Koliko partnerjev moramo imeti, da vemo, da smo našli pravega?

Spolna privlačnost je sila, ki nas zbudi in omami hkrati, sila, ki nas (dobesedno) prižene v (ne)- znane roke. Spolnost vsakdo od nas doživlja po svoje. So tiste, ki so že prvikrat vedele, da je to 'to', in so tiste, ki so se, ne glede na to, kako so doživele svoj prvič, odločile za daljšo pot.

Koliko partnerjev moramo imeti, da vemo, da smo našli pravega? (foto: Profimedia) Profimedia
27. 3. 2016

S koliko moškimi si se torej ljubila, šla v posteljo, skočila med rjuhe? S koliko si se, povedano manj slikovito, ‘dala dol’? In kaj sploh pomeni število spolnih partnerjev? Sploh kaj pomeni? Oja …

Z večmestnim številom (ali vsaj z vsakim, ki ni ena) zadovoljimo več vidikov naše osebnosti, a istočasno tvegamo zoprno ugotovitev, da vsakemu partnerju nekaj manjka (eden je brez levega ušesa, drugi ne zasluži dovolj, tretji ne mara špagetov …), nekateri pa imajo tudi česa preveč (uhan v ušesu, ovčko na volanu, petnajst otrok iz prejšnjih zakonov …).

In število ena?

Ekskluzivnosti sicer manjka element presenečenja, a ta drobna pomanjkljivost se na srečo izključuje z nečim pomembnejšim.

To je čudovito odkritje, do katerega se dokopljemo vsako jutro znova: naša ljubezen še živi, kljubuje vsem in vsemu, celo moževi najlepši sodelavki, ki po njem rada steguje lovke, in … času.

1. Moj edini moški

“Bojana sem spoznala, ko sem imela deset let. Tisto leto je on zamenjal šolo in pristal v klopi za mano in mi zagrenil življenje: žvečilka ali risalni žebljiček na stolu, moja vedno izginjajoča šolska torba, razlito črnilo v omarici. Kasneje se je malo umiril in mi pozornost izkazoval manj ‘ustvarjalno’.

Zdaj sva poročena že štiri leta in v vseh teh letih nisem spoznala nikogar, ki bi se mi zdel vsaj približno tako zanimiv kot on.

Nekoč sva se zelo sprla. Leteli so (novi) kozarci in krožniki (moje babice). Poklicala sem eno od svojih samskih prijateljic in ji rekla:

‘Greva ven, jaz bi rada koga spoznala. Ti že veš, kako in kaj.’ Tišina ... ‘Pa veš, kaj delaš? Jana, jaz bi dala vse, da bi imela to, kar imaš ti!’ Ni me prepričala. Ven sem jo popihala z namenom, da grem z nekom v posteljo in tako končno izvem, kaj je na drugi strani reke.

Ves večer sem razmišljala, da bi pri svojih letih morala imeti več izkušenj. Potem pa sem spoznala nekaj ljubljanskih plejbojev. Z vsakim sem izmenjala po tri besede in se vrnila domov.

Bojan me ni ničesar vprašal. Z mojega obraza je ‘prebral’, da se ni zgodilo nič. Od takrat vem, da zame Bojan je in bo ostal edini.”

Kako sva pristala skupaj ...

“Po osnovni šoli sva se vpisala na isto gimnazijo. Kot že v osnovni šoli, so bile tudi na gimnaziji vse punce zaljubljene vanj. Seveda je bil Bojan všeč tudi meni, a jaz sem hotela biti drugačna. Skoraj vsa dekleta so imela za sabo že zgleden kup izkušenj, tudi spolnih, jaz pa sem se lahko pohvalila samo z enim razočaranjem.

Španec, ki sem ga spoznala na morju, me je zapustil v trenutku, v katerem je ugotovil, da sem nedolžna. Doma je bilo takrat hudo. Moji so se ločevali in oče se je odselil. Nisem veliko zahajala ven, ker nisem hotela pustiti mame same doma. Tako sem se bolj malo družila s prijatelji; veljala sem za nedostopno.

Zamera do očeta je postala zamera do fantov, ljubezni in seksa.

Ob koncu četrtega letnika pa sem šla s prijatelji na morje. V tistem naelektrenem mladostniškem ozračju sem bila zaradi svoje neizkušenosti glavna tarča posmeha in tako so prijatelji poskrbeli, da sem se znašla v šotoru z Bojanom. Če me ne bi prepričal on, naj me ne bi nihče. To je bilo vsesplošno prepričanje. Bojan je bil zelo nežen in moja kljubovalnost je bila strta.”

“Zdaj imava enoletno punčko in ne bi se počutila nič bogatejša, če bi v svojem življenju nanizala več izkušenj z različnimi moškimi.

Te bi bile po mojem mnenju le plod mojega nezadovoljstva. Nikoli mi niso bile všeč lahke poti in prepričana sem, da je veliko težje prevzeti odgovornost za to, da boš zvozil v eni zvezi kljub vzponom in padcem, ki jih življenje neizogibno prinaša na vseh področjih.

Mislim, da nam vztrajanje ob eni osebi iz trdnega prepričanja, da nas ta oseba na nek način dopolnjuje in da z njo rastemo ob medsebojnem spoštovanju, daje občutek globokega in neodtuljivega samospoštovanja.

Morda me je Bojan nekaj let nazaj na službeni poti v Ameriki prevaral, a tega nisem hotela nikoli izvedeti. To je tista vrsta šibkosti, ki je sama ne razumem, a jo lahko opravičim.

Za moškega mora biti takšne vrste ‘celibat’ sramoten. Vem, kaj si boste mislili, moj obrambni mehanizem pač. Morda drži, a moj notranji mir je neprecenljive vrednosti. Tu in tam me kdo vpraša, kako sploh zmorem, seksi ženska kot sem, in že samo vprašanje me napolni s ponosom. Rada sem drugačna.”

Kar je resnično pomembno

“Kar je resnično pomembno, je to, da sva z Bojanom vrstnika, ki imata podobne interese in iste vrednote. Odrasla sva skupaj in tudi najin seks je dozorel s čustvi in z leti.

Na začetku sva se ljubila, kjer sva se pač lahko. Počitnice so bile najin čas, a sva vedno hitela, kot da bi nekaj skrivala. Bojana sem ljubila, vendar me njegove nežnosti niso ne vem kako vzburjale.

Pobuda je bila vedno njegova in meni je bilo tako prav. Mislila sem, da je seks pač nekaj neobhodnega, ni se mi zdel niti neprijeten niti ne tako enkraten, kot so pripovedovale moje prijateljice.

Pred šestimi leti pa sva začela živeti skupaj in najine navade so se spremenile. Končno sem začela uživati v seksu. Mislim, da zato, ker sem oseba, ki je imela potrebo po večji meri intimnosti, ta pa se vzpostavi šele takrat, ko z nekom skupaj zaživiš.

Šele tako sem se lahko znebila tabujev, ki nas napravijo hladne in nekam izumetničene. Popolnoma sem pozabila na svojo sramežljivost, in zdaj ne razmišljam več le o njegovih možganih in srcu, ampak tudi o njegovem toplem telesu, ki me preseneti med spanjem.”

2. Ne, en sam bi bil premalo

“Moj najdebelejši je bil fotograf. Sicer je bil zelo lep, imel je arabski nos, zelene oči in črne lase. Suh in dolgolas je bil intelektualec, strastno je ljubil športne avtomobile, a ni imel vozniškega izpita. Novinarja sem imela dva, didžeja samo enega. Je bila vsakič ljubezen? Ne vem, a prav gotovo sem v tistem trenutku mislila tako.

Zdaj jih imam trideset in sem z Alešem; skupaj živiva že dve leti. Njemu sem bila celo zvesta, a se zavedam, da gre samo za naključje. Aleš je kirurg in dela v kliničnem centru. Dvakrat na mesec je ves vikend dežuren, zato bi načeloma lahko takrat počela vse, kar bi se mi zahotelo. A vsaj za zdaj tega ne počnem.

Včasih razmišljam, da je prav ta prazni prostor dvakrat mesečno dovolj, da se še vedno počutim svobodno, po drugi strani pa se bojim, da sem se z leti odločila za drugačen življenjski slog.

To, da sem imela veliko partnerjev, je zame velik plus. Moje življenje je bilo vedno polno in živahno. In ne le v seksu! Seveda, šteje tudi tisto, in to v veliki meri.”

“Spominjam sem intelektualca: ne bi imela miru, če mi ga ne bi uspelo spraviti v posteljo.

Stara sem bila dvajset let. Bila sem na večerji pri prijateljih. Všeč mi je bila njegova drugačnost, vsaj tako sem takrat mislila. Sedel je nekoliko stran od drugih, očala na nosu in zmečkana draga obleka. Snob!

Prva stvar, ki sem se jo vprašala, je bila: Ta, ki igra celo takrat, ko žveči čevapčič, kakšen mora biti v postelji? Mu je odveč celo … seks? Spi v obleki s cigareto v ustih?! No ja, večer sva končala pri njem doma in – olala, bila sem prijetno presenečena.

V postelji je postal neprepoznaven! Ni bil prepotenten, le skrajno vulgaren. Ves čas mi je na uho šepetal takšne umazanije, da jih raje zadržim zase. Ko sva končala, je pokleknil k mojim nogam in rekel: še se bova videla.

Z njim sem ostala dobro leto, in vsakič, ko sva se ljubila, me je dobesedno šokiral. V njem se je v trenutku, ko je odvrgel obleko, nekaj premaknilo. Z njim sem veliko potovala in se marsičesa naučila; ‘snobek’ je bil namreč poln interesov.”

“Za intelektualcem je prišel na vrsto kuhar. Z njim sem vstopila v svojo ustvarjalno fazo.

Janez je takrat ravno končal slaščičarski tečaj, jaz pa sem čez noč postala improvizatorka večerij in sprejemov. Od vulgarnega seksa sem preklopila na ljubezen s čokoladnim prelivom.

Mnogi me sprašujejo, zakaj skačem od enega k drugemu. To sem se, jasno, vprašala tudi sama. Slednjič se mi je posvetilo: nisem tiste vrste ženska, ki išče, dokler ne najde. Ne. Jaz najdem vsakič.

Zame je bil idealen prav vsak, v danem trenutku in v dani situaciji. Ne iščem svoje polovice, jaz imam mnogo polovic.

In nenazadnje: zabavno je vsakič znova spreminjati navade in celo značaj glede na osebo, s katero se videvaš. Seveda to ni moja življenjska filozofija, a dokler mi leta dopuščajo, da priložnosti, ki se mi pojavijo na poti, enostavno zgrabim, zakaj ne?

Kakor koli, s kuharjem sem med sorbeti in torticami preživela dve zimi, polni nežnosti. Spomladi pa mi je veter prinesel nekaj svežega ...”

V partnerstvu smo vedno v troje

Dve različni zgodbi s skupnim imenovalcem torej. Ne bomo se vrednostno opredelili ne za eno ne za drugo. V dobrem in slabem, dokler naju smrt ne loči? Ali v dobrem, dokler naju slabo ne loči?

Zveni obrabljeno, a še nikoli se nismo tako veliko spraševali o resničnih možnostih monogamije, a ne tiste vsiljene, temveč tiste prave.

Danes partnerstvo predvideva drugačne čustvene sposobnosti. Ženske vedno manj zamižijo na eno oko, in kadar so prevarane, odkrito obračunajo s partnerjem.

Senca prevare in zapuščanja v partnerstvu vedno visi nad nami. Zveni paradoksalno, a tako je prav. Morda je to edini način, da odnos ne postane samoumeven. Če se bomo torej odločili za enega partnerja, prav.

Seveda je nemogoče ugotoviti, da je prav ta čisto pravi. V to je treba enostavno verjeti. Res pa je tudi, da različne izkušnje z različnimi ljudmi vplivajo na našo rast in nam pomagajo razumeti, kdo v resnici smo. Izbira je vaša ali pa ... morda … verjamete v usodo?

Ne bi bil rad njen prvi in edini

“Vsaka zgodba je zgodba zase, istočasno pa vse, kar odneseš od predhodne zveze, občutno obogati naslednjo. Moja prva punca je bila nekaj let starejša od mene. V postelji je bila sproščena, poleg tega pa se je veliko bolje kot jaz spoznala tudi na vsa druga življenjska področja.

Bila je ženska, ki ve, kaj moški hoče od nje, in kaj sama hoče od njega. Ljubil sem jo tudi zato, ker je obvladala kratko malo vse. Zato priznam, da se ne bi dobro znašel z začetnico, še manj pa si želim, da bi z njo tudi ostal. In če bi se potem ona hotela čez nekaj časa razgledati naokrog? Morda sem strahopeten, a raje ne tvegam.” – Martin, 31, agronom

Zakaj si ne želim biti eden izmed mnogih?

“Vedno ko govorimo o tem, slišim, da sem šovinist. Kaj je slabega v tem, da si žensko, ki je bila samo z mano, lahko želim veliko bolj, kot bi si želel tisto, ki je v svojem življenju spoznala še koga drugega? Pa ne gre za vprašanje časti. Gre za nekaj drugega, za poseben užitek, da nisem le eden med mnogimi. Zdaj mi lahko rečete še, da sem egoist. Prav, sem.

Ko sem spoznal Saro, ki se mi je zdela prelepa, in mi je povedala, da je še nedolžna, me je zbodlo v trebuhu: bila je sreča. Moje ženske prijateljice me rade kritizirajo. Ponavljam jim, da je nekaj posebnega biti hkrati Sarina preteklost in sedanjost. ‘Seveda, takšno govorjenje si lahko privoščiš, saj si jih pred njo imel že cel bataljon,’ me napadajo. In imajo prav.” – Miha, 33, programer

Napisala: Nina Asti

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri