Spraševali so me: "Si prepričana, da želiš vstopiti v zakon, v katerem se pogovarjata o možnosti ...?"
Odraščala sem s skoraj bolečim zavedanjem o denarju - kako malo ga je imela moja družina, kako težko ga je bilo dobiti in kako zelo je bilo pomembno, da sem ga imela.
Pomanjkanje denarja je zaznamovalo vse moje otroštvo in "hočem" je bilo tako pogosto izravnano z "ne morem", da sem si preprosto nehala želeti.
Naučila sem se razdeliti eno kosilo na dva obroka - jedla sem ravno toliko, da sem potešila lakoto, a nikoli dovolj, da bi bila sita. Naučila sem se, da ne posegam po igračah in oblačilih, ki so jih drugi otroci prinesli in nosili v šolo, da bi se izognila razočaranju v očeh staršev, ko so mi rekli ne.
Naučila sem se, da mi je lokalno podjetje, čeprav nisem mogla zakonito delati do 14. leta, to kljub temu dovolilo, čeprav mi je plačalo polovico minimalne plače. Najpomembneje pa je, da sem se naučila postavljati prioritete in varčevati z majhnim zaslužkom, ki sem ga imela, da bi mi zadostoval za eno leto - tako da sem v veleblagovnicah brskala po razprodajah, v družbi prijateljev naročala najcenejšo predjed na meniju in se pretvarjala, da sem mlajša, kot sem, da bi v kinu plačala cenejše vstopnice.
Tisto malo denarja, ki ga je imela moja družina, je pokrivalo najnujnejše - streho nad glavo, sestavine za obroke, ki smo jih pripravljali po sklopih, pripravljalne tečaje za posebne programe javnih šol, ki nam bodo, upajmo, nekoč omogočili dostop do bolj gotove finančne prihodnosti.
Moja starša sta bila sovjetska priseljenca in oba sta delala polni delovni čas, v omejenem prostem času pa se ukvarjala s stranskimi dejavnostmi, da sta si lahko privoščila našo kakovost življenja, ki ni zadostovalo niti minimalnim standardom. Nikoli nista razmišljala o svojih prihodkih kot o lastnih - vse, kar sta zaslužila, je bilo združeno za dobro družine, kar je pomenilo, da so osebni nakupi veljali za razvajenost in so bili običajno ob redkih priložnostih zaznamovani z občutkom krivde.
Ko se družina komaj preživlja, je pojem "jaz" omejen - skrb zase, samozaščita in osebni interesi so v ozadju preživetja skupine. Če zapraviš denar zase, se ti lahko zdi, da izdajaš družino.
Moji starši še danes ne trošijo za počitnice. Jedo generične koruzne kosmiče, uporabljajo kupone za McDonald's ter zbirajo paketke sladkorja in prtičke iz kavarn in restavracij. Morda ne živita več pod pragom revščine, vendar vem, da se bosta vedno imela za revna - to je kot utež, ki sta jo že zdavnaj odložila, a ju še zmeraj vleče navzdol.
Ko sem odraščala - opazovala sem, kako se stanje na njunem računu povečuje, medtem ko sta se trudila, da bi prerasla revno miselnost, ki sta jo imela desetletja - sem vedela, da je moja dolžnost kot njuna hči prve generacije, da zaščitim svoje finančne interese, hkrati pa imam bolj zdrav in pošten odnos do denarja od tistega, v katerem sem odraščala.
Leta pozneje, v času moje zaroke, ko sva z zaročencem razpravljala o podrobnostih medenih tednov in načrtih za daljno prihodnost, me je nežno povprašal.
"Je tvoja odvetnica že dala zeleno luč za predporočno pogodbo?" je vprašal.
To je storila, potem ko je vsaj eno uro pregledovala dokumente in ugotovil, da je vse popolnoma legitimno in v skladu z vsemi pogoji, o katerih sva se z zaročencem pogovarjala, ko sva jih skupaj pripravljala.
Iz njene pisarne sem odšla z dobrim občutkom, da sem črtala še eno točko s seznama poročnih opravil. Dogovorila sva se, da si bova v primeru ločitve enakomerno razdelila vse, kar sva zaslužila v zakonu. Vse, s čimer sva vstopila v zakonsko zvezo (tako premoženje kot obveznosti) ali kar bi lahko podedovala, bi ostalo izključno najino.
