj po naključju. Čeprav je od nekdaj težil k skladnemu družinskemu življenju, je doživel dve mučni ločitvi, ljubimkal z misicami ter se otepal odvisnosti od alkohola in mamil. Kljub vsem škandalom pa je zvezdnik, ki bo jutri dopolnil 62 let, ostal priljubljen.

22. 9. 2012

Najbolj priljubljeni ameriški komik se je kot William James 'Bill' Murray rodil 21. septembra 1950 v Wilmettu v ameriški zvezni državi Illinois.

Peti od devetih otrok družine Murray je v zgodnjem otroštvu slovel kot izredno razposajen otrok nestanovitnega značaja, zato so ga tudi vrgli iz bejzbolske lige in tabornikov. Njegov oče Edward Joseph Murray II. je bil prodajalec lesa in zelo duhovit človek, zato številni menijo, da je Bill prav po njem podedoval smisel za humor. Glavo družine Murray je bilo težko navdušiti, zato so njegovi otroci nenehno iskali poti, da bi naredili vtis na Edwarda. To je počel tudi mali Bill, zato je nekoč pred očetom oponašal takrat slavnega igralca Jamesa Cagneyja, a je v žaru igre padel, se poškodoval in skoraj izgubil zavest. Toda dečku ni bilo niti najmanj mar za bolečino, saj je bila zanj največja nagrada ta, da mi je uspelo nasmejati očeta.

"Prizadevali smo si za očetovo pozornost, ker smo ga redko videvali, medtem ko je bila mama Lucille z nami po cele dneve. Oče se je iz službe vračal ob šestih zvečer, otroci pa smo šli spat ob osmih. Zato smo počeli vse, da bi pritegnili njegovo pozornost. V naši hiši je skoraj vedno vladal nered. Vse je odzvanjalo od smeha, vpitja in otroškega joka," se Bill spominja najlepših dni svojega otroštva.

Njegova mama in oče sta bila po rodu Irca z izraženim občutkom za katolištvo, zato sta verski duh prenesla tudi na svoje potomce. Sčasoma se je njuna edina hčerka Nancy tako predala veri, da se je odločila, da bo vse življenje posvetila Cerkvi. Postala je nuna, kar štirje njeni bratje pa so zaplavali v igralske vode. Oče jim je zaradi sladkorne bolezni umrl zelo mlad, Bill je bil takrat star le 17 let, ta nenadomestljiva izguba pa je na otrocih za vedno pustila sled, saj so ga vsi neizmerno cenili in ga imeli radi:

"Že kot mlad fant sem izgubil očeta. Zame je bilo najtežje to, da od njega nisem mogel dobiti nobenih informacij o odraščanju. Bilo mi je zelo težko, ker nisem imel očeta, ki bi mi bil vzor. Če bolje razmislim, lahko pravzaprav mirno rečem, da v svojih rokah nisem imel ključev za vstop v življenje."

Ko je bil star 14 let, je odkril veliko strast - branje. Včasih je v eni sami noči prebral več knjig. Na žalost svojih profesorjev pa je bil v srednji šoli zelo težaven in je ves čas zbadal vrstnike. Kot je pojasnil pozneje, se mu je zdelo to početje zabavnejše od učenja dolgočasnega gradiva. Ko je obiskoval akademijo Loyola, jezuitsko srednjo šolo, je moral med poukom sedeti s hrbtom obrnjen proti tabli, da se ni mogel pogovarjati s sošolci. Kljub vsemu temu pa ga je profesor angleščine opisal kot izrazito briljantnega, a - ko je šlo za njegov značaj - groznega dijaka. Da je lahko plačeval šolnino, je vsako poletje skupaj z brati delal kot natakar, kar mu je ostalo, pa je zapravil za nočno življenje.

Njegov brat Brian Doyle-Murray je prvi zaplaval v igralske vode, kmalu pa se mu je pridružil še Bill, ki mu je najprej sledil v Chicago, potem pa še v New York. Preden se je odločil, da bo uresničil svoje sanje, je v Denverju vpisal študij medicine. Če njegov težaven značaj takrat ne bi spet prišel do izraza, pa ga danes verjetno ne bi gledali kot igralca. Da bi na lahek način zaslužil denar, se je namreč dokopal do ideje o prodaji marihuane študentskim kolegom. To 'obrt' pa je opustil, ko so ga med tihotapljenjem kar devetih kilogramov te lahke droge na letališču aretirali policisti. Čeprav ni pristal v zaporu, je aretacija pomenila konec njegove študentske kariere, zato je srečo poiskal v improvizirani komedijantski skupini The Second City, ki se ji je pridružil na bratovo povabilo. Kmalu se je izkazalo, da je bila to prava poteza, saj so tako on kot vsi tisti, ki so sestavljali chicaško komedijantsko skupino, ugotovili, da se v njem skriva izjemna nadarjenost. Z lahkoto se je prelevil v svoje like in v več kot 500 nastopih se je naučil nadzirati svoje občutke in čustva na odru. To mu je bilo pozneje, ko je zakorakal v svet profesionalnega igralstva in dobil tudi mesto voditelja priljubljenega televizijskega šova Saturday Night Live, v veliko pomoč.

"Sem absoluten začetnik v vsem in vedno poskušam kaj narediti znova. Na primer, vsako leto poskušam začeti igrati klavir, kitaro, se učiti risati ... Toda grozen sem v vsem tem in ne obstaja niti ena moja slika, ki bi vam jo lahko pokazal. Pravzaprav razen igralstva ne obstaja nič, v čemer sem dober. Verjetno zato, ker mi nobena od teh stvari ne pomeni zadovoljstva. Ljubim igralstvo, zares ga ljubim. Na začetku kariere sem dojel, da sem lahko dober igralec. V tistem času sem želel početi nekaj, v čemer uživam, nisem hotel prodajati zavarovalnih polic ali česa podobnega. Ne vem, morda sem len za druge vrste umetnosti. Z leti sem postajal čedalje bolj sproščen in tudi boljši igralec," pravi Bill, čigar igralski vzornik je že od nekdaj Cary Grant.

V sedemdesetih letih se je 188 centimetrov visokemu možakarju vse nekako 'poklopilo', uspeh pa je prišel nepričakovano hitro, skoraj čez noč. Po tem, ko je nekaj časa delal kot voditelj radijske oddaje The National Lampoon Radio Hour, je zaslovel s prej omenjenim šovom Saturday Night Live, ki ga je gledalo na milijone Američanov. V kultnem humorističnem šovu je nadomestil komika Cheyja Chasa, njegov humor pa je bil gledalcem tako všeč, da so se producenti odločili, da bo na voditeljskem mestu ostal tudi po vrnitvi nekdanjega voditelja. Sčasoma je postal najbolj priljubljeni član oddaje, še zlasti po odhodu Dana Aykroyda in Johna Belushija. Bill pa ni bil le voditelj in igralec, ampak je začel pisati tudi scenarije, ki jih je stroka kmalu opazila in njegovo oddajo nagradila z emmyjem.

"Ti dnevi so bili resnično divji. Imel sem srečo, da sem v Hollywood prišel z generacijo sijajnih igralcev, kot je John Belushi. Vsi so imeli posebno moč, jaz, čeprav sem bil malo mlajši, pa sem bil del te skupine, neke vrste njihov otrok. Kakovost naše igre je bila vrhunska, razen na profesionalni ravni pa nismo bili konkurenca drug drugemu. Johna Belushija strašno pogrešam, ne morete si niti predstavljati, kako zelo zabaven je bil. Spominjam se, da ni prenašal mamil in alkohola, ko je začel jemati mamila, pa je takoj umrl. Jaz nikoli nisem potreboval odvisnosti od nečesa. Da, v tistem času sem pil, a nisem imel priljubljene pijače, s katero bi se opijal. To ne pomeni, da se nisem napil, želim vam reči le to, da ni bilo pijače, ki bi jo moral uživati vsak dan. Nikoli mi ni bilo mar, če je bil kdo uspešnejši od mene. Dovolj mi je bilo, da sem bil uspešen ob tej skupini igralcev, s katerimi sem snemal Saturday Night Live in druge televizijske projekte, vključno s filmskimi komedijami. Torej, bil sem prisoten, bil sem na televiziji, predstavnika sploh nisem potreboval. Enako se je zgodilo tudi takrat, ko sem presedlal na film," se spominja začetkov svoje kariere. Ne skriva navdušenja nad tem, da je prav po zaslugi zelo gledanega televizijskega šova, na katerega ga še danes vežejo samo lepi spomini, postal znan javnosti:

"Denar je dejansko težava v tem poslu. Dokler imam dovolj. In ne potrebujem več. Nikoli pa nisem sprejel niti ene vloge zaradi denarja in zaradi tega sem zelo srečen. Vedel sem, da bodo prišle take ponudbe, a sem vedel tudi to, da se bom takrat počutil kot prostitutka in da mi ne bo prijetno. Igralci imajo danes agente, ki jih porivajo v filme, s katerimi bi lahko zaslužili."

Njegov najbolj komercialen film, ki ga je izstrelil v zvezdniško orbito, je bila slovita nadnaravna komedija Izganjalci duhov.

Gre za eno izmed največjih uspešnic na velikih platnih iz osemdesetih let, ki z barvitostjo in glasbo ohranja duh tistega časa. V nasprotju s tem filmom, ki je dosegel planetarni uspeh, pa romantična vojna drama The Razor's Edge, predelava istoimenskega filma iz leta 1944, za katero je napisal tudi scenarij, ni bila všeč niti občinstvu niti kritikom, zato je neslavno propadel tudi v finančnem smislu. To je bil za Murrayja hud udarec, saj je bil film zanj izredno pomemben, zato se je odločil, da se bo za nekaj časa umaknil iz sveta sedme umetnosti. Čeprav so vsi mislili, da se bo na sceno vrnil, ko se bo odpočil, se to ni zgodilo. Njegova odsotnost je trajala kar štiri leta. V tem obdobju ni komuniciral niti z eno osebo, povezano s filmskim svetom, in se - razočaran nad tem, da javnost ni prepoznala njegovih kakovosti resnega igralca - posvečal izključno sebi ter svojim potrebam.

Odšel je iz Amerike in si začasno bivališče omislil v Parizu. Na prestižni univerzi Sorbona je vpisal študij psihologije in zgodovine, da bi izpolnil davno željo svojih staršev in nekega dne postal izobražen človek s končano fakulteto. Ko je živel daleč od doma, je najbolj pogrešal družino. Na začetku kariere se je namreč poročil z dolgoletno punco Margaret Kelly, s katero je hodil deset let. Seznanila sta se že v srednji šoli, njuna ljubezen pa je bila tako velika, da se je nadaljevala tudi zunaj šolskih zidov in se končala s poroko. Margaret mu je bila od nekdaj v veliko oporo, Bill pa je v medijih pogosto govoril, da je prav ona ljubezen njegovega življenja. Ko jo je zaprosil, njeni sreči kar ni bilo videti konca, zato je takoj privolila. Svečana slovesnost se je zgodila leta 1980 v Las Vegasu, kjer je ravno v tistem času snemal komedijo Stripes. Da njuni družini ne bi bili prikrajšani za poročno ceremonijo, sta mladoporočenca vse skupaj ponovila in se do oltarja znova sprehodila v Chicagu.

