Sigmund Freud je v okviru svoje psihoanalize uvedel izraz 'zavist do penisa' (Penisneid), češ da naj bi ženske včasih trpele, ker nimajo penisa. Pri Sophii Loren in Jane Mansfield pa je veliko verjetneje šlo predvsem za 'zavist do prsi'. Katera ima večje?
Socialni psiholog Rolf Haubl sodi med vodilne nemške strokovnjake za zavist. Že več let raziskuje neprijeten občutek nevoščljivosti, 'terorista med občutki'. Gospod Haubl naj bi tako razvozlal enega od njegovih osnovnih vzorcev:
- človek postane nevoščljiv predvsem takrat, ko napačno oceni svoje sposobnosti in slabosti.
Gospod Haubl, lahko zaradi zavisti zbolimo?
Če je notorična, potem ja. Človek, ki je zavisten, razvije posebno vrsto pogleda: vidi le še prednosti drugega in popolnoma ignorira, da si je prednosti pogosto pridobil z dosežki in odrekanjem, česar prizadeti ni pripravljen storiti. Njegov potlačeni bes postane čustvo in določa življenje ter prekriva vpogled v človekove zmožnosti – gre za zahrbtno samozastrupitev.
Kaj je najpogostejši povod za zavist?
Zavistni smo lahko do vsega: denarja, statusnih simbolov, lepote, celo do povsem naključnih srečnih dogodkov. Zavisti ne zaneti nadnaravno hiter tekač v nasprotju s počasnejšim, niti ne multimiljarder, zaradi katerega bi dvomili o pravičnosti sveta – zaneti jo sosed, ki vas prehiteva, in sodelavec, ki zasluži nekaj več kot vi. Najpogosteje so to prijatelji, ne tujci. Toda vsi ti primeri zavisti so le vrhnja plast težave. Pravzaprav nevoščljiv človek drugemu vedno zavida domnevno zadovoljstvo, ki mu ga prinaša njegovo stanje.
Torej sploh ne gre za realne razlike?
Natanko tako. Primer: na večerni zabavi se srečata ženski. Obe nosita enako obleko – in druga drugi zavidata! Za tekmico mislita, da se ji obleka bolje poda, in temu pripisujeta njeno večje zadovoljstvo. Tu lahko vidimo princip: zavist se v resničnosti vedno nanaša na psihična stanja, ki jih pripisujemo drugemu. Tudi če bi vsi ljudje imeli vsega dovolj, zavist ne bi izginila s planeta.
Ali obstajajo ljudje, ki so za zavist posebno dovzetni?
Ta tema je bila zelo malo raziskana. Toda obstajajo ponavljajoči se vzorci: zavistni ljudje pogosto pripovedujejo življenjske zgodbe, iz katerih je razvidno, da niso uresničili svojih sanj. Pogosto niso mogli izbrati želenega poklica – in se morajo uveljavljati tam, kjer ne morejo pokazati, kot sami mislijo, svojih resničnih zmožnosti in nadarjenosti.
Bi bila za to lahko kriva vzgoja?
Vsaj deloma: če je starševska ljubezen vezana na zahteve po uspehu, s tem otroka potisne v že izdelan življenjski načrt. Tak otrok si mora potem svojo samopodobo zgraditi iz primerjav z drugimi. Živi tako rekoč z napačnim jazom in le redko doživi občutek zadovoljstva. S tem je postavljen temelj za močna občutja zavisti, ki se kasneje lahko vedno znova pojavijo.
Kaj svetujete takim ljudem?
Odločilno je, da človek zavisti ne zanika. Zavisten človek mora svojo nevoščljivost razumeti kot signal – in svoje osebne cilje in ideale bolj prilagoditi svojim zmožnostim. Če mu to uspe, se sovražno škodljiva zavist pretvori v realno, pozitivno ambicioznost in stimulativno tekmovanje.
Lahko zavist obvladamo s psihoterapijo?
K meni še ni prišel bolnik, ker bi ga pestila zavist – čeprav ta pogosto lahko sproži njegovo nezadovoljstvo. Občutek je prevelik tabu in preveč boleč, da bi se neposredno soočili z njim. In tudi v skupinah za analizo, s katerimi delam, nam le redko uspe odprto govoriti o svoji lastni zavisti – predvsem zato, ker se pogosto razvije tudi med različnimi udeleženci skupine.
Se lahko pri pacientih pojavi zavist tudi do terapevta?
Da. Pacient terapevtu pogosto ne privošči uspeha - torej zadovoljstva, ki bi ga terapevt lahko doživel zaradi uspešnega srečanja. Paradoksalna situacija, v kateri zavist sama sebi prepreči, da bi se z njo lahko ukvarjali.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