Oba s partnerjem sva preudarna in skrbna pri ravnanju z denarjem. Trdo delava in imava podobne finančne vrednote ljudi, ki so se znašli v težavah in niso imeli varen pristan ljudi, na katere bi se lahko oprli. Pravzaprav se zavedava, da bova morda v prihodnosti v položaju, ko bova lahko delovala kot varen pristan za lastne družine.
Po tem, ko sem odraščala v revščini, sem postopoma premagala finančno negotovost in si z vsakim napredovanjem upala privoščiti več užitkov. Moj zaročenec je odraščal v družini, ki je imela denar, vendar se je to bogastvo do najinega srečanja na univerzi zmanjšalo na skoraj nič. Oba sva imela službo na fakulteti in sva bila prisiljena prihraniti denar bolj kot najini prijatelji. Ko sva se zaljubila, sva drug v drugem prepoznala ambicioznost in lakoto ljudi, katerih odnos do denarja je bil zaznamovan in zakoreninjen v strahu, da ga ne bi imeli.
Nekje na poti celjenja teh ran sva oba neodvisno prišla do zaključka, da naju zanima opcija predporočne pogodbe, zato nikoli nisva čutila potrebe po uradnem pogovoru o tem.
Ko pa je prišel čas za podpisovanje papirjev, sem ugotovila, da imam ob tem nek čuden občutek, pa nisem vedela, zakaj. Po razmisleku o situaciji sem ugotovila, da je moja tesnoba izvirala iz tega, da so se nekateri najbližji ljudje v mojem življenju na najin načrt odzvali z manjšim navdušenjem.
Prijatelji, ki so skoraj desetletje gledali, kako se imava rada, so izrazili zaskrbljenost zaradi tega, kar so videli kot najino pomanjkanje vere v najino skupno prihodnost. "Si prepričana, da želiš vstopiti v zakon, v katerem se pogovarjata o možnosti ločitve?" me je nekdo vprašal. "Čigava je bila zamisel, da bi to storila?" je nežno pripomnil drugi.
Resnica je, da nihče, ki vstopi v zakon bolj zaljubljen kot kdajkoli prej in sveže predan večnosti, ne razmišlja o ločitvi. Z zaročencem sva ponosna na to, da se znava pogovarjati o težkih stvareh in skupaj ustvarjati pristno življenje, pri čemer se zavedava, da ne bova ponovila napak najinih staršev.
Sam je bil priča dolgotrajni ločitvi svojih staršev, pri čemer je bil zaposlen le en starš, kar je povzročilo neravnovesje moči. Moja starša sta bila še vedno poročena, vendar je bila njuna finančna soodvisnost velik del tega, da sta ostala povezana. V obeh primerih so ekonomska vprašanja obeh družin pomembno vplivala na otroke.
Ko sva se pripravljala na poroko, sva si seveda želela, da bi ostala skupaj, vendar se je to začelo z iskrenostjo glede najinih pričakovanj, prednostnih nalog in, da, najinih želenih finančnih pogojev.
Že dolgo sva vedela, da sva drug drugemu 'za vedno'. Na prihajajočo poroko sva gledala kot na priložnost, da praznujeva z ljudmi, ki jih imava rada, vendar sva vedela, da je sama poroka pravna in družbena pogodba. Kadar se par odloči, da ne bo sestavil predporočne pogodbe, še vedno veljajo zakoni in pogoji, ki določajo, kaj se zgodi z njunim premoženjem, dohodki in dolgovi v primeru ločitve. Če ne skleneta pogodbe, ki zajema vse to, ta pravila določi in uveljavlja država.
Vlada bo odločala o tem, kdo plačuje preživnino, koliko plačuje (in koliko časa), kdo dobi družinsko hišo ali delnice, ki še niso pridobljene, kdo mora plačati dolgove in vse druge podrobnosti v zvezi s skupnimi finančnimi sredstvi in obveznostmi.
Predporočno pogodbo sva si predstavljala kot zavarovalno polico.
Ko si omislite hišnega ljubljenčka, zaprosite za zaročni prstan ali kupite hišo - ne pričakujete, da bo vaš pes zbolel, da se bo prstan izgubil ali da bo hiša zagorela. Pri stvareh, ki so nam najbolj pomembne, ne predvidevamo in ne želimo naleteti na najslabši možni izid.
Ker pa se skoraj 50 % vseh zakonov v ZDA konča z ločitvijo, v svoj zakon nisva želela vstopiti z zaprtimi očmi. Tako sva bila mirna, da sva pripravila čim bolj poštene pogoje - za vsak slučaj - in da sva imela zahtevne, a pomembne pogovore o stvareh, kot so otroci, oskrba staršev, najine finančne prednostne naloge in načrti za nepredvidljive primere za najino prihodnje premoženje.
Po teh pogovorih sem dobila občutek, da se kot par bolj strinjava kot kdajkoli prej - in imela sem občutek, da mi je lažje. Ko sva obravnavala in razpravljala o finančnih neravnovesjih in težavah v zakonih, ki sva jim bila priča, ko sva odraščala, je bilo zdravilno in osvežujoče, da sva v najin zakon vstopila z iskrenostjo in jasnostjo.
V preteklosti so imele predporočne pogodbe negativen sloves ohranjanja neravnovesja moči.
Vsi smo že gledali film ali oddajo, v kateri je bila pogodba omenjena kot del mreže pasti, ki jo je spletel dominanten, bogat in/ali slaven partner. V resnici pa se razmere spreminjajo. Od leta 2010 se je število predporočnih pogodb povečalo za 400 %, k čemur v veliki meri prispevajo milenijci, ki se v povprečju poročajo pozneje in ki na svojo poroko gledajo kot na pravo partnerstvo. Zadolženost gospodinjstev se prav tako hitro povečuje, obrestne mere pa so prav tako visoke.
V najinem razmerju trenutno ni veliko neravnovesja moči. Čeprav se to lahko v življenju spremeni, sva s predporočno pogodbo potrdila svoje sedanje in prihodnje upe za najino partnerstvo ter začrtala meje tega, kar štejeva za najino - tako posamezno kot v paru.
Ko sem prijateljem razložila bistvo vsega tega, sem se glede skrbno pretehtane odločitve počutila prav zaščitniško. Prebrala sem celotno predporočno pogodbo od prve do zadnje strani in označila nekaj vprašanj, ki so se mi porajala, da bi jih lahko pregledala moj odvetnica.
Ker se je moj partner takrat še šolal za višjo stopnjo izobrazbe, sem imela takrat dejansko bistveno več denarja kot on in počutila sem se finančno močnejšo kot kdajkoli prej v življenju.
Pulzirajoča tesnoba, ki sem jo čutila glede denarja večino svojega življenja, je končno zbledela.
Čutila sem neizmeren ponos, da sva oba s partnerjem premagala obdobja finančnih pretresov in prej na strahu temelječe odnose do denarja ter naredila zdrav načrt za delitev najinega bogastva.
Ker ljudje mojih let razmišljajo o predporočni pogodbi bolj kot katerakoli prejšnja generacija, sem se spraševala, kdaj bo končno družbeno sprejeto, da se odločamo za predporočno pogodbo. Spraševala sem se tudi, zakaj sem dovolila, da so misli drugih ljudi o najini predporočni pogodbi omajale moje zaupanje v najino odločitev, ko pa sem vedno menila, da bo sklenitev predporočne pogodbe utrdila temelje najinega zakona.
Končno sem spoznala, da so mnenja drugih o najini predporočni pogodbi le mnenja. Najina predporočna pogodba odraža najine vrednote: najino zavezanost odprti in iskreni komunikaciji, enakopravnosti in timskemu delu pri vseh stvareh, ki jih počneva, ter najini ljubezni in podpori drug drugemu.
Za druge je predporočna pogodba morda znak nevarnosti ali celo poraza, nama pa predstavlja znak upanja.
Upava, da se bova še naprej lahko tako pogovarjala drug z drugim, ko nama bo težko ali nelagodno. Upava, da bova lahko premagala vse velike ovire, ki nama bodo prekrižale načrte v življenju, in da bova iz njih prišla močnejša. Upava, da nikoli več ne bova imela takšnega odnosa z denarjem, ki bi v nama vzbujal strah. In kar je najpomembneje, upava, da se nikoli ne bova ločila.
Vir: HuffPost
"Po prvem poljubu so mi ustnice začele kar goreti, nato pa sem spoznal, kaj se dogaja ..." (resnična zgodba)
Novo na Metroplay: Razlike med Slovenijo in ZDA ter kako do sanjske službe? | Elvi Rwankuba
){kind=link}