"Tako, spet sva naredila dobro stvar," je Bill, zadovoljen, ker se je zbrala njegova velika družina, katere člani so prišli celo iz Irske, rekel zbrani množici. Zakonsko srečo Billa in Margaret sta kmalu izpopolnila otroka. Njun prvi sin Homer je na svet privekal leta 1982, tri leta pozneje pa se je rodil še Luke, danes znan kot pomočnik univerzitetnega košarkarskega trenerja. Igralec je bil navdušen nad sinovoma, v družbi se je nenehno hvalil in govoril, kako zelo ju ima rad. Vsak prost trenutek je preživel v njuni družbi, zato skoraj nihče ni bil presenečen, ko si je privoščil štiriletni premor, da se je lahko v popolnosti posvetil družini. Čeprav je zaradi študija začasno bival v Franciji, ni minil niti dan, da se ne bi slišal z Margaret in otrokoma.

"Poskušam vplivati na oba. Čas, ki ga preživljam z otrokoma, mi daje največje zadovoljstvo. Reči nekomu od njiju, naj gre z mano, naj se usede v avto, da greva kam ... Posvetiti se mu - to si najbolj želim," je takrat govoril Murray in poudarjal, da se njegovima sinovoma nikoli ni bilo treba boriti za njegovo pozornost.

Njegova velika vrnitev na sceno je bila leta 1988, in sicer v komediji Scrooged. Prav vsi so hvalili ta film, ki ga je na koncu stal zakon. Med snemanjem je namreč spoznal 15 let mlajšo kostumografinjo Jennifer Butler, s katero se je zapletel v avanturo. A ne le za eno noč! Njuni skrivni zmenki so se nadaljevali še nekaj let, a ker šarmantna Jennifer ni hotela biti več v vlogi ljubice, mu je postavila pogoj - ali ona ali jaz. Billu ni preostalo nič drugega kot to, da je soprogi priznal nezvestobo, kar je Margaret tako šokiralo, da je takoj vložila zahtevo za ločitev. Leta 1997 se je igralec poročil z Jennifer, ki mu je povila štiri sinove, danes 19-letnega Caleba, 16-letnega Jacksona, 15-letnega Cooperja in 11-letnega Lincolna.

Po svetovnem uspehu komedije Neskončen dan je posnel nekaj v komercialnem smislu neuspešnih komedij, ki so omajale njegov zvezdniški status. Poleg tega, da se je drugič sprehodil do oltarja, so bila devetdeseta leta zanj pomembna tudi zaradi snemanja komične drame Rushmore. Z navdušenjem je sprejel vlogo in izjavil, da bi v njej zaigral tudi brezplačno. Da se je odločil pravilno, so dokazale številne pohvale kritikov, nominacija za zlati globus in nagrade, ki jih je osvojil. Prav po zaslugi tega filma je občinstvo videlo novega Billa Murrayja in ga končno začelo jemati kot resnega igralca. Za gledalce ni bil več le komik, kar je Billa tako razveselilo in mu dvignilo samozavest, da je pozneje sprejemal le še resne vloge:

"Mislim, da se nisem spremenil jaz, ampak filmi, v katerih sem igral." Verjetno pa ni treba posebej poudarjati, da je vloga njegove kariere definitivno vloga v hvaljeni drami Zgubljeno s prevodom. Po komični drami Broken Flowers je spet nekoliko poniknil in le sem ter tja posodil glas animiranim filmom o mačku Garfieldu.

"Obstajajo dnevi, ko se počutim čudovito, a tu so tudi tisti drugi. Na primer, včasih moraš preseliti klavir in za to potrebuješ več dni. Snemanje filma je zelo podobno premikanju klavirja. Živim v četrtem nadstropju, klavir pa je treba preseliti v pritličje. No, tako je to videti. Veš, da bo vse rahlo nevarno, da se boš oznojil, se počutil frustrirano in živčno. Torej moraš biti dobro razpoložen, da bi se lotil dela. Pogosto imam doma ogromno poslov, ki niso povezani s filmom, zato se mi ne da iti na snemanje. Za snemanje filma moraš vendarle imeti voljo in čas. Zato sem se po snemanju filma Broken Flowers odločil, da ne bom delal nič. Posnel sem veliko filmov drugega za drugim, zato se zdaj počutim rahlo prazno," je pojasnil Murray, ki je pred nekaj leti spet preživljal turbulence v zasebnem življenju.

Samo leto dni pred drugo ločitvijo so ga zaradi vožnje pod vplivom alkohola aretirali v Stockholmu. Takrat je bil na lokalnem tekmovanju v golfu in nekega večera si je izposodil avtomobilček za golf, da se je odpeljal do bližnjega lokala. Ob treh zjutraj ga je ustavil policist in mu ukazal, da opravi alkotest, ki pa ga je igralec zavrnil, zato so ga prepeljali na policijsko postajo. Ker so vozila za golf počasna in zmorejo skromno hitrost 30 kilometrov na uro, so številni to komentirali s posmehom. Prava drama v njegovem življenju pa je nastala leto dni po švedskem incidentu.

Maja 2008 ga je druga soproga obtožila težke zlorabe, nemarnega vedenja in odvisnosti od marihuane in alkohola. Poleg tega je Jennifer trdila, da je imel njen mož redne spolne odnose z drugimi ženskami, da je pogosto zapuščal družinsko domovanje, in to v slabem psihičnem in zdravstvenem stanju. Po njenih navedbah se je leta 1997 tako razjezil nanjo, da jo je udaril v obraz, s svojim nasilnim vedenjem pa je z leti uničil njun zakon in družinsko srečo. Končalo se je tako, da je Jennifer s sinovi zapustila Billa in vložila zahtevo za ločitev. Nastal je velik medijski pomp, njegov odvetnik pa je javnosti razkril, da je Murray zelo žalosten zaradi nastalega položaja. Sam nikoli ni želel komentirati trditev svoje soproge, in čeprav je pred poroko podpisal predporočno pogodbo, se je odločil, da bo mami svojih otrok v 60 dneh po ločitvi izplačal sedem milijonov dolarjev. Zdaj že nekdanja soproga mu je dopustila, da videva svoje sinove, a le pod pogojem, da je v njihovi prisotnosti spodoben in priseben, da spoštuje veljavno prepoved približevanja in da otrok ne vpleta v mučen ločitveni proces.

Nekdanja gospa Murray pa je imela še nekaj želja. Med drugim je hotela, da bi bil igralec pripravljen plačati eventualne stroške in da se neha vmešavati v njihovo vzgojo, jih maltretirati, zastraševati, jim groziti ali jih zlorabljati na kakršenkoli način. Zaradi nekih časopisnih člankov, ki so pričali proti njej, je poudarila, da je že od nekdaj čista kot solza - požrtvovalna mama in vdana soproga, ki je svojega moža podpirala ne glede na vse. Čeprav se je na začetku stežka sprijaznil z ločitvijo, je pozneje vendarle uspešno okreval. Kmalu so ga začeli videvati s številnimi dekleti, paparaci pa so ga fotografirali na večerji s takratno miss universe, 27-letno Crystle Stewart, ki je zanimanje javnosti izzvala, ko se je na svetovnem izboru v Vietnamu na odru spotaknila ob lastno obleko. Prelepa temnopolta misica je hkrati tudi zadnja ženska, s katero so povezovali tega zvezdnika. V zadnjih letih je nekdaj priljubljeni igralec namreč spet nekako poniknil in se le redko kaže v javnosti. Pred dvema letoma je šokiral z željo, da bi organiziral svoj pogreb, še preden umre:

"Všeč mi je ta ideja, ker bom tako lahko slišal vse, kar si ljudje mislijo o meni. To bi bila generalka, a z eno izjemo. Po pogrebu bi šli vsi žurirat. Trpljenje in agonija sta razlika med resničnostjo in tistim, kar imamo za resničnost. Tako bi se lahko znebil agonije, preden umrem."

Napisal Tim Jeras, fotografije Shuttertock, Profimedia.si

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri