Kaj moraš resnično iskati pri moškem (iskrena izpoved)

"Nikoli nisem iskala moškega, ki bi imel čisto vse, kar sem si želela – ko pa sem se končno videla kot osebo, ki si zasluži, da je izbirčna, se mi je spremenil cel svet," svojo zgodbo začne Heather.

Kaj moraš resnično iskati pri moškem (iskrena izpoved) (foto: Profimedia) Profimedia
26. 8. 2016

 “Dovolj imam moških, ki ne vedo, kaj hočejo v življenju,” mi je pred časom, ko sva bili še v najinih dvajsetih letih, rekla prijateljica Kathy.

“Fant ti mora izpovedati neskončno ljubezen, sicer se lahko takoj pobere tja, od koder je prišel.” Jaz pa sem ji odvrnila: “Ampak fantje potrebujejo celo večnost, da ti razkrijejo svoja čustva.”

Takrat sem bila skupaj z nekim fantom kakšnih devet mesecev in on mi še vedno ni povedal, da me ljubi. Mi je pa – in to večkrat – povedal, da ne verjame v poroko. Čeprav sem bila utrujena od čakanja, da naju bo vendarle začel jemati resno kot par, sem bila obenem popolnoma prepričana, da bo prej ali slej odrastel. 

“Ne grem na zmenek s tipom, ki zasluži manj kot dva jurja na mesec,” mi je pred nekaj leti povedala znanka Beth. “To je absurdno,” sem ji odgovorila. Mogoče tudi zato, ker sem tistikrat živela z nenehno brezposelnim rekreativnim ljubiteljem marihuane.

In čeprav mi je bilo že mučno poslušati, da on ne bo niti razmišljal o skupnem življenju, dokler si ne zgradi kariere, si obenem nisem niti domišljala, da bi z njim prekinila samo zaradi njegovega neznatnega položaja na dohodninski lestvici.

A ko se je odnos vendarle končal, moj takrat četrti v seriji romantičnih porazov, sem zaznala, da očitno nekaj počnem narobe. A namesto da bi pod vprašaj postavila svoja merila, sem predvidevala, da je nekaj narobe z mano.

Morda sem preveč čustvena ali preveč zahtevam. Morda prepogosto vztrajam, da se s fantom o vsem pogovoriva. Dojela pa sem, da pravzaprav sploh ne uporabljam kakršnihkoli meril pri izbiri fantov.

“Pa naredi seznam,” mi je svetovala mamina prijateljica in s prstom pritisnila ob mizo, kot da želi poudariti urgentnost te trditve. “Napiši njegove lastnosti, brez katerih ne moreš živeti. Če on nima vsega, kar je na seznamu, vsaka možnost za razmerje takoj odpade.”

Kot da je tako enostavno, sem takrat pomislila. Zmenki pa menda ja niso videti tako, kot da kupuješ nov avtomobil. Ne morem le zahtevati vsega, kar si želim, serijsko. Če bi me preteklo desetletje vodil takšen seznam, ne bi bila na zmenku niti s polovico svojih bivših.

Vsekakor bi se izogibala mojega zadnjega fanta, ki je redkokdaj imel redno službo in je alarm na budilki uporabljal zgolj zato, da ni zamudil kakšne pomembne športne tekme na televiziji. Morda pa je vendarle nekaj na tem nasvetu mamine prijateljice.

Vedno sem bila ponosna na to, da sem pri fantih izredno prilagodljiva. Ljubezen pač ne pozna let ... in včasih tudi ne finančnega stanja. Zakaj sem bila potem presenečena, ko je eno razmerje za drugim razpadalo prek meja rešitve in me puščalo v stanju brezupne otožnosti?

Nekako sem bila izbirčna glede vsega – le glede moških ne. 

Zapravila sem že ogromno časa in energije pri moških, ki niso le bili popolnoma prepričani, da poroka ni za njih, ampak so bili že na samem začetku v popolnem nasprotju z mojimi standardi.

Saj ne da so moški bežali levo in desno iz mojega življenja, jaz pa sem se jih držala kot pijanec plota. Ko sem vstopila v odnos z njimi, je tudi meni logika hitro dopovedala, da se z njimi ni smiselno spuščati v poroko. 

Potem pa sem prvič v življenju le naredila seznam stvari, ki jih želim pri svojem izbrancu. Želela sem moškega, ki od moje starosti ni oddaljen več kot osem let, ima službo in ga zanima to, kar počne. In najpomembnejša točka na seznamu? Želela sem nekoga, ki razume, kako pomembna je komunikacija.

Veliko let sem preživela s tipi, ki se niso nikoli hoteli pogovarjati o svojih čustvih. Hotela sem moškega, s katerim lahko delim svoje strasti, svoje filozofije, svoje velike ideje. Niti za trenutek več nisem hotela imeti občutka, da ponujam najboljše, kar sem, in tega nihče noče sprejeti.

Do takrat sem imela že dovolj zmenkov, da sem vedela, kako nepomembne so površinske značilnosti (lep nasmeh in prijeten glas), ki so v trenutkih, ko je v odnosu težko, kaj malo vredne. Ničkolikokrat sem namreč vstopila v razmerje osredotočena na kombinacijo njegovih lepih oči in dejstva, da imava oba rada pse, izstopila pa potem iz taistega razmerja, ker me je motilo, da spi do poldneva in sredi prepira zapusti stanovanje.

Kaj v razmerju deluje in kaj ne, se še najbolj razkrije ob vsakodnevnih opravilih, a ni treba čakati do skupnega gnezda, preden dojameš, kakšne so njegove življenjske filozofije in načela.

So vajine navade usklajene? Ko mu omeniš nekaj, kar ti je pomembno, on to razume in spoštuje ali zahteva, da mu svoje iracionalne poglede dodatno razložiš?

Za videnje prihodnosti z določenimi tipi ni treba pogledati v skodelico popite kave ali kristalno kroglo, samo pozorna moraš biti na njegova dejanja in takoj ti bo jasno, kakšen dolgoročni partner bi bil. A potrebuješ pogum, da stopiš korak nazaj in se nanj ozreš z jasnim pogledom. 

Jasno je, da želiš na seznam stvari, ki jih hočeš pri fantu, nanizati kopico površinskih značilnosti. A namesto da napišeš 'prelesten lepotec' ali 'obožuje življenje', bi bilo morda bolj smiselno, da nanizaš vedenjske vzorce, ki so ti resnično pomembni.

Na primer: 'priden v službi in sproščen doma' ali pa 'ima tradicionalen odnos do poroke' ali celo 'obožuje gledanje vseh sezon Živih mrtvecev naenkrat'. Ko sem sama izpolnjevala seznam, sem se počutila ogroženo. Ranljivo. Ker sem tako priznala sama sebi, da si želim resnega fanta. 

A ko sem seznam končala, se je nekaj spremenilo. Napolnjena sem bila z novim upanjem, počutila sem se, da imam nad vsem, kar se bo zgodilo od tu dalje, več nadzora. Ali bom odkrila tisto, kar iščem, ali pa bom ponosna nase, da se nisem nikoli sprijaznila z manj, kot si zaslužim. 

Tako sem končno uvidela, da sem se brez seznama vsakemu tipu predstavila kot zanj popolna ženska, sproščena in  pripravljena, da mu ustreže. Namesto da znova stopim v to past, sem se odločila, da že takoj na začetku razkrijem vse svoje potrebe in želje – ne ravno na prvem zmenku, zagotovo pa v prvih dveh mesecih.

Če se prestraši in zbeži, tudi prav. In moram priznati, da je bilo nemudoma manj kandidatov, ki so neodločno brenčali okoli mene. Spominjam se, ko sem neki vikend odšla na poroko in tam takoj videla, da noben od samskih moških ni primeren zame.

Eden je bil čustveno nedostopen. Drugi, sicer duhovit, je preveč popival in ni imel službe, za katero bi mu bilo mar. Tretji, sicer noro privlačen, pa je bil kadilec, ki živi na deželi in je nekoliko preveč vzkipljiv. 

Čeprav razočarana, da nimam romantične intrige, s katero bi si polnila prosti čas, je bilo osvežujoče videti igrišče samskih z jasnim pogledom. Po poroki sem se odpeljala domov z občutkom zadovoljstva, da se tokrat nisem vrgla v še en odnos s slepo ulico. Bilo je navdušujoče vedeti, da si lahko zagotovim lastno srečo s tem, da se uprem zmenkom z napačnimi moškimi.

Nekaj mesecev pozneje sem spoznala moškega, ki mi ni bil samo zanimiv, ampak se je tudi odkljukal na številnih točkah, ki sploh niso bile na mojem seznamu.

Bil je postaven, imel je kariero in v njej užival, na prvem zmenku pa me je med pogovorom popolnoma očaral. Že to, da je rad govoril, je bilo nenavadno privlačno. Ko mi je govoril o svoji družini in preteklih razmerjih, je jasno izražal svoje vrednote, a se obenem trezno zavedal svojih omejitev.

Na koncu se ni branil plačati samo svoje polovice večerje, ampak je celo pozdravil moje feministične nazore, kot da bi bilo absurdno, da imam sploh kakšne druge. Postalo je jasno, da sva se ujela na najbolj osnovni ravni. Te podobnosti in skupne navade so potem spremenile najinih dosedanjih 10 let odnosa v popoln užitek. 

Kar je bilo najbolj pomembno, pa je bila ključna stvar z mojega seznama: ta moški, ki je zdaj moj mož, je razumel, kako pomembna je iskrena komunikacija za grajenje odličnega življenja v dvoje.

Ko je kdorkoli od naju raztresen ali jezen, se pogovarjava, dokler se oba ne počutiva bolje. To skupno prepričanje mi je izredno pomagalo – sprejemam svoje napake in zase skrbim na način, kot nisem nikoli poprej.

Za vse to pa se imam zahvaliti le temu, da lahko svoje šibkosti priznam možu, in on zato ne bo pobegnil. Sem bolj umirjena, bolj velikodušna in nasploh bolj odprta oseba.

Zdaj mi je jasno, da se nikoli ne bi smela zadovoljiti z manj kot tem, kar imam zdaj. A za dosego tega je treba narediti veliko napak, ker samo tako dojamemo tudi še tako očitne stvari. Na koncu si moramo le oprostiti za vse nerodnosti na poti do prave ljubezni.  

Preberi še: Namesto da rečeš 'ljubim te', raje naredi to!

Po predlogi Heather Havrilesky priredil Darjo Hrib
Heather Havrilesky je avtorica knjige How To Be A Person in the World.
Fotografija: Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri