"Ali ženske sploh potrebujemo moške?" (ljubezensko pismo Cosmo novinarke)

Koliko tvojih prijateljic trdi, da bi bile povsem zadovoljne, če bi se postarale same z mački, obenem pa vsak trenutek izkoristijo za pogovor o nekem novem tipčku?

"Ali ženske sploh potrebujemo moške?" (ljubezensko pismo Cosmo novinarke) (foto: Profimedia) Profimedia
1. 6. 2019

Nedavno sem odkrila videoposnetek, v katerem naključne ženske na vprašanje, ali potrebujejo moške, druga za drugo odgovarjajo, da ne. Njihovi odgovori so me zadeli in zgrozila sem se nad tem, kam nas je pripeljal feminizem. Nato sem si skušala čim bolj iskreno navprašanje odgovoriti sama.

Beseda potrebovati je za predstavnike naše generacije težka beseda.

Bog ne daj, da bi kdo potreboval kaj, kar je zunaj njega. Tudi meni gre težko z jezika stavek: “Da, potrebujem moške.” Se ob tem počutim manj močno ali manj sposobno? Se s tem postavim v podrejeni položaj, izpadem preveč lačna pozornosti ali pomoči potrebna?

Ne gre za vprašanje, ali moške potrebujem zato, da bi preživela. Seveda jih ne. Potrebujem jih zato, da živim. Da je moje življenje polnejše, jasno, bolj barvito in izpolnjeno. Navsezadnje smo ženske in moški tu z razlogom - da se dopolnjujemo in v samem bistvu skupaj ustvarimo življenje.

Torej, ženska sem in potrebujem moške. Potrebujem jih na vseh področjih življenja.

Potrebujem svojega očeta, brez njega bi bila nekdo drug. Potrebujem moško energijo v svoji družbi in potrebujem moškega, s katerim bom delila življenje. To ne pomeni, da potrebujem katerega koli moškega in da bo z moškim avtomatično bolje kot brez njega. Ali pa, da je sreča zame nedosegljiva brez moškega, a verjamem, da bi bilo v svetu samih žensk zelo dolgočasno in predvsem grozljivo.

Menim, da si mnoge ženske želijo, da moških ne bi potrebovale, ker so jih moški v preteklosti prizadeli.

Stvari in ljudi, ki nam povzročajo bolečino, ne želimo potrebovati. Koliko tvojih prijateljic trdi, da bi bile povsem zadovoljne, če bi se postarale same z mački, obenem pa vsak trenutek izkoristijo za pogovor o nekem novemu tipčku? Moški in ženske se pač privlačimo in se po naravi potrebujemo, četudi ne spolno in četudi smo samske zadovoljne.

Dobro vem, da si lahko srečnosamska. 88 odstotkov svojega življenja sem preživela brez fanta in z gotovostjo lahko povem, da so bila to moja najsrečnejša leta. Pred leti sem se v neki kolumni, ki je naletela na velik odziv, spraševala, zakaj nimam fanta. Kako bi zdaj, ko fanta imam, odgovorila na isto vprašanje? Neverjetno težko vprašanje, čeprav bi moral biti odgovor preprost.

Fanta imam, ker me napolnjuje z energijo, ki je sama ne premorem.

Ker ob njem pozabim na nepomembne stvari, saj se zavem, da je najin odnos en od najpomembnejših projektov na tem mestu mojega življenja in ker je ta projekt čudovit. Z njim sem, ker se ob njem počutim kot otrok, ki je pravkar zakorakal na svet, ker mi je udobno in se počutim varno. Ker tudi ves strah in vsa bolečina, ki ju ljubezen prinese, odtehtata občutek ljubljenosti, ki si je sama preprosto ne morem dati in ker je negovati in skrbeti zanj meni v čast in nesebično zadovoljstvo. Ker življenje brez njega na tej točki, četudi je bilo v nekih vidikih prej lažje, nima več enakega smisla.

Potrebujem pa tudi druge moške. Tiste, ki te v družbi čustveno preobremenjenih žensk spomnijo, da je življenje igra. Tiste, ki te naučijo vsega, česar te ženska ne more, ali pa dajejo vzor, kako živeti življenje dostojno in pogumno. Pa tudi tiste, ki zadišijo po tobaku in tiste, ki jim žile na rokah privlačno izstopijo, ko odprejo vrata.

Potrebujem moške, da se v njihovem zavetju lahko izrazim kot ženska, ne da bi skrbela, ali je v meni tudi dovolj možatosti, da bi dosegla ravnotežje ali bila nekaj, kar nisem.

V času, ko se ženske trudijo pokazati svojo premoč, želim izraziti svojo naklonjenost nasprotnemu spolu in njihovim bitkam. Niso vsi moški enaki in vsaka ženska je popoln unikat. Da bi moški dosegli svojo moškost in ženske svojo ženstvenost, moramo biti pri spoznavanju in izražanju sebe avtentični in izraz svojega spola naravno poiskati v tem, kar v nas obstaja, ne v standardih, ki jih je postavilo okolje. Pogosto je odkrivanje tega lažje v sožitju, prepletu in kontrastu. Jaz verjamem v nas, v nas skupaj.

Napisala: Anamarija Lukovac

Fotografije: Profimedia, osebni arhiv 

Preberi še: "Stare duše težje najdejo kompatibilnega partnerja" (+11 razlogov, zakaj je tako)

Priporočamo tudi: Zakaj nimam fanta? (iskrena izpoved naše novinarke)

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri