Da življenje piše najbolj neverjetne zgodbe, se bo strinjal vsak, ki je v roke že kdaj vzel kakšno biografijo ali pa pretresljiv roman, ki ga je navdihnila resnična zgodba.
Dve takšni sta se pred dnevi še vroči pojavili na knjižnih policah in v spletnih knjigarnah. Morda si boš v prihajajočih dneh nizkih temperatur in kratkih dnevov zaželela nekaj resnejšega, pa vendar navdihujočega branja.
Naj ti na tem mestu priporočimo naslednji dve knjižni novosti:
Svoje življenje v prostem padu popiše Felix Baumgartner.
Felix Baumgartner je bil star šestnajst let, ko se je začel ukvarjati s padalstvom. V devetdesetih letih je odkril base padalstvo in odtlej spektakularno skakal z mostov, stavb in spomenikov. Leta 1997 je postal svetovni prvak v base padalstvu. Leta 1999 je skočil s Kristusovega kipa v Riu De Janeiru in s tedaj najvišje stavbe na svetu, Petronasovih dvojčkov v Kuala Lumpurju. Leta 2003 je kot prvi človek s krili iz ogljikovih vlaken na hrbtu preletel Rokavski preliv. Svojo športno kariero pa je kronal s skokom iz vesoljske kapsule in z njim postavil tri svetovne rekorde - najhitrejši prosti pad človeka, najdaljši pad in največja višina skoka.
O tem, kaj doživlja človek, ki z nadzvočno hitrostjo z glavo navzdol pada proti Zemlji? Kaj žene izjemnega športnika v vedno nove podvige? Kateri so bili najbolj kritični trenutki misije Red Bull Stratos?
'Kralj neba' v knjigi opisuje svoje vznemirljivo pot na vrh, spomnja se doživetij s svojim prvim učitljem base padalstva, ki ga je obvaroval pred gotovo smrtjo in upravičeno zahteval, da se je za base padalstvo odpovedal službi, denarju in dekletu. Pripoveduje o prevarah in skrivalnicah, povezanih s svojimi prvimi, večinoma ilegalnimi skoki, in pojasnjuje, zakaj je bilo vprašanje sloga zanj že od nekdaj enako pomembno kot še nikoli videni športni dosežki.
"Prvič vidim ukrivljenost Zemlje, nebo nad menoj pa je grozeče temno in hkrati osupljivo lepo. V petnajstih sekundah, ko stojim na stopnicah, poskušam zavzeti kar najboljši položaj, še nekaj centimetrov naprej - potem sem pipravljen. Vem, da me gleda ves svet, in želel bi si, da bi lahko videli to, kar vidim jaz. Po radiu povem: 'Včasih je treba iti zelo visoko, da vidiš, kako majhen si v resnici. I'm going home now.' Salutiram, stopim korak naprej in padem."
Resnična izpoved o krutem umoru iz časti in izjemnem pogumu mlade ženske, ki je tvegala lastno življenje, da je zadostila pravici. Knjigo je napisala Sarbdžit Kaur Atval.
Leta 1998 je Sardžit Atval prisostvovala družinskemu srečanju. Bilo je kot navadno družinsko srečanje. Toda to, kar je sledilo, ni bilo prav nič navadno.
Vsi pogledi so bili uprti v ostarelo matrono, ki je sedela na kavču med svojima zvestima sinovoma. Vsa pobožna, dostojno oblečena za molitev, se je ponosno ozrla po prostoru, se nasmehnila svojima fantoma in spregovorila: "Odločitev je padla. Znebiti se moramo Surdžit."
Surdžit Atval je bila Sarbdžitina svakinja. Tri tedne po tem srečanju je bila Surdžit mrtva - pod pretvezo so jo zvabili v Indijo, kjer so jo omamili, zadavili, njeno truplo pa odvrgli v reko Ravi. Za njo se je izgubila vsaka sled. Sarbdžit se je po umoru svoje svakinje devet dolgih in strašljivih let naskrivaj borila, da bi morilce ujela roka pravice. Kljub nenehnemu ustrahovanju in grožnjam moževe družine, ni klonila. Primer je naposled pripeljela pred sodišče, kjer je bila prvič v zgodovini izrečena obsodba za umor iz časti, kljub temu, da trupla žrtve nikoli niso našli.
"Minibus je drvel naravnost proti meni. Pognala sem se na varno in na rokah in kolenih pristala na asfaltu med dvema parkiranima avtomobiloma. Samo sekundo poznaje je minibus zdrvel mimo kraja, kjer sem prej stala. Ko sem se pobrala, sem se tresla. Komaj sem zadrževala, da nisem bruhnila od šoka. Poskušal me je povoziti ..."
Foto: felix.si, profimedia
