Srce parajoča zgodba 3-letnega slovenskega fantka na oddelku intenzivne nege, ki je v trenutku zgrozila splet

Lara je zapis začela z: "V naslednih storyjih delim zgodbo moje prijateljice, ki je trenutno na pediatrični. To traja že nekaj dni, meni se trga srce." Nato pa dodala zapis svoje prijateljice, ki gre tako:

"Hospitalizacija v pediatrični. Za naju z Jakijem že ne štejem katera, pa me še vseeno vsakič isto boli srce. Je lažje, ker že vse poznaš, a vseeno. Vsaka mama, ki se je tukaj nahajala večkrat, bo razumela o čem govorim. Vseeno hvaležna, da nisva na oddelku, kjer so tiste diagnoze, ki so neozdravljive ali zelo hude. A tokratna hospitalizacija me je zabolela, kot še nobena. Zakaj?

Zjutraj zgodaj prideva na oddelek, v posteljici zraven leži 3-letni fantek, ravno pripeljan iz intenzivne nege. Vidim, da je sam. Si mislim, saj pridejo starši. Mine že kar nekaj časa, ko vprašam sestro, kje so starši, ker želi Jošt ven iz postelje in na stranišče. Sestra mi pravi, da je že od nedelje sam. Amm, kako sam? Ali nima staršev? Ima ima, ampak še niso prišli na obisk. No, starša le prideta, zdravnica jima govori stanje otroka, ki ni niti približno 'kr neki' in če bo mama sprejeta kot spremstvo. Mama odgovori, da ima jutri nujne opravke. Še preden sem to slišala, sem si res sama probala razložiti, pa saj ne veš, kaj je v ozadju. Morda sta oba bolna, morda imajo dojenčka, ne vem, probala sem si razlagati brez obsojanj, zakaj vsaj enega ni tam ob njemu. Po obisku sem ostala še bolj zgrožena, jezna, žalostna. Jošta sta dala v posteljico, da zaspi in ušla. Otrok je takoj, ko je začutil, da sta šla, neutožljivo jokal. Kako? Kako? Kako imaš srce pustiti otroka in priti šele naslednji dan? In ne ni izgovor nujen opravek. A je bil že v nedeljo? Pa včeraj? Bolnišnica ni vrtev, da ga pustiš in greš. Tukaj otrok rabi ljubezen, občutek, da ni sam v vsej tej zdravstveni oskrbi in med zanj tujci.

Ne spreglej:

• "Ljubim svojega moža, a ko je ZDOMA, preprosto ne morem nehati ..." (zapis zaskrbljene ženske)
• "Tašča se je med čuvanjem moje hčerke kratkočasila s ..." (zapis jezne Ljubljančanke)

Moj namen ni sebe izpostavljati kot oh in sploh, kako sem jaz dobra, ker sem Joštu pomagala, sploh ne. Mislim, da bi vsaka mama, ki ima srce, to storila, če bi se znašla v takšni situaciji. Želela bi si, da se TA mama najde v tem. Resnično upam. Da se je Jošt prejokal, ko sta potiho odšla, da sem se na vse načine trudila mu olajšati otroško bolečino. Ko je bil žejen, sem mu jaz dala kozarec za piti. Ko je jamral, kako ga boli, sem jaz klicala sestro. Ko je želel na stranišče, sem ga jaz peljala. Ko je želel jesti, sem mu jaz ponudila, kaj bi. Knjigice smo skupaj brali in se kolikor je šlo tudi igrali. In ne, ni bilo enostavno poleg svojega, ki me je tudi potreboval.

Vprašam sestro zvečer, ali so starši kaj klicali. Ne niso. Niso. Ker je že toliko ura in čas za spanje ... so morda vsaj povedali na kak način zaspi, kaj ima rad, je to branje, pesmica, objem? Ura je polnoč, ko tole pišem in Jošt se je poleg mojega Jakija že zbujal. Ja mama, jaz sem ga šla potolažit in pokrit. Nikoli nisem marala vzbujati občutka krivde nobenemu, a tebi mama to želim. Ker te je otrok potreboval. Zjutraj, ko se zbudimo, mu moram spet 'lagati', da prideš kmalu?

Sprašujem se, kaj če bi bil sam v sobi? So ga sestre 'tako pustile', ker so videle, kako se jaz dajem? Saj so bile prijazne, profesionalno prijazne. Ker poleg še ostalih sob, verjamem, da niso mogle biti stalno ob njemu. Ne da mi miru, vprašam še sestro, zakaj to dovolijo? Zakaj je lahko tako majhen otrok sam. Odgovor je, da v takem primeru bi načeloma morala biti bolnišnična vzgojiteljica z njim, a da ne ve, kje je. Sprašujem se, da sem verjetno z razlogom dana v to sobo. Spet ponavljam, nisem zdaj naredila najboljše dobro delo v življenju, ker verjamem, da bi vsak normalen človek isto ravnal in da ne bi ostal brez empatije. Tako da draga mama, jutri, ko opraviš vse opravke, pa ne pozabi priti na obisk, Jošt te bo neizmerno vesel, ker v njegovih očeh in v očeh vseh naših otrok smo me nezamenljive."

Kasneje je na Instagram zgodbo objavila še en kratek zapis: "Ni se sploh več za spraševati, kakšni so to starši. Ker po pogovorih s sestrami tukaj in na podlagi vaših odgovorov na moje storyje, je takšnih primerov veliko. A koliko jih še bo? Koliko Joštov bo še samih v sobi 24 ur? Obiskov sester se ne šteje, ker je to premalo za tako malega otroka."

Lara je nato razkrila še: "Jaz sem mislila, da je bil Jošt pripeljan tja zaradi bolezni. Ampak v bistvu je bil pripeljan zaradi poškodbe, zaradi katere je prej bil na intenzivni, kar vam lahko pove, da je stvar še bolj zakomplicirana, ker praktično nesme nič, samo počivati. Včeraj je bila ona s svojim otrokom odpuščena, Jošt je jokal, da naj ostane, da noče biti sam. V teh dneh, ko sta bila tam, so prišle sestre pogledati Jošta na vsake toliko, tudi tista sestra, ki je kot vzgojiteljica malo pokukala kakšen dan. Ampak po večini je skrbela ona poleg svojega otroka še za njega. Verjetno je bila tudi z namenom dana z njim v sobo, ker se ji vidi, da je skrbna, ljubeča oseba in se je nekako pričakovalo, da bo poskrbela še za njega. Kar se zakonsko tiče, ni nobenega zakona ali česarkoli, da mora starš biti tam. Dejansko lahko otroka pusti in gre. Po njeni zgodbi, po mojih dveh zgodbah in po še kar nekaj vaših, to še zdaleč ni osamljen primer."

Morda te zanima še: Izpoved šokirane Ljubljančanke: "Ko sem prišla domov, sem moža ujela pri ..." (ne, ni tisto, kar misliš 😳)

Preberi tudi: Iskren zapis mlade Slovenke: "Strah me je ... Žal mi je, da sem zanosila, a zdaj ni več poti nazaj"

Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži