Išče se princ na konju (katerekoli barve) 2.del

No ja, vzamem ga, tudi če bo peš ali, upoštevajoč sezono, na smučeh.

Išče se princ na konju (katerekoli barve) 2.del (foto: shutterstock) shutterstock
28. 1. 2014

Tako, za mano so še tri druženja z mojo novo sestrsko ložo, ki bi jih sicer lahko strnila v tri besede in klicaj (= življenje je lepo!), a jih bom raje raztegnila, ker rada govorim in ker imam zate pomembno sporočilo: svet je poln prinčevih odposlancev, med katerimi se mogoče skriva celo princ sam! Ampak gremo lepo po vrsti ...

24. 10., četrtič  pri Varji

Danes pa ne bo šale – na delavnici me čaka ločevanje od preteklih bolečin. Priznam, da slovo ne bo lahko, saj je ta moja bolečina zelo uporabna za pisanje depresivne poezije in kot izgovor, da še nisem pripravljena na novo razmerje. To je navsezadnje nekaj, kar vsi razumejo. "Brad, soooriiii, vem, da si zaradi mene pripravljen pustiti Angelino, ampak jaz še nisem prebolela fanta iz srednje šole. Ne zameri mi, honey, saj bova ostala ljubimca." Ja, približno tako.

Nekaj je jasno; bolečini po razhodu ne uide nihče, kot nihče ne uide njenim zvestim spremljevalcem: strahu pred samoto, občutku praznine in žalosti. Pa sploh ni pomembno, na katerem bregu si: na bregu žrtve ali na bregu tistega prasca, ki te je zapustil, ko si bila najbolj zaljubljena! Ko se ljubezen konča, ni zmagovalcev, ostane pa prazno bojno polje, s katerega so že odnesli ranjence, ta ničta točka kreacije, iz katere bo nastalo nekaj novega. Lažje napisati, kot narediti, ker mi na poti do popolne svobode stoji bolečina. Ja, to topo kljuvanje v prsih je namreč treba vzeti smrt­no resno.

Če bi ti kdo na noge nataknil zaporniško kroglo in te oblekel v deviški pas, bi najbrž protestirala, ne?, tale žalost je pa tako domača, da bi jo najraje pospravila v predal nočne omarice. A luksuza, da bi jo tlačila globoko vase, si preprosto ne moreš privoščiti, če hočeš živeti dalje. Nerazčiščena bolečina se namreč pretoči v strah pred tistim, ki bi ti lahko odprl srce. Ostane kot obsodba in nasilje, zaradi katerega vsakega privlačnega moškega vidiš kot boksarsko vrečo ali lutko, v katero boš zabadala bucike. Če si predstavljaš, da je bolečina zelene barve, boš z zeleno potem pobarvala vse naslednje zveze. Razen ... če se ne razbarvaš. In Varja ima metode. Z njeno pomočjo izpišemo, izkričimo, izdihamo in izplešemo bolečino. Po današnji delavnici se lep­ljiva boleča energija porazgubi. Nič več nisem kit, ki ga je zalila nafta iz tankerja.

7. 11., petič pri Varji

Za mano je teden serijskih zmenkov. Name so se spomnili vsi bivši in skoraj bivši ljubimci. Okej, toliko jih tudi ni bilo, ampak zdelo se mi je, da je življenje polno obilja in fajn moških. Sicer ob nobenem v domišljiji nisem zaslišala zvoka poročnih zvonov, na njihova vprašanja o svojem ljubezenskem življenju pa sem se izmotavala s 'Trenutno uživam samsko življenje'. Japajade. Itak da bi se zvečer rada komu nalepila pod pazduho, ki je moj najljubši del moškega telesa ... takoj za ...

Pri sebi in drugih puncah zaznam konflikt med željo po veliki izpolnjujoči ljubezni in dejanski pripravljenosti nanjo. Uvidim, da je moja resnica ta, da sem vajena drobtinic. Če k meni pristopi nekdo z odprtimi rokami in srcem, razmerju podstavim toliko min, da preživijo samo najmočnejši. Varja nam da prav posebno domačo nalogo: na kavo moramo povabiti nekoga 'nevarnega' – nekoga, ki nam je všeč ali pa se ga iz ka­kršnegakoli razloga bojimo.

Strategija preživetja srečanja je naslednja: če boš začutila, kako v tvojem želodcu nastaja odpor ali ti jetra začnejo vreti od jeze, pomisli, da ima ta človek pred sabo samo še en dan življenja. Uporabim jo, ko sedi pred mano in bi ga najraje utopila v žlici vode. To je najhitrejši način odpiranja srca, saj se v trenutku izgubiš v mehkobi ali odpuščanju. Podpišem.

14. 11., šestič pri Varji

Star indijanski pregovor pravi: če ti življenje ponudi same limone, si naredi limonado. V vmesni fazi odpiranja ljubezni se učimo delati najboljšo limonado na svetu. Znašle smo se na vmesni postaji, mimo katere šibajo vlaki, nobeden pa se zares ne ustavi, ker še nimamo prave vozovnice. A v deželi limonovcev je prijetno in lepo diši, topot konjskih kopit prinčevih odposlancev pa je najlepša glasba za tvoja ušesa.

Prinčeve oprode bi seveda rade zlezle v tvoje hlačke – to jim sicer lahko tudi pustiš, a ne v imenu ljubezni, ampak telesnih potreb. Ko tvoje rane še niso popolnoma zaceljene, namreč pristopi do tebe tisti, ki na te rane zavibrira, dva ranjenca pa najbrž ne bosta dobila bitke, ne? Kakorkoli, z Varjino pomočjo se učim ločiti zrnje od plev, v mojo bližino pa je nedavno prišel moški, za katerega bi rada imela celo kožo in mu tudi pustila, da mi zleze pod njo. Kaj se nama bo zgodilo, boš seveda izvedela v prihodnji številki Cosma. Se nadaljuje ...

Pripravila: Tina Torelli

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri