"Celotno telo mi je otrpnilo ... Ampak tokrat se nisem počutila popolnoma brezupno. Kaj se je torej spremenilo?"
Prvič, ko sem slišala besedo "koronavirus", sva s fantom, s katerim sva sicer v zvezi na daljavo, v Mehiki praznovala prvo obletnico. Bilo je sredi januarja in odločila sva se preskočiti darila ter se raje odpraviti na potovanje. Med izleti po tržnicah in umetniških galerijah sem poslala mami sporočilo in ji omenila, da zaradi mestne onesnaženosti težko diham. Povedala mi je za nov virus, ki napade človekov respiratorni sistem, zaradi česar jo je skrbelo, da sem ga nekako dobila. Zavila sem z očmi in ji zagotovila, da pretirava.
V začetku marca se koronavirus več ni zdel tako oddaljen.
Začelo me je skrbeti, da se bo meja med Kanado, kjer živim, in Ameriko (njegov dom) zaprla (in kmalu se tudi je), zaradi česar bom od fanta ločena več tednov ali mesecev. Njega pa to ni nič skrbelo in začela sva se prepirati preko sporočil, telefonskih klicev in FaceTima.
Želela sem, da mi pokaže svojo ljubezen, s tem ko bi se strinjal z menoj. On pa je od mene želel, da se sprostim in sledim toku dogajanja. Prepirala sva se o najinih različnih potrebah – moji po bližini in njegovi po neodvisnosti – ko mi je rekel, da si želi biti sam. Zares.
Celotno telo mi je otrpnilo. Prepričana sem bila, da se bova poročila.
Le nekaj tednov, preden me je pustil, sva plesala ob knjižni polici, ki sva jo skupaj sestavila med enim izmed njegovih mnogih obiskov v Torontu in pri sebi sem si mislila, da sva našla najino poročno pesem.
Isti vikend, ko je končal z mano, se je v Kanadi vse obrnilo na glavo in družbena izolacija je postala nova norma. Nenujna podjetja so se zaprla in vse moje prijateljice so se umaknile v svoje domove s partnerji, z možmi in otroki.
Ampak meni (in 4 milijonom drugih kanadčanov, ki živijo sami) je fizična distanca na nos nalepila ogromen plakat, ki je kar kričal "V TEM SI SAMA". Skozi to pandemijo bom morala iti brez osebe, ki bi jo lahko objela, z njo delila svoja finančna bremena ali ki bi name pazila, če bi zbolela.
Že od pubertete sem trpela za tesnobo in depresijo in skrbelo me je, da se bom v izolaciji – še posebej po dogodku, kot je razhod, ki ti popolnoma spremeni življenje – padla nazaj v depresivno luknjo, iz katere sem v zadnjih dveh letih komaj prilezla ven.
A na moje presenečenje se to ni zgodilo. Seveda sem se v mnoga jutra zbudila z zabuhlimi očmi. In bili so časi, ko sem krivila samo sebe. Skrbelo me je, da so pri 32-ih vsa moja dobra leta že za mano in nikoli več ne bom našla ljubezni.
Bila sem žalostna, a ne tako, da bi me to prevzelo. Ko sem depresivna, razmišljam o smrti in se komaj spravim iz postelje.
Ampak tokrat se nisem počutila popolnoma brezupno. Kaj se je torej spremenilo?
Kot prvo: jaz. Po letih terapij in samorefleksije – plus rednih antistresnih treningih boksa in antidepresivov – sem končno našla sočutje so sebe. Kljub temu sem se potrudila zmanjšati čustva in si mislila: zdrži to. Svet ima veliko bolj pomembnih stvari, ki ga morajo skrbeti, kot pa tvoj nepomemben razhod (kot na primer globalna pandemija!).
Zato sem se odločila preskočiti krivdo in si dovolila žalovati. In to je ključno pri celjenju zlomljenega srca.
Razhod sredi pandemije je prav tako ojačal nekaj, kar sem že vedela: nadzor je iluzija. Opomnil me je, da so edina stvar, nad katerimi imam nadzor, moja dejanja. Vse drugo – od čustev mojega bivšega do statusa na borzi – je izven mojega dosega. Zaradi dejstva, da se ponovno učim svoje lekcije skupaj s celotnim svetom, sem se počutila manj samo.
Seveda se za tem, zakaj je moje mentalno zdravje v zadnjih tednih ostalo stabilno, morda skrivajo tudi drugi razlogi. Nekateri ljudje z zgodovino tesnobe imajo v tem trenutku zmanjšane simptome, saj so naši umi že usmerjeni v predvidevanje najslabših scenarijev – tudi takšnih, manj verjetnih.
Dejstvo, da so se nekateri izmed naših največjih strahov uresničili tekom te pandemije, pomeni, da lahko končno zadihamo, saj se je najhujše že zgodilo in še zmeraj smo okej. Pandemija je nekaj, na kar se moramo v tem trenutku osredotočiti, zato lahko nenujne zadeve, kot je brezvezni razhod, potisnemo v ozadje.
Kakršnikoli so že razlogi, zdaj se nahajam v petem tednu samoizolacije in še zmeraj sem presenetljivo dobro.
Imam službo samostojne piske, ki jo obožujem, dva majhna psa in stanovanje, ki je postalo moje svetišče. Moj terapevt, prijatelji in starši, ki živijo več kot 2000 kilometrov stran, so moj vir moči; skoraj vsak dan se pogovarjamo preko FaceTima in aplikacije Zoom – povezani smo veliko bolj kot pred tem fizičnim distanciranjem.
Ta čas prav tako namenjam razumevanju, da čeprav si želim, da bi bila s fantom še zmeraj skupaj, bom brez njega preživela (in morda celo zrasla). Priznam, da me mika, da bi z vsemi tipi, ki sem jih spoznala na Tinderju, imela tudi zmenke preko Zooma, a se skušam kontrolirati. Ko bo vsega konec, želim ta razhod uporabiti kot priložnost, da se osredotočim nase in postanem do sebe bolj ljubeča ter odpornejša in neodvisnejša kot kadarkoli prej.
Po zapisu Andree Karr
Bi želela prebrati še več takšnih zgodb iz obdobja pandemije, s posledicami katere se trenutno vsi tako ali drugače soočamo? Preveri, kako karanteno preživljajo različni pari po svetu v naši posebni rubriki #OstajamDoma.
){kind=link}