Ko moški ne pristane na splav

Ali naj imamo moški pravico do svojih nerojenih otrok, ob vsej pregovorni neodgovornosti, ki za nas velja v večini ženskih glav? Odločen NE se ponuja kar sam od sebe. Pa je to res najboljša rešitev?

29. 8. 2002

Naj vas že na začetku pomirim: sestavek ne bo govoril o pravici do splava, moralnih vprašanjih, ki jih sproža, prav tako to ne bo zgodba o nedolžnem, mladem dekletu, ki je – grdo zapeljana – ostala sama v krutem svetu z rastočim trebuščkom. Še manj bo to zgodba o prestrašenih moških, ki si vneto prizadevajo za splav pri ženski, katere jajčece je z dobrodošlico sprejelo njihov spermij.

Saj ne, da ne gre za pereča ali vsaj zanimiva vprašanja, le da zgodba o splavu lahko doživi tudi precej bolj dramatičen zasuk.

Uvod je znan: želja po seksu, a le za zabavo, vroča noč, neustrezna zaščita ali prezgodnji izliv in nesreča je tu. Ženska oceni, da pravi čas še ni prišel, in se odloči za splav.

Zdaj naj bi si moški z olajšanjem obrisal prepoteno čelo in pomislil, da je njegova ženska zelo napredna. V zgodbi, ki sledi, pa je – saj ne boste verjele – zelo odločno proti temu dejanju!

Še več, ženski želi na vsak način preprečiti, da bi napravila splav. Verjame, da ima pravico postaviti to zahtevo. Poglavitno vprašanje v tej drami ni torej ’biti, ali ne biti’, temveč kdo, hudiča, ima v resnici glavno vlogo.

"Ne bom ti dovolil abortusa"

Zaplet ni nastal v glavi tretjerazrednega dramaturga. Je povsem pristna zgodba, ki jo piše življenje – in to ne špansko govoreče. Na začetku lanskega leta je bila z mastnimi črkami zapisana v britanskem tisku.

Štiriindvajsetletni moški je poskušal sodno preprečiti nekdanji 31-letni ljubimki splav ’njegovega’ otroka. Izjavil je:

“Verjamem, da imam moralno pravico preprečiti, da bi karkoli naredili mojemu otroku. Pričakujem, da me bo zakon podprl.”

Medtem ko so moški verjetno prikimavali in si mislili, da bi res morali imeti več besede pri vsej stvari, je ženskam ledenela kri.

Če moralne premisleke za trenutek pustimo ob strani, zakonsko gledano zadeva najverjetneje res ni urejena najbolj pravično. Vendarle pa zakoni le malokrat urejajo življenjske zadeve pravično.

Navadno izražajo stališča večine, nikoli pa povsem ne zadovoljijo vsakega posameznika. Razumljivo je pričakovati, da zakonodaja zaradi majhne skupine nadobudnih očkov ne bo več kot polovici prebivalstva odvzela osnovne pravice do obvladanja lastnega telesa.

Odnosi pri paru, ki ga povezuje še nerojen otrok, se urejajo na področju, ki ga je zakonsko skoraj nemogoče urejati. Poglejmo, kako so stvari urejene pri nas.

Po slovenski ustavi je odločanje o rojstvih otrok svobodno. Iz te temeljne ustavne svoboščine izhajajo pravica do ugotavljanja in zdravljenja zmanjšanje plodnosti, do preprečevanja zanositve (kontracepcije, sterilizacije) in za ženske pravica do umetne prekinitve nosečnosti.

Tako ustava omogoča ženski in moškemu, da uveljavi svojo voljo o tem, ali bo imel otroke, koliko jih bo imel in kdaj jih bo imel. Zakonec ne more drugega zakonca prisiliti ne v rojevanje otrok ne v odpoved rojevanja. Odločanje o rojstvu otrok je po ustavi individualna človekova pravica in ne skupna pravica zakoncev.

Svobodno odločanje o rojstvih otrok z zdravstveno pomočjo in sredstvi tako ni vezano na privolitev oziroma soglasje drugega zakonca. Iz tega sledi, da se mora zakoncu na njegovo zahtevo opraviti katerikoli z zakonom priznani zdravstveni ukrep za uravnavanje rodnosti: kontracepcija, sterilizacija, umetna prekinitev nosečnosti ali splav, zdravljenje zmanjšanje plodnosti.

Seveda pa nesporazum zakoncev o rojevanju otrok, ki je gotovo temeljno vprašanje v zakonski skupnosti, kaže, če ga ni mogoče odpraviti, na globok prepad v zakonskih odnosih, kar lahko povzroči razvezo zakonsko zveze na zahtevo enega ali drugega zakonca. Določbo zakona, da zakonca svobodno odločata o rojstvih otrok, je treba torej razumeti tako, da se vsak zakonec svobodno odloča in da mu drugi zakonec ne more preprečiti uresničevanja njegove odločitve.

Pa tudi evropska komisija za človekove pravice pri Svetu Evrope se je izrekla, da je vprašanje nadaljevanja in prekinitve nosečnosti predvsem stvar pravice noseče ženske do zasebnega življenja.

Moški z negativnim starševskim ugledom

Nazaj k moraliziranju! Zakaj se nam zdi nekako samoumevno, da imajo moški manj besede glede začetka in konca nosečnosti?

V odgovor se najprej vprašajmo, zakaj se ženske sploh odločijo za splav. Resda včasih nosečnost pride ob napačnem času, ženska noče imeti otroka ali pa se vmeša družina, ki se želi izogniti malomeščanski sramoti. Izmed vseh razlogov pa na prvem mestu nesporno tičijo slabe izkušnje z moškimi in njihovo podporo v trenutku resnice (beri: rojstvu in naprej).

Brez tega madeža se ženskam samohranilstvo ne bi zdelo verjeten izid nosečnosti. Seveda ženska na drugi strani vedno tvega, da se bo na koncu znašla z otrokom v naročju in prepuščena sama sebi, navkljub načrtovani nosečnosti in poroki. Z nepričakovano nosečnostjo brez kakršnegakoli prehodnega dogovora glede otrok pa se možnosti za samsko življenje skokovito povečajo.

Malo je žensk, ki se jim zdi vredno sprejeti tveganje. Pomembno je tudi finančno vprašanje. Denarnico prizadenejo stroški dragega varstva (mama mora hoditi v službo!) in vselej naraščajoči izdatki za šolo – če poudarimo le dva bistvena življenjska stroška matere samohranilke.

Četudi so njene sposobnosti dobro unovčljive, se potencialni zaslužek hitro zmanjša, saj se delu ne more popolnoma posvetiti. Potrebuje zanesljivo službo in razumevajoče delodajalce. Sta to realni pričakovanji? Zakon neporočenemu moškemu nalaga, da svojega otroka finančno vzdržuje, in ga na papirju sili, da obveznosti izpolni.

Vsaka mati samohranilka pa vam lahko pove, da večina prošenj in groženj naleti na gluha ušesa. Zelo očitni so vplivi, ki jih ima otrok na materino telo in zdravje – med nosečnostjo, ob rojstvu in dojenju, medtem ko očetovo telo ne utrpi škode. Fizično in psihično počutje pa zaradi nešteto neprespanih noči trpi še vsaj dve leti. In navsezadnje, otrok je zahtevna preizkušnja za odnos.

Partnerju ne moreš več posvečati vse pozornosti, potreben je dodaten napor, da se partnerski odnos razvija naprej. Brez tega se slej ko prej skrha. Ženska pa mora vseskozi verjeti, da bo moški svojo odgovornost jemal resno. Le kaj ji zagotavlja, da bo res tako? Moški se lahko iznenada odloči, da življenje z otrokom ni zanj in se umakne iz njenega življenja.

On bo zopet dobil svojo svobodo, ona je bo imela veliko manj, ko se bo čez noč celotna odgovornost zgrnila nadnjo. Tudi sorodniki in prijatelji je ne bodo preveč veseli, ko jih bo v obupu prosila za pomoč. Ob vsem tem udrihanju po moških je dobro vedeti, da obstajajo tudi taki, ki opravijo svoj delež. Precej naivno pa bi bilo od žensk pričakovati, da bi ob naštetem do moških na splošno gojile pristno zaupanje.

Obstaja še en dejavnik, ki kazi starševski ugled moškega. Nezreli in preračunljivi moški poskušajo žensko prepričati z romantičnimi, a praznimi obljubami: “Skupaj bova prebrodila to zadevo.”, “Otrok naju bo zbližal.”, “Vedno ti bom stal ob strani.” Navkljub močnemu romantičnemu pridihu, ki ga imajo te izjave, velja, da otrok v večini primerov ni in ne more biti zdravilo za odnos.

Žensko stališče na rešetu

Torej je prav, da ima ženska pri nosečnosti več besede. Toda ta pravica se lahko hitro izkaže za dvorezni meč. V naši zgod- bi, v kateri se ženska odloči za splav, moški pa temu nasprotuje, smo potrdili, da mora ženska zagovarjati stališče: “To je moje telo in moje življenje, o njuni usodi se bom odločila in ravnala po lastni vesti. Zate tu ni prostora.”

S tem pa zanemari partnerjev polovični delež, ki ga ima pri vsem skupaj. Nekje v sebi se še vedno zavedamo, da je trden, enakopraven in ljubeč odnos najprimernejši za uspešno vzgojo otroka. Ker naj bi to načelo ‘polpol’ veljalo pri odgovornosti in energiji, ki ju je treba vlagati v odnos in vzgojo, bi lahko držalo seveda tudi pri odločitvah, ki se sprejemajo v zvezi z njima.

Toda s tem se že oddaljimo od vprašanja, kdo ima glavno vlogo, in se približamo osnovnemu ‘biti ali ne biti’. Če ste še vedno mnenja, da je pravilno ‘žensko stališče’, vas moram vprašati, na kateri strani ste, če vlogi zamenjamo. Se pravi, da se ona zaradi pravice do svojega telesa in življenja odloči, da bo otroka obdržala, čeprav se on zavzema za splav.

Odločitvi ženske verjetno sledi zahteva, naj moški prevzame svoj del odgovornosti. V tretjem dejanju nastopi gordijski vozel: ženska zahteva njegov delež pri odgovornosti, medtem ko ga je pri odločanju zanemarila. Ali lahko tedaj moški odgovori: “To je tvoje telo in tvoje življenje, o njuni usodi se odloči in ravnaj po lastni vesti. Zame tu ni prostora.”

Na skupnem bregu

Tako opevana ‘pravilna’ porazdelitev vlog v obeh primerih privede do žalosti in napetosti pri vsaj enem od staršev, da o otroku in njegovemu življenju ne govorimo. Zagovarjanje mnenja, da je odločitev glede otroka v končni fazi v ženskih rokah, ker bo v vsakem primeru morala večino težav prebroditi sama, je v resnici dokaj nevarno.

Različne interpretacije povzročijo, da se partnerja oddaljita drug od drugega, namesto da bi skupaj rešila nastali položaj in končala na skupnem bregu. To pa nikakor niso dobri obeti za prihodnost. Razmišljanje o odnosih in nosečnosti je zelo zapleteno. Če želimo napraviti tako, kot je prav, preprost odgovor ne obstaja. Ljudje pa prav vprašanje nadaljevanja naše vrste jemljemo precej površno. Morda je sploh največja lahkomiselnost, da nas nosečnost sploh lahko preseneti in se z njo ukvarjamo nepripravljeni na odgovoren in ljubeč odnos.

Za srečno družinsko življenje je potrebna predvsem odgovornost: do sebe, partnerja, otroka in življenja nasploh. Kakšen dolgčas, kajne? Kdo pa lahko še uživa v življenju, če se neprestano trudi biti odgovoren? Toda ravno ta misel nas – vsakega po svoje – preslepi, da življenja ne užijemo v vsej polnosti, brez jeze in žalosti. Toda to je že neka nova zgodba ... Pazljivo, da se ne napiše ravno to poletje.

Izhod v sili

Kdaj umetna prekinitev nosečnosti ni možna

Umetna prekinitev nosečnosti se, kot določa zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, opravi na zahtevo nosečnice, ne da bi odločala komisija, če nosečnost ne traja več kot 10 tednov. Če traja nosečnost dlje, odloča komisija, ki dovoli abortus samo, če meni, da je nevarnost abortusa za življenje in zdravje nosečnice ter za njena prihodnja materinstva, manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda.

Umetna prekinitev nosečnosti (splav) je zdravstveno in socialno sicer nezaželen ukrep za uravnavanje rojstev – izhod v sili. Ker pa je edino sredstvo za preprečitev rojstva po spočetju, je in naj ostane s pravom priznan in zagotovljen ukrep.

Kaj menijo moški o splavu?

Bi moški moral imeti pravico, da ženski prepreči splav, če se ta zanj odloči?

“Če bi se ženska odločila za splav, ne bi vplival na njeno odločitev, seveda pod pogojem, da sem jaz oče. Po pogovoru bi na podlagi ugotovljenega odločitev prepustil njej, saj je ne nazadnje ona tista, ki bo otroka rodila.” Matevž, 24 let, študent

“Mislim, da ima moški pravico posegati v odločitev v splav, saj gre ne nazadnje tudi za njegovega otroka, kljub temu, da ga rodi ženska. Ženske bi se morale postaviti v moško vlogo, ko gre za take stvari, in bi hitro ugotovile, v kakšnem položaju je v takem primeru moški. Če bi se kaj takega zgodilo meni, bi se verjetno sprva poskušal pogovoriti, v primeru neuspeha pa bi poiskal drugo pot.” Mirza, 25 let, prodajalec

“Mislim, da moški nima te pravice, saj je navsezadnje ženska tista, ki otroka rodi. Danes živimo v civiliziranem svetu, v katerem naj bi veljala določena stopnja svobode in vsak človek ima pravico začrtati svojo pot v življenju. Če bi se ženska odločila za kariero in bi jo otrok pri tem oviral, je povsem logično, da se bo odločila za splav, pa naj bo moški za ali proti. Včasih so bile te stvari drugačne in so se danes spremenile na bolje; seveda govorim iz lastnih izkušenj.” Tomaž, 53 let, direktor

Mark Lenart

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri