Zakaj sem se znebila svojih umetnih prsi

Še vedno se spomnim, ko so me pripeljali iz operacijske sobe. Omamljena od anestezije sem se ozrla proti svoji mami:

“Mami, na prsih mi sedi slon,” sem rekla. V bistvu je bilo to 800 cm3 solne raztopine, s katero je kirurg moji B-košarici spremenil v D-košarici. Stara sem bila 19 let.

Ko sem staršem povedala, da si bom omislila vsadke – sama sem prihranila šest tisoč dolarjev – nista bila vesela. Rekla sem, da bi rada več oblin pod oblačili in da se bom bolje počutila v kopalkah. V resnici sem upala, da se bom bolje počutila glede sebe na splošno.

V šestih letih, ki so sledila, so se moji vsadki več kot poplačali v obliki zastonj pijač, spregledanih kazni za prehitro vožnjo in celo služb. Kljub temu so hkrati terjali čustveni in karierni davek, ki je kmalu postal previsok.

Dva D-ja ali ne?

Svojo kariero dolgujem vsadkom. Kot brucka sem šla na Univerzo v Floridi gledat nogometno tekmo, ki so jo predvajali po vsej državi. Snemalec je v kader ujel mene in prijatelje – nedvomno zato, ker so moje prsi kar silile iz ozkega topa. Komentator je rekel: “1.500 mladih, pod kožo rdečih fantov se je pravkar odločilo, da se bodo vpisali na Univerzo v Floridi,” in moje življenje se je spremenilo praktično čez noč.

Na športnih spletnih forumih je bilo polno mojih fotografij. Pozirala sem za Maxim in Playboy. Pisala sem celo športno kolumno na temo študentskega nogometa za spletno stran Sports Illustrated. Po kolidžu sem se nameravala vpisati na pravo, ko pa je na vrata potrkala igralska kariera, sem se odločila, da bom te načrte za nekaj časa preložila.

Dve leti po tisti usodni nogometni tekmi sem se preselila v New York. Vedela sem, da moram nekje začeti, a moje vloge so bile v glavnem v slogu 'dekle, ki leži ob bazenu'. Kljub temu sem se prepričevala, da so se mi vsaj odprla vrata.

Vendar vrat mi niso odprle moje igralske sposobnosti. Moji joški niso bili samo prva stvar, ki so jo producenti opazili, bili so tudi edina. Nisem se počutila kot igralka, bila sem bolj kot izložbena lutka.

Predalčkali so me tudi v vsakdanjem življenju. To so počeli neznanci – še vedno vidim zgrožen izraz na obrazu neke ženske, ki je na podzemni strmela v moje prsi, še huje pa je, da so to počeli tudi fantje. Večino med njimi sem nehala zanimati takoj, ko so ugotovili, da dejansko tudi govorim in razmišljam.

Spomladi sem se po še eni avdiciji, na kateri so strmeli vame, a me sploh niso poslušali, odločila, da je prišel čas, da se znebim slona na svojih prsih. Hotela sem odstraniti vsadke.

Zapleti

Na žalost stvar ni bila tako preprosta. Zdravnik mi je razložil, da je bila moja koža tako dolgo nategnjena, da morda ne bo več dovolj elastična. Poleg tega je obstajala velika verjetnost, da sem izgubila prsno tkivo – to se lahko zgodi zaradi vsadkov –, zaradi česar bi potrebovala manjše vsadke, če bi hotela biti spet takšna, kakršna sem bila nekoč. Ne glede na vse sem bila odločena, da to storim.

Avgusta so me operirali … ampak nekaj je šlo narobe. V procesu celjenja sem opazila, da so bile prsi vedno bolj asimetrične, ena je bila višje od druge. Tudi nenavadno velike brazgotine, ki so ostale pod njimi, niso izginjale. Po enem mesecu panike so mi rekli, da me bodo morali ponovno operirati, da bi popravili škodo in natančno ugotovili, kaj je šlo narobe.

Bila sem obupana. Upala sem, da ljudje po operaciji ne bi več videli zgolj mojih prsi, zdaj pa so bile te edino, kar sem lahko videla jaz. Nehala sem hoditi na zmenke, sovražila sem se golo in nisem se pustila fotografirati.

Zaradi te mučne izkušnje sem se bila prisiljena zamisliti in ugotoviti, kdo sem. Spoznala sem, da z mojimi prsmi in z mano že v začetku ni bilo čisto nič narobe. Ko me zdaj ljudje vprašajo, ali obžalujem odločitev za zmanjšanje prsi, jim povem, da je edina operacija, za katero mi je žal, tista, pri kateri so mi prsi povečali.

Tina Torelli, foto: Juliana Sohn

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